Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Novograditelji

»Otroci so naše največje bogastvo«, »Na mladih svet stoji« in »Mladi so naša prihodnost« so družbene resnice, ki so se v kaotičnih razmerah začetka 21. stoletja začele spreminjati v ničvredne floskule, ki jih celo politični populisti najnižjega razreda vse manj uporabljajo. Z razlogom.

Prvič, ker suknjičarji v najrazličejših hramih zveličane, vendar prav v teh kritičnih kriznih časih vsebinsko votle in vizijsko izpraznjene parlamentarne demokracije, ki je zgolj pretveza za pohod gospodarskega sistema, ki nam namesto tvornega državljanstva vsiljuje ničevo vlogo konzumenta, nimajo niti najmanjše predstave, kako mladino nagovoriti, saj v svojih aktovkah tudi ne nosijo odgovorov na njihove najgloblje in najbolj hromeče dvome in strahove, poleg tega pa pravzaprav niti ne vedo, kdo mladi ali mladina kot družbena skupina so oziroma je.

Zato – in to je mimogrede drugi razlog za (ne)odnos vladajočih do mladine – ker jih ne poznajo, ker jim ne prisluhnejo zares, torej brez pokroviteljstva in nadutosti, ampak s pristnim zanimanjem in ukrepanjem, so politične elite do mladih očitno razvile strah pred neznanim in jih zato raje ignorirajo. Delajo se, da jih ni, oziroma spodbujajo stereotip o lepi in vitalni mladosti, ki ne pozna skrbi. Takšno so morda uživali oni, današnja mladež pač ne.

Seveda tega ne počno na načelni ravni, saj so mladi še zmeraj deklarirano družbeno bogastvo, do katerega pa se sistemsko, vsaj tu v Evropi, vedemo vse bolj mačehovsko, ignorantsko, če ne že kar zavržno. Zdajšnja kriza namreč ne kaže morda na nekakšno inhernetno ranljivost te družbene skupine, ki menda izvira iz nebogljenosti, vihravosti in neizkušenosti odraščajočih, ampak boleče in jasno razkriva plodove že nekaj desetletij trajajočega sistematičnega procesa uničevanja družbeno tvornega, t. j. državljanskega statusa mladine. Kajpak za profit.

Mladega državljana je namreč v tem času, vsaj v očeh kriptoterorja prevladujočega družbenoekonomskega sistema, zamenjal pokorni potrošnik. Finančna »utilizacija« družbenih vlog je prek družbenih institucij (družinske vzgoje, šolskega sistema, medijev itd.) pri mladem človeku kastrirala zavest in vlogo aktivnega, sodelujočega, zdravega, kritičnega, ekstravertiranega državljana.

Mladi državljani, ironično, na plan pokukajo le še na ukaz elit. V primerih poceni predvolilnih »sladkorčkov« (gradnja športnih parkov ipd.), ki jih delijo starci na udobnih in varnih državniških funkcijah, kjer je edina bitka za prihodnost tista, ki jo ti bijejo med seboj za zagotavljanje varne parcialne prihodnosti. Mlad državljan je namreč vsaka štiri leta zaznan in interpretiran zgolj kot volilni listič, pa še to od svojega 18. leta, medtem ko je polnopravni potrošnik že, ko prvič ponečedi plenice.

Brez aktiviranja in spodbujanja njegove državljanske vloge, ki s svobodo sprejemanja odločitev za lastno usodo neločljivo prinaša tudi dolžnosti, logično tudi nujnega ponotranjenja občutka odgovornosti za lastno usodo ne more biti. Če se ta povezava pretrga, potem ni države. Saj, če pa na njeno mesto stopa trg. Ta namesto odgovornosti in kolektivnega delovanja zlasti pri mladih spodbuja hedonizem, neodločnost, nekritičnost, večno otroštvo in individualizem. Posledice tega so danes v Sloveniji in Evropi jasne in boleče.

Na obzorju, ob stopnjevanju diktature globalne liberalizacije, trenutno ni videti spremembe takta samomorilskega plesa, ki nam ga narekujejo finančni trgi. Mladi resda so naša prihodnost. Vendar ta ni nujno takšna, kot je bila za vse generacije od druge svetovne vojne naprej; lahko je tudi mračna, celo neperspektivna ali regresivna. Pogoj za to je poglabljanje družbenih neravnovesij, ki jih ustvarjajo neravnovesja v svetu financ.

Proces tržne liberalizacije je mladino potisnil ali na samo dno ali na sam rob družbe: brezposelni mladi so obrobneži, tisti, ki imajo dohodke, pa so v očeh kapitala bebavi potrošniki. Mladi Evropejci in Slovenci so pred brezmejno neumnostjo sveta svojih staršev pobegnili vase. Kakor pišemo v tokratni številki Poleta, so se mladi zatekli tudi v rekreativni šport, ki pa je že prežet z logiko storilnosti, ki jim, logično, smrdi. Bolje in varneje se počutijo v zavetju družine in prijateljev, ki delujejo kot še edini verodostojni nosilci in zaščitniki vrednot, ki jih mladina ceni. Varnost, zaupanje, spoštovanje, sprejetje, notranji mir, zdravje ipd. To ni utopija, to je edina pot iz težav modernega človeka. To ni idealizem, to je osnovni pogoj za zdravo in polno življenje in družbo. To ni teorija, to je glas mladih.

Mladi mimo sveta staršev, ki jih ignorira, zato ker jih ne razume in se jih boji, že gradijo nov svet. Ta temelji na njihovih prepričanjih in vrednotah. Če je njihov svet tudi naša prihodnja stvarnost, potem bo kmalu bolje kot še nikoli. Kajti njihove vrednote so žlahtne, tople, iskrene, prav gotovo panevropske in ne nazadnje človeške.

';