Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Dvoživka

Redki so tisti, ki znajo že vnaprej prepoznati, kaj je za njih dobro in kaj ne. Pravzaprav bi moral biti jasnovidec, da bi si lahko privoščil takšno gotovost. Še vedno je večina izkušenj in napovedi posledica preverjanja. Empirije, torej.

In empirično dejstvo je, da se po dveh kolesih od točke A do točke B pride hitreje kakor po enem. Čeprav se po enem kolesu pride hitreje kakor po dveh nogah, je monocikel z razlogi manj priljubljen od kolesa. Ta pa (in tako tudi bo) manj od avtomobila. Kar pa še ne pomeni, da je kolo manj vredno od avtomobila. Je počasnejše, za marsikoga manj lepo, na njem piha, z njim se da prepeljati malo ...

Ampak kolo je za vse – za tiste, ki živijo v mestnem okolju, še toliko bolj – idealno sredstvo premikanja od točke A do točke B. Njegova relativna hitrost je velika, je okretno, z njim je manj čakanja, manj stroškov, zdravo je za telo, z malo spretnosti in znanja je z njim mogoče prepeljati vse, kar gre v prtljažnik (če ne drugače, pa dvakrat) ...

No, to vedo tisti, ki so to vrsto transporta že preizkusili in ne odnehajo ne glede na vremenske in kakšne druge neprilike. Ker vedo, da je prednosti ogromno. To so tisti, ki kolesarjenje razumejo kot življenjski slog. Kar tudi je. Življenjski slog, ki pooseblja zdravo pamet, zdravo telo, tako popularno eko-logijo ...

Slišati je tako lepo, da ne gre brez težav. Ki so jih (tudi nehote) ustvarjali tisti, ki so pred kolesom prednost dajali avtomobilom. Zato imajo bolj urejene transportne poti, več parkirišč, ko se premikajo, imajo večjo zaščito, zato so v prometu lahko bolj suvereni, predvsem na račun kolesarjev, zato nimajo razloga, da bi promet opazovali in se mu prilagajali, ampak mu z lahkoto vladajo.

In kjer cesto enkrat položiš, tam praktično za vedno tudi ostane. Zato imajo tisti na kolesih še vedno težave s tistimi v avtomobilih. Oziroma s tistimi, ki kolesarje ne štejejo sebi enakih. Ki ne razumejo, da je kolo hkrati nekaj, kar je mogoče uporabljati tako na cesti, v tekočem prometu, kot na površinah, ki so namenjene stoječemu prometu. Da je kolo dvoživka, ki z lahkoto preživi v različnih »življenjskih« okoljih.

Šele zadnja leta se stvari na srečo (a počasi) spreminjajo. Začele so se, ko so se kolesarji povezali in začeli izvajati organiziran pritisk na tiste, ki imajo možnosti kaj spremeniti, narediti poti od točke A do točke B prijetnejše, lažje in predvsem varnejše. Žal, njihovi mlini namreč meljejo v njim lastnem – prepočasnem – ritmu, so to takšne ali drugačne državne institucije, ki upravljajo z javnimi površinami. In kot je mogoče razbrati iz tokratnega intervjuja z Andrejem Klemencem in iz poročil naših dopisnikov o kolesarski problematiki v različnih slovenskih mestih, je poti do razmer, ko bo premik od točke A proti točki B za kolesarje enako lahek in varen kakor za avtomobiliste in tudi pešce, še kar nekaj. Kljub temu je mogoče zaznati, da dobra volja obstaja, zanimanje tudi, lepih besed je na vseh straneh dovolj, želja (vsaj vtis je takšen) prav tako.

In če kdaj, potem so zdaj časi, da se tudi na institucionalni ravni zgodi ključni miselni premik. Ni treba, da gre ravno za »veliki pok«, dovolj bi bilo že to, da se malce bolj in z malo manj fig v žepih pristojni, tisti, ki lahko za kolesarje in kolesarjenje res poskrbijo, začnejo še bolj intenzivno ukvarjati s tem, kar življenje olajša in naredi prijetnejše, pa tudi cenejše.

Zdi se mi, da je napočil idealen trenutek, da se začnemo vesti kot potrošniki. Da začnemo »šparat«! In to s kolesom.

';