Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

So borilne veščine in borilni športi primerni za rekreativce?

 So borilne veščine in borilni športi primerni za rekreativce?

Borilne veščine in borilni športi so primerni za vsakogar in za vse populacije. Vse je seveda odvisno od naše želje in zanimanja. Seveda moramo biti pozorni, da smo ustrezno in strokovno vodeni. Piše pred. Jožef Šimenko, prof. šp. vzg. Katedra za borilne športe Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani

Borba in borilne veščine nas spremljajo že od začetka našega obstoja. Če se obregnemo ob večne pacifiste, lahko trdimo, da imamo borbo položeno kar v svoj dedni zapis. Že od prazgodovinskih obdobij se je človek vedno moral boriti za svoj naravni obstoj. Borba se je skozi čas spreminjala, razvijala in dopolnjevala v oblike, kot jih poznamo danes. Borilne veščine in pozneje nastali borilni športi sestavljajo popoln program telesne vadbe in so primerni za vse generacije. Po vsem svetu in tudi v Sloveniji lahko najdemo veliko različnih borilnih športov in veščin. V samem jedru so si vse borilne veščine enake, saj iščejo najučinkovitejši sistem samoobrambe ali onesposobitve nasprotnika.

Zaradi tega razloga še danes nastajajo nove borilne veščine, športi ali obrambni sistemi, ki združujejo različne veščine in stile borbe v težnji po popolnosti. V veliki večini vse mlajše, t. i. mešane borilne veščine slonijo na obvladovanju borbe v petih distancah. Teh pet distanc sestavljajo brce, udarci, princip lepljivih rok, klinč borba in borba na tleh. Na žalost se borilnim veščinam in borilnim športom še vedno dela krivica. Še vedno se jih drži paradigma, da se borilne veščine in športe učijo »ulični pretepači in nasilneži«, vendar to še zdaleč ni res. Oseba, ki se je popolnoma posvetila neki borilni veščini, ne bo nikoli napadla prva. Konfliktnemu položaju se bo poskušala izogniti ali pa ga bo poskušala rešiti mirno. Uporaba sile je zadnja izbira, ko so izčrpane vse druge možnosti. Kljub majhnosti Slovenije lahko rečemo, da smo Slovenci močan predstavnik v svetu borilnih veščin in borilnih športov. V Sloveniji imamo veliko vrhunskih predstavnikov borilnih športov, ki dosegajo izjemne rezultate na svetovni ravni. Med borilnimi športniki lahko omenimo kar pet olimpijskih odličij slovenskega juda. Dve olimpijski kolajni judoistke Urške Žolnir, bronasto odličje Lucije Polavder in Ane Velenšek ter zlato odličje Tine Trstenjak. V boksu imamo našega zdaj že boksarsko upokojenega najuspešnejšega profesionalnega boksarja Dejana Zavca – bivšega svetovnega prvaka v velterski kategoriji po združenju IBF. V ju jitsu imamo našega najuspešnejšega borca Benjamina Laha, bivšega evropskega prvaka in tretjega s svetovnih iger borilnih veščin. V taekwondoju imamo zdaj že športno upokojenega Tomaža Barado. Ta je kar petkrat osvojil naslov evropskega in trikrat naslov svetovnega prvaka v taekwondoju po verziji ITF. Tomaž Barada se je pomeril tudi v kikboksu in v svoji profesionalni karieri, pod okriljem profesionalnega združenja WAKO, osvojil kar pet naslovov svetovnega prvaka. Njegov je še vedno rekord s kar 84 zaporednimi zmagami brez poraza. Omenjeni borci pa pomenijo le majhno peščico vrhunskih slovenskih borcev in športnikov na našem področju. V Sloveniji je na področju borilnih veščin delovalo ali pa še vedno deluje veliko svetovno priznanih mojstrov svoje borilne veščine, ki jih velika večina laične in strokovne javnosti sploh ne pozna. Glavni razlog za to je predvsem v filozofiji borilnih veščin, saj tega ne delajo zaradi prepoznavnosti, ampak zaradi sebe in predanosti določenemu borilnemu slogu ali filozofiji. V Sloveniji lahko tako najdemo Andreja Jesenca, mojstra z najvišjo stopnjo – 10. DAN – borilne veščine ninjutsu, kar je velika redkost in hkrati veliko priznanje. Moderni športni karate je prvi na svetu začel razvijati slovenski mojster dr. Rudolf Jakhel, 9. DAN. Najdemo lahko tudi enega od začetnikov juda v slovenskem prostoru, gospoda Jožeta Škrabo. On se ponaša s stopnjo pasu 8. DAN. Prav tako s stopnjo pasu 8. DAN v judu lahko najdemo najuspešnejšega slovenskega trenerja v judu Marjana Fabijana. Najdemo lahko tudi ustanovitelja novega borilnega sistema kempo arnis, gospoda Boruta Kincla, 7. DAN.

Borilne veščine se skozi stoletja razvijajo, dopolnjujejo in rastejo. V današnjem duhu modernizacije in kapitalizma so nekatere morda izgubile svoj prvotni pomen, vendar glavni pomen ostaja, in sicer so to razvijanje borilne veščine ali športa, osebnostna rast, psihofizična stabilnost in ravnovesje, borba s samim sabo, prizadevanje za popolnost in vzdrževanje ali trening svojega telesa.

Zgodovina borilnih veščin

Borba, borilne veščine in pozneje borilni športi nas spremljajo že od začetka človeštva in tako tudi njihov izvor zaznamuje pojav človeka. Sama borba izvira iz časa pračloveka in njegovega boja za preživetje z naravnimi sovražniki. Prava borba se je pri pračloveku razvila v času, ko se je ta z vseh štirih postavil na noge in prvič uporabil palico za dosego hrane na drevesih ter ko je s to palico odgnal tiste, ki so mu pridobljeno hrano hoteli odvzeti. Tukaj se najverjetneje skriva pravi začetek borilnih veščin. Borba se je z razvojem stopnjevala, ko je človek izdelal prve pripomočke za lov, kot so palice, loki, sulice itd. Arheološki ostanki prvih ošpičenih palic, ki so se verjetno uporabljale za lov, segajo v obdobje kar 400.000 let pr. n. št. Prva ekspanzija v borbi se je zgodila okrog 70.000 let pr. n. št., ko je človeška populacija v skupnostih postala dovolj velika, da se je začela širiti, in tako so se začele prve borbe za ozemlje. Ekspanzija borbe se je nadaljevala v obdobju, mlajšem od 4000 let pr. n. št., ko so se začele pojavljati prve večje civilizacije. Natančnega izvora, kdaj so nastale in se razvile prve kombinacije gibov, ki bi jih lahko šteli za sredstvo za premagovanje nasprotnika, nam ne more povedati nihče. Nikakor ne v takšni obliki, kot jih poznamo danes, vendar v to zgodovinsko obdobje segajo začetni delci v velikem mozaiku borilnih veščin in njihovih raznovrstnih slogov.

Veliko starodavnih kultur je za sabo pustilo sledi v obliki slik, hieroglifov ali pergamentov s prizori bitk ali boja. Ene najstarejših »zapisanih« sledi segajo v obdobje 3400 let pr. n. št., to so slike iz piramid v Egiptu, ki kažejo neko obliko boja. Tudi na ozemlju nekdanje Mezopotamije segajo sledi boja v obdobje kar 3000 let pr. n. št. Tam so našli različne oblike zapisov, ki so bili vklesani ali naslikani na glinenih ploščah, med katerimi so bile tudi pesmi, ki opisujejo značilnosti borbe. Eno najstarejših pričevanj o borbi je znani ep o Gilgamešu. V Vietnamu so izkopali risbe in skice iz leta 2879 pr. n. št., ki prikazujejo določene načine bojevanja v kombinaciji uporabe meča, palice, loka in sulice. V Egiptu so v grobnici Beni Hasan, ki je po ocenah nastala okrog 2000 let pr. n. št., našli stenske poslikave, ki prikazujejo več kot 400 različnih rokoborskih prijemov in tehnik.

Vzporedno so se prav tako na Daljnem vzhodu, predvsem na območju Indije, Kitajske, Japonske in Koreje, razvijali različni borilni sistemi, ki so pozneje prerasli v različne borilne veščine. Nekateri imenujejo Daljni vzhod tudi zibelka borilnih veščin. Kitajski viri, ki segajo v čas 2600 let pr. n. št., govorijo o menihih, ki želijo z vadbo ohraniti nesmrtnost nekaterih metod telesne vadbe, ki zajemajo tudi različne elemente samoobrambe. Zgodovinski zapisi govorijo tudi o tem, da je okoli leta 2670 pr. n. št. tedanji cesar Ju-Huang-Shang-Ti izumil borilni sistem, imenovan czio-ti. Ti starodavni borilni sistemi so bili predvsem osredotočeni na vojaški vidik. Želja takratnih vladarjev je bila, da imajo ustrezno usposobljeno vojsko, tako da so vse oblike boja predstavljale element vsega sistema usposabljanja. Veliko zgodovinarjev, ki proučujejo različne borilne sisteme Daljnega vzhoda, meni, da praforme borilnih sistemov izhajajo iz Indije. Stari indijski plesi vsebujejo elemente t. i. form (japonsko kata), ki so v svojem unikatnem borilnem sistemu učile tudi različne metode dihanja in mentalne koncentracije za dosego psihološkega ravnovesja, ki izhajajo iz joge. Obstajajo tudi zapisi, da so na ozemlju Indije razvili določene sisteme borbe predvsem za zaščito pred živalskimi plenilci, kot so tigri. Šele pozneje so te sisteme začeli uporabljati proti človeku.

Ali treniram borilno veščino ali borilni šport?

Sama aksiologija borilne veščine se razlikuje od borilnega športa. Kot osnovo pri imenih in prepoznavanju borilnih veščin moramo na začetku omeniti japonsko besedo JUTSU. Ta se pojavlja v veliko izpeljankah različnih borilnih veščin in športov. Jutsu pomeni v prevodu veščina in to, da je ta veščina namenjena obrambi in napadu. Jutsu kot boj z nasprotnikom na življenje in smrt je bil včasih v obdobjih nenehnih spopadov in vojn pomemben in tudi glavni namen in način učenja-izvajanja borilne veščine. Torej so se borilno veščino učili z realnim bojem. Takratni postopki učenja borilne veščine so bili prilagojeni takratnemu znanju, miselnosti in razmeram, v katerih so živeli ljudje. Danes bi nekatere od teh metod lahko označili za krute in nepedagoške. In tukaj se pojavi precep glede borilnih veščin. Časi so se spremenili in nekatere metode so postale nesprejemljive, in če jih ne posodobijo ali aplicirajo v sistem treninga novih metod t. i. športnega treniranja, so postavljene pred dejstvo, da jih morda nihče ne bo več hotel trenirati. Z razvojem naše kulture se razvijajo tudi borilne veščine. Nekatere bolj, druge manj. Predvsem je za to »krivo« obdobje miru. Izvajanja borilnih veščin v realnih okoliščinah je bilo čedalje manj in vadeči so morali prilagoditi svoje načine izvajanja borilne veščine. V tem času še niso poznali postopnih metodičnih postopkov učenja in velika večina elementov borilnih veščin se je trenirala na tako imenovani polni kontakt, posledica tega pa je bilo veliko poškodb. Zato se je kot logična evolucija sistema JUTSU pojavil sistem DO. Japonska beseda DO pomeni v slovenščini pot ali način življenja, pri katerem gre za spopad s samim seboj, boj z lastnim egom, izpopolnjevanje veščine do popolnosti zaradi osebnega razvoja. Torej bi morali izraz JUTSU uporabiti, kadar je neka veščina jasna potomka starih borilnih veščin in kadar se še vedno poudarja bojna resničnost. Izraz DO pa za veščine, ki so potomke JUTSU veščin in se danes uporabljajo za šport in osebni razvoj. Najboljši predstavniki razvoja in evolucije so kendo, ta se je razvil iz kenjutsa, judo, ta se je razvil iz ju jutsa, in aikido, ki se je razvil iz aiki jutsa. Judo je nekakšna varnejša različica ju jutsa, ki se je razvila predvsem za potrebe športa in osebnostnega razvoja. Prav tako aikido pomeni prijaznejšo, bolj humano različico aiki jutsuja. Z razvojem in upoštevanjem modernih metod treninga in pedagoško-metodičnih principov so se iz nekaterih borilnih veščin razvili tako imenovani moderni borilni športi. S tem so postali bolj dostopni in zanimivi za širše množice. Takšni primeri so na primer judo, moderni športni karate, taekwondo, kikboks, savate, brazilski jui jitsu ... Pojasniti moramo tudi besedo KUNG FU, katere pomen je velikokrat napačno interpretiran. Nekateri ga imajo za samostojno borilno veščino, kar pa ni res. Beseda KUNG FU pomeni v prevodu mojstrstvo, kar pa lahko pomeni mojstrstvo v kateri koli stvari, s katero se ukvarjamo. Borilno veščino, ki smo jo neštetokrat videli po TV ekranih in smo mislili, da je KUNG FU, pravzaprav imenujemo WUSHU.

Na moderne borilne športe lahko gledamo kot na logično evolucijo borilnih veščin v današnjem času. Drug drugega lahko le dopolnjujejo, ne izključujejo. Borilni športi ne morejo zanikati povezave z borilnimi veščinami, saj iz njih posredno ali neposredno izvirajo v celoti ali le v določenih borbenih elementih. Prav tako borilne veščine ne morejo zanikati povezave z borilnimi športi, saj ti gojijo in razvijajo njihove stile, borbene elemente, miselnost, tradicijo in izročilo. Redko kateri mladostnik bi prenesel princip treninga izpred 200 let. Mogoče smo se res pomehkužili, toda to je zdajšnje stanje družbe, ki se mu morajo prilagoditi borilne veščine v svojem boju za obstoj. Na svetu poznamo veliko borilnih veščin, ki so izjemno zanimive in koristne v primerih samoobrambe, in škoda bi bilo, če bi bila katera od njih zaradi strogih tradicionalnih prepričanj pahnjena v pozabo in ne bi šla v korak s časom.

Če torej povzamemo, borilna veščina je borilni sistem, ki nas pripravlja za realne okoliščine, medtem ko nas borilni športi pripravljajo na zmago v vnaprej omejenih in opisanih okoliščinah z namenom doseganja točk za prikaz prevlade nad nasprotnikom. Glavna razlika je tudi ta, da je za športno borbo značilno, da seveda vemo, kdaj in kje jo bomo imeli, in se na njo lahko pripravimo, se pred samo borbo tudi ogrejemo, in če poznamo nasprotnika, tudi pripravimo strategijo in taktiko same borbe. Veščina pa nas, tudi z uporabo metode športne borbe, pripravlja na nenadne in nepričakovane okoliščine, ko se moramo hitro odzvati, ko se nimamo časa ogreti, ko smo napadeni z vseh smeri z enim ali več napadalcev na neznanem kraju, kjer se moramo morda bojevati tudi za svoje življenje.

Zakaj bi sploh vadili borilne veščine in borilne športe?

Marsikdo se sprašuje, zakaj bi sploh začel trenirati borilne veščine ali borilne športe. Pa saj nisem konfliktna oseba, za samoobrambo tega ne potrebujem, to je za pretepače, nisem dovolj močan in spreten, in še kak izgovor bi lahko našli. Prvi od razlogov, da se morda odločimo za treniranje borilnih veščin ali športov, je lahko to, da se naučimo pravilno padati. A kaj imajo padci z borilnimi veščinami? Veliko, in ne le z borilnimi veščinami, povezani so z vsakdanjim življenjem. Padamo, odkar smo se kot malčki postavili na noge. Posledice padcev so lahko različne, od manjših odrgnin pa tja do ogrožanja življenjsko pomembnih funkcij. Ob nekontroliranih padcih se zaradi bolečin običajno pojavi tudi strah pred ponovitvijo dogodka, kar zmanjšuje kakovost življenja. Pri padcih s stojne višine se pojavljajo tipične poškodbe. Najpogostejša poškodba je zlom, temu pa sledijo izpahi. Tako kot pri odraslih je tudi pri otrocih najpogostejši zlom podlahtnice, sledijo mu zlomi rok na predelu dlani in prstov, na tretjem mestu pa so poškodbe komolcev. Med drugimi poškodbami so na prvem mestu poškodbe glave. V Sloveniji so padci četrti vzrok za smrtne poškodbe otrok in vzrok za več kot polovico (52,7 %) hospitalizacij predšolskih otrok zaradi poškodb. Prav tako so padci eden glavnih vzrokov za poškodbe starejše populacije, saj približno 30 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let, letno pade ali se poškoduje zaradi padca vsaj enkrat. Predvsem, ker si ob nekontroliranih padcih večinoma poškodujejo kolčni sklep. Pri t. i. oprijemalnih borilnih veščinah in športih, kot so judo, ju jitsu, brazilski jui jitsu, aikido ..., se velikokrat znajdemo na tleh. In ena izmed prvih stvari je, da se pri teh borilnih veščinah in športih najprej naučimo pravilno padati. Najlaže je nekoga vreči, pomesti ali sklatiti na tla, toda da bomo to lahko varno izvajali, se moramo naučiti pravilne izvedbe padcev. S padci iz različnih položajev širimo svoje gibalne sposobnosti in svoje gibalno znanje ter zmanjšujemo možnost za nastanek poškodb. Prav tako treniramo statično moč vsega telesa, saj pri pravilnem padcu sodelujejo vsi deli telesa, od nog, trupa, rok do glave. Predvsem je pomembno in priporočljivo, da bi se pravilno naučili padati, ko smo še otroci, saj takšno gibalno znanje ostane v dolgoročnem spominu. Kot učenje vožnje s kolesom. Ko se enkrat naučiš voziti kolo, ga načeloma znaš vedno voziti. Tudi če ga nekaj let ne vzameš v roke, in enako je pri padcih.

Nisem dovolj močan in velik. To je še eden od zelo pogostih razlogov, da se nekateri ne odločijo za ukvarjanje z borilnimi veščinami in športi. Bistvo velike večine borilnih veščin in športov je, da lahko manjši premaga večjega, lažji težjega, spretnejši močnejšega … Veliko tehnik v različnih borilnih veščinah nas uči ravno tega, da ob pravem trenutku lahko tudi »šibkejši« nasprotnik premaga nekoga, ki se ima za močnejšega. Obstaja tudi veliko borilnih veščin in športov, ki ne temeljijo na popolni telesni pripravi in so bolj usmerjeni v krepitev vitalne življenjske energije in doseganje notranjega ravnotežja.

Razlogi za rekreativno treniranje borilnih veščin in športov?

 SAMOOBRAMBA

Na srečo je okolje v Sloveniji še dokaj mirno in varno. Vendar nam znanje samoobrambnih elementov, ki smo se jih naučili med treningom borilnih veščin, lahko pride prav v različnih okoliščinah. Vsi, ki so trenirali kakršno koli borilno veščino ali šport, se veliko bolje odzovejo na možen stres, ki se lahko pojavi v obliki telesno konfliktnih okoliščin. V teh okoliščinah reagirajo bolj mirno in samozavestno. Nepridipravi imajo nekakšen nagon, da za svojo žrtev najdejo najšibkejši plen, kot se to dogaja v naravi. In ljudje, ki trenirajo borilne veščine ali športe, imajo drugačne vzorce gibanja in telesne drže, kar pripomore k temu, da niso prepoznani kot šibkejša populacija, s čimer si zmanjšajo možnost telesno konfliktnih situacij. Mlajši, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami in športi, imajo tudi manjšo možnost, da bi bili izpostavljeni nasilništvu vrstnikov, in se tudi bolje odzovejo, če se to že zgodi.

 SAMOZAVEST

Treniranje borilnih veščin in športov nam pomaga, da postanemo bolj samozavestni, čustveno trdnejši, disciplinirani in da izboljšamo svojo samopodobo. Dlje časa ko treniramo, boljši smo v borbenih elementih in kombinacijah. S tem smo tudi bolj samozavestni v sami borbi. Ta samozavest se potem ne izraža le na treningu, ampak tudi v življenju, na delovnem mestu, v družbi …

 BOLJŠA TELESNA KONDICIJA

Danes v poplavi rekreacijsko-športnih programov so nekateri preveč specializirani v določene gibalne segmente ali v določene gibalne sposobnosti. Za izvajanje borilnih veščin je značilna celostna telesna vadba. V gibih mora sodelovati celotno telo in za izvajanje potrebujemo ves spekter gibalnih sposobnosti, kot so hitrost, gibljivost, moč, koordinacija, agilnost in vzdržljivost. Moč pridobivamo predvsem z izboljšanjem znotrajmišične in medmišične koordinacije. Študije kažejo tudi, da ljudje, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami in športi, kažejo boljše počutje in v njem manj nihajo ter so bolj polni energije. Prav tako študije kažejo, da so bili ljudje, ki so borilne veščine in športe trenirali več let, bolj zadovoljni s svojim življenjskim slogom in s svojo kakovostjo življenja. Ukvarjanje z borilnimi veščinami in športi izboljšuje splošno kardiovaskularno kondicijo našega telesa.

 IZBOLJŠANJE GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK IN MLADOSTNIKOV

Raziskave kažejo, da otroci in mladostniki, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami in športi, v primerjavi s športno neaktivno mladino ali z mladostniki drugih športov dosegajo boljše rezultate pri testih, ki merijo hitrost, repetitivno moč, statično moč in koordinacijo. Boljši rezultati se kažejo tudi v telesni sestavi, saj ima ta mladina večji obseg prsnega koša, nadlahti in podlahti, prav tako imajo manjšo količino kožne gube na trebuhu in nadlahti.

TEKMOVANJE ZA VSAKEGA NA RAZLIČNE NAČINE

Borilni športi in veščine ponujajo rekreativcem različne možnosti, da preizkusijo svoje naučene sposobnosti z različnimi tipi tekmovanj. Ta so lahko kontaktna in nekontaktna, v parih, samostojno ali v skupinah. Veliko borilnih veščin in športov ponuja tekmovanja na ravni šolskih pasov, tako da se ne moremo soočiti z boljšimi in bolj izkušenimi borci z mojstrskimi pasovi. Tako se pomerimo z nasprotniki, ki so na enaki ravni znanja, kot smo mi, in o zmagi ali porazu odločajo naše psihofizične sposobnosti in to, kako znamo pridobljeno znanje uporabiti v dani okoliščini. Prav tako lahko tekmujemo s sabo. Obstajajo ljudje, ki se nočejo udeleževati tekmovanj, pri katerih je možen fizičen stik. Tudi za takšne so borilne veščine zelo primerne. Obstajajo borbe v različnih oblikah form (japonsko kata), ki so sestavljene iz zaporedja različnih tehnik udarcev blokov ali metov. S tem tekmujemo s samim sabo in s tem si prizadevamo za nenehno izboljšavo. Kate se lahko izvajajo samostojno, v parih ali sinhrono v skupinah.

SOCIALIZACIJSKO-IZOBRAŽEVALNA KOMPONENTA

S treniranjem borilnih veščin in športov spoznavamo enako misleče in širimo svojo socialno mrežo. Klubi ponavadi organizirajo skupne treninge s pobratenimi ali prijateljskimi klubi in tako lahko vadimo in spoznavamo še večjo množico ljudi. Prav tako se lahko udeležujemo različnih tekmovanj v tujini in tako spoznavamo različne dežele in vadeče po svetu. Če se hočemo dodatno izobraziti v svoji veščini ali športu, se lahko udeležimo tudi različnih izobraževalnih seminarjev, ki potekajo po vsem svetu. Seveda nekateri klubi sodelujejo z različnimi mojstri iz tujine in velikokrat jih tudi povabijo v Slovenijo in tako lahko skupaj treniramo z največjimi mojstri svoje veščine ali športa na svetu. S spoznavanjem borilne veščine spoznavamo tudi določene izraze in s tem se učimo tudi jezik in kulturo, iz katere izhaja neka borilna veščina ali šport. Predvsem vzhodnjaške borilne veščine in športi imajo pridih mističnosti in tradicionalizma, ki je za nekatere lahko glavni razlog za začetek vadbe.

IZBOLJŠANA PSIHOLOŠKA KOMPONENTA

Ljudje, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami in športi, kažejo boljšo psihološko trdnost, so bolj mirni in imajo večjo samokontrolo. S treningom borilnih veščin in športov so bolje pripravljeni na stresne okoliščine. To psihološko trdnost lahko potem uporabijo za obvladovanje in premagovanje stresov iz vsakdanjega okolja ali službe. V borilnih športih se naučimo sprejemati poraze in zmage. Naučimo se, kako je pomembno, da s tem, ko izboljšujemo sebe, izboljšujemo tudi druge okrog sebe. Če sem sam boljši, silim svoje partnerje pri treningu, da so boljši, in obratno. Če treniram z nekom, ki je boljši od mene, me ta sili v izboljšanje in izpopolnjevanje moje tehnike. Veliko teh principov borilnih športov bi lahko aplicirali in uporabili v naši družbi, saj se te vrednote vzajemne pomoči in napredka kar hitro izgubljajo v času kapitalizma in v razmišljanju o tem, kdo bo boljši, večji, močnejši.

SPOZNAVANJE SAMEGA SEBE IN SVOJIH ZMOŽNOSTI

Z borilnimi veščinami in športi lahko vedno preverjamo svoje zmožnosti in preizkušamo samega sebe. Tako lahko napredujemo v znanju, kar nas pripelje do višjih šolskih pasov (japonsko kju pasovi). Seveda, če vztrajamo, lahko pridemo do mojstrskih ali DAN pasov. Marsikateri športnik ali vadeči je povedal, da ko je dosegel prvo stopnjo mojstrskega pasu, je spoznal, da je to šele začetek pravega spoznavanja njegove borilne veščine ali športa. Samega sebe lahko spoznavamo tudi z različnimi vrstami meditacije in form za krepitev vitalne življenjske energije in doseganje notranjega ravnotežja. Nekatere borilne veščine te metode vadbe redno vključujejo v svoje treninge, nekatere veščine pa so ozko specializirane in vadijo le to komponento borilnih veščin.

PRIMERNOST TUDI ZA POPULACIJO Z RAZLIČNIMI BOLEZENSKIMI STANJI IN TELESNIMI, DUŠEVNIMI ALI RAZVOJNIMI HIBAMI

Borilni športi in veščine so primerni za vadbo tudi za različne populacije z različnimi zdravstvenimi stanji ali za osebe, ki spadajo v skupino oseb s posebnimi potrebami. Veliko slepih in slabovidnih se ukvarja z različnimi borilnimi veščinami, kjer učenje temelji na taktičnih sposobnostih in zaznavanju lastnega telesa v prostoru, kot je na primer aikido. Raziskave kažejo, da redna vadba tai chija izboljšuje počutje, občutek za napor in splošno telesno kondicijo pri dializnih pacientih. Osebe s posebnimi potrebami in motnjami v duševnem razvoju se prav tako lahko ukvarjajo z borilnimi veščinami in športi. Za njih sta zelo primerna judo in njegova različica G-juda (judo za osebe s posebnimi potrebami), ki je namenjen in razvit posebej za to populacijo. Tukaj se naučijo pravilno padati in s pomočjo usposobljenega kadra hitreje in bolje napredujejo v svojem razvoju. Raziskave kažejo tudi, da imajo ljudje, ki prakticirajo borilne veščine, večjo gostoto v možganskih predelih, ki so povezani z gibalnim učenjem, načrtovanjem, izvedbo, spominom in kognitivnimi procesi, v primerjavi z ljudmi, ki se ne ukvarjajo z borilnimi veščinami. Te prilagoditve so morebitna posledica kompleksnih gibalnih spretnosti, ki so potrebne za vadbo borilnih veščin, in če tako vplivajo na zdrave ljudi, obstaja tudi velika verjetnost, da bodo teh učinkov deležni tudi ljudje z omejitvami in s posebnimi potrebami.

Za konec

Borilne veščine in borilni športi so primerni za vsakogar in za vse populacije. Vse je seveda odvisno od naše želje in zanimanja. Seveda moramo biti pozorni, da smo ustrezno in strokovno vodeni. V današnjem času lahko marsikdo pridobi različne usposobljenosti ali licence za vodenje različnih vrst vadbe, ampak to še ne pomeni, da zna neko stvar dobro in postopno naučiti. Zato naj bo ustrezno podkovan in usposobljen trener oziroma mojster naša glavna skrb pri izbiri. Res je, da nekateri mojstri in učitelji cenijo svoje znanje in je zato mesečna vadnina dražja. A je po vsej verjetnosti tudi upravičena. Sekundarnega pomena sta nato oprema in prostor, v katerem vadimo. Ta mora ustrezati vsem varnostnim standardom in predpisom, da prepreči nepotrebne nastanke poškodb vadečih. Pomembno vlogo igra tudi izbira borilne veščine ali kluba, ki morda omogoča sočasen trening otrok in staršev. Saj vemo, da v današnjem hitrem in natrpanem urniku starši le redko najdejo čas za svoje rekreativne aktivnosti, in taka izbira je seveda dobrodošla. Tudi sam strošek borilne opreme ni velik v primerjavi z drugimi športnimi aktivnostmi. V večini borilnih športov potrebujemo posebno oblačilo ali kimono, vendar za začetek zadostuje že klasična športna oprema. Ta je danes cenovno zelo dostopna in ne presega cene tekaških športnih copat, in ko jo kupimo, lahko traja tudi desetletje in več. Ponekod potrebujemo rokavice, ščitnike, fokuserje …, ki so prav tako cenovno zelo dostopni. Seveda se potrebe po dodatnih športnih rekvizitih razlikujejo od borilne veščine in športa, vendar je v celoti gledano vadba cenovno zelo dostopna.

Zdaj pa kar pogumno na tatami in hajime (po japonsko: začnimo).

NAPISAL PRED. JOŽEF ŠIMENKO, PROF. ŠP. VZG. KATEDRE ZA BORILNE ŠPORTE FAKULTETE ZA ŠPORT, UNIVERZE V LJUBLJANI

';