Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Voda in mir

Prejšnji teden je izšla poletna številka naše posebne izdaje Polet Fit. Polna je vsebin, povezanih z dogajanje v vodi, ob njej, nad njo in tudi pod njo. Z vodo kot rdečo nitjo počitniškega dogajanja. Z vodo kot osnovnim elementom, brez katerega življenja na našem planetu ne bi bilo.

Prav nič ni čudnega, da je glavni motiv voda. Poletje je pač čas, ko se glave pregrejejo hitreje kakor ponavadi, telesa pri tem prav nič ne zaostajajo. Nekaj bolj idealnega kakor ohladitev v vodi si je torej težko predstavljati.

Ne glede na to, ali je slana, sladka, tekoča, stoječa ... na organizem vedno deluje blagodejno. Enako je s pogledom: ne glede na to, ali se z morske obale proti odprtemu morju izgublja nekje globoko v horizontu, ali se z jezerske obale potaplja v bogate gozdove, ki ga obkrožajo, ali tava nizko pod rastjem rečnega brega, vedno je blagodejen. Pogled in misel sta zaradi vode in pogleda sproščujoča, pomirjajoča in odpuščajoča. Voda omogoča pozabo. Voda pomeni pozabo.

Imamo kar srečo, da je ta naša deželica obilno založena z vodami in torej tudi s pogledi. Pestrost domačih voda in možnosti pogledov so neizčrpne. Tako raznolike so in v tej raznolikosti tako strnjeno skupaj, da se to ne le tujcem, ampak tudi nam (ali pač zgolj meni) zdi vedno znova neverjetno. Neverjetno tudi zato, ker se vedno znova potrjuje, da domači prostor vedno znova izgublja v primerjavi z raziskovanjem tujega. Domače, po svoje tudi razumljivo, nikoli nima enake vrednosti kakor tuje. Tudi če je enako.

Res je, doma ni najlepše, je pa gotovo drugače kot kjer koli drugje. In tako kot domače okolje postane drugačno, ko stojiš korak zunaj njega, enako se tuji svet pokaže čisto drugačen, ko ga spoznaš tako od zunaj kot od znotraj. Oba se ogledujeta, dopolnjujeta, navezujeta ... pravzaprav enega brez drugega ni. Ne obstajata. Ker, ne nazadnje, svet je samo eden.

Zadnjo soboto je bil v Cerknem koncert Sun Ra Centennial Dream Arkestra. Sun Raja, ustanovitelja vizionarskega glasbenega projekta (danes skupina njegovo delo nadaljuje pod vodstvom Marshalla Allena), te dni bi imel sto let, že nekaj časa ni več, še vedno pa so aktivni glasbeniki, ki ne igrajo tega, kar si je on zamislil, ampak tako, kot si je on zamislil.

V svojem igranju so zavezani najstrožjim glasbenim pravilom. In jih spoštujejo. In so zato takrat, ko se »zgodi« koncert, tudi najbolj svobodni. In takrat so najbolj mirni, torej lahko igrajo najbolj odbito, nepredvidljivo, duhovito, zabavno glasbo. Glasbo, ki se ves čas ogleduje v delu njihovega ustanovitelja Sun Raja. Sun Ra je njihova voda.

Glasbeniki pa so bili prejšnjo soboto naša »voda«, v kateri smo se ogledovali v Sun Rajevi še kako živi zapuščini. V zapuščini človeka, ki je trdil (in ima prav!), da »space is the place«, prosto prevedeno: vesolje je dom. Ogledovali smo se torej v vesolju. In preživeli in odšli mirni (ne pa mirno) spat.

Naslednji dan pa spet – voda in pogled. Voda ob potoku, okoli moji najbližji, kričanje otrok, ki je v bistvu tišina. Torej mir ob vodi. Ki je vedno ista, a vedno druga. V vodi, ki je moja, tvoja, naša, od vseh. V počitniški vodi. V vsaj (za) zdaj mirni vodi.

';