Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Šola in prehod

V moji mladosti je bil odhod v vojsko ena najpomembnejših življenjskih prelomnic. Ko je fant odslužil takratno JLA, je prišel domov kot mož. O tisti vojski si seveda lahko mislimo vse mogoče, še posebno tisti, ki smo jo služili, se še danes radi muzamo na račun njene organizacije, okornosti, neživljenjskosti in včasih tudi krutosti. A vendarle je bila to vojska, njena družbena funkcija je bila tudi vzgojna: golobrade fante je zbezala izpod materine peruti ter jih postavljala pred odgovornosti, s kakršnimi se še niso srečali. Morali so ravnati z ubijalskim orožjem, pri tem paziti nase in na druge, varovati skladišča tehnike, orožja ali česar koli že, se držati predpisanega reda in discipline ter ubogati na povelje, še posebno pa zdržati pogosto povišano temperaturo večnacionalne mineštre v tistem sivoolivnem kotlu takratne Jugoslavije.

Zaradi vsega tega je bilo obvezno služenje vojaškega roka kot nekakšna iniciacija, skozi katero je družba vsako leto pognala novo generacijo fantov, da so se lahko v to družbo potem vpisali kot polnopravni člani. Vse družbe na svetu poznajo iniciacijske prehode in povsod služijo istemu namenu, to je, da človeka vpnejo v nov družbeni status. Rojstvo, poroka, smrt so najpomembnejši prehodi med družbenimi statusi člana neke skupnosti. In seveda prehod v svet odraslih. Ti prehodi so ponekod zelo kruti, še posebno za fante; deklice običajno nimajo tako zoprnih prehodov, saj so njihove naloge v družbi bolj »naravne«, medtem ko so fantovske bolj »družbene«. Družba mora namreč vedeti, da lahko s temi fanti nekoč računa, da novi polnopravni člani torej ne bodo slabiči in mevže, ampak možje, ki razumejo svojo vlogo v svetu in znajo biti sestavni del družbe, zato so (bile) iniciacije za fante ponekod precej težke. Bičanja, rezanja in ustrahovanja so bila pogosto na programih plemenskih obredov.

Da je naša družba odpravila obvezno služenje vojaščine za fante, je po svoje torej slabo. Zelo slabo. Dečki zdaj brezskrbno odraščajo in nekam v nedogled odlagajo čas odraslosti in zrelosti, saj ni nobene ločnice, ki bi jo moral otrok preskočiti, da bi postal mož, nobene prisile, ki bi ga utirila v družbo odraslih. Marsikje pri nas je otrokova edina naloga tista, ki jo dobi v šoli. Ta ustanova je sicer pomemben mejnik v otrokovem življenju, za marsikoga tudi vir stresa in skrbi, a vendar ji – zaradi vse večje permisivnosti, povezane tudi s poženščenjem učiteljskega poklica – nekako ne uspeva skovati odgovornih odraslih. Seveda nosi pri tem svojo vlogo tudi družina, vendar je šola (ponekod tudi cerkev) tista pomembna ustanova, prek katere roka družbe posega v svet otroštva, da bi mlade iz njega pripeljala v svet odraslih. Zaradi takšne šole, kot jo imamo, se zdaj marsikdo na tej poti izgubi in ostane neizoblikovana osebnost še v poznih tridesetih letih.

Zaradi vsega tega je zelo pomembno, da otrokom poleg šolanja, za katero je dolžna poskrbeti država, omogočimo tudi druge oblike vzgoje, ki lahko mlade učinkovito navajajo k prevzemanju odgovornosti. Številni starši se tega zavedajo in otroke spodbujajo h glasbi ali k športnim dejavnostim (nekateri pri tem celo pretiravajo in jim naložijo preveč aktivnosti), ki so še posebno primerne, da otroka v začetku prek igre navadijo sprejemati neke odločitve, ki jih mora tudi uresničiti in vplivajo na potek dogajanja. Nič novega ne povemo, če rečemo, da šport pomaga otroka izoblikovati v odgovorno in zrelo osebnost.

Pogosto smo prijetno presenečeni, ko poslušamo kakšne mlade športnike, kako jedrnate in modre so lahko njihove izjave. Seveda gre za to, da imajo ti ljudje kljub rosni mladosti za seboj že vrsto življenjskih preizkušenj, ki so jih morali opraviti prav v določenem trenutku – in to največkrat pod pritiskom javnosti.

Prav gotovo takšni pritiski in preizkušnje niso za vsakogar, zanesljivo pa lahko od telesne vadbe vsakdo nekaj dobi. Zato je dobro, da je družba učencem v osnovnih šolah omogočila pet ur telesne vzgoje na teden. Gre za program Zdrav življenjski slog, v okviru katerega imajo šole možnost ponuditi otrokom poleg treh ur še dve dodatni uri telovadbe na teden, ki jih izvajajo usposobljeni vaditelji. Slabo pri tem je, da se je za takšen program odločila le ena tretjina naših šol. Letos poteka tretje, zadnje leto tega programa, ki ga s 85 odstotki financira evropski socialni sklad. Bo država prihodnje leto, ko bomo očitno še globlje v krizi, zmogla odšteti za naslednje triletje nekaj sto tisoč evrov za sofinanciranje?

Vprašanje bi moralo biti zgolj retorično, saj o vrednosti gibanja pri vsem posedanju, na katero so obsojeni današnji otroci, res nima smisla izgubljati besed. Ne pozabimo, da je telo edini inštrument za zaznavo resničnosti. To pa je v času prevlade virtualne resničnosti, s katero nenehno manipulirajo z nami, neprecenljivo.
 

Prispevki avtorja

';