Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Ko ležeš v rogovilo

Pred desetimi leti pri nas večina ljubiteljskih kolesarjev ni poznala kronometra. Še manj opreme za to panogo. Še najbližje so kolesarji opremi za kronometer prišli, ko so na cesti srečali kakšnega triatlonca, ki je imel na krmilu nastavek za roke. Tako imenovano rogovilo. No, saj so prav triatlonci zadevo tudi izumili, in šele potem so jo posvojili kolesarji, še zlasti, ko je Greg LeMond s takim nastavkom zmagal kronometer, zadnjo etapo  na Touru. Epsko. 
Danes je vse drugače. Ker nekaj rekreativcev že vozi tudi kronometer, ki je zelo zahtevna kolesarska zvrst. Če kolesarstvo ni za pusije, je kronometer. kaj? Preprosto - ta izrek na kvadrat.

Posebna oprema za kronometer je draga. Predraga. Posebno kolo s posebnimi obroči in krmilom, posebna čelada, posebna oblačila… V resnici je zelo malo tistih povprečnih rekreativcev, ki tako opremo zares rabijo. Tole omenjenim ne bo všeč, a marsikdo med njimi bi se podobno dobro peljal tudi na navadni specialki, na kateri ima na krmilu oporo za roke. Zakaj ni razlike? Zato, ker posebna kronometrska obroča z visokim robom ali celo zadnje polno kolo, začnejo prepričljivo delovati šele, ko se peljemo čez 40 na uro. Res je, da je na kronometrskem kolesu zaradi drugačne geometrije manj zračnega upora, vendar v primerjavi z navadno specialko z rogovilo (govorimo o povprečnih rekreativcih) razlika ni tako velika, da bi zanjo zapravil denar, s katerim lahko nekaj let hodiš na dobre kolesarske počitnice v Isti – dvakrat na leto, v dvoje.
Rogovila na navadnem cestnem dirkalnem kolesu je prima, tudi če ne dirkate. Če imaš kolo in oporo dobro nastavljeno, se lahko dobesedno zlekneš na rogovilo in doživiš povsem drugačno kolesarstvo. Kolesarstvo nove hitrosti, drugačnega zračnega upora, drugačnega delovanja kolesa, razumeš reklo, da je na kolesu mogoče tudi relativno počivati, vsemu trudu navkljub.

Je pa res, da je opora za roke primerna za tiste, ki se vozijo sami in ki kolo obvladajo. Za vožnjo v skupini je rogovila nevarna, če pride do padca, lahko postane nevarno kolesarsko orožje, ki lahko povzroči poškodbe.  Če vozimo zleknjeni na opori, smo tudi manj stabilni, zato je treba biti na cesti še veliko bolj pazljiv – preden se navadimo na novo orodje je podobno kot takrat, ko smo smo se prvič vpeli v nova pedala. In zagotovo kdaj padli. Z rogovilo pademo manjkrat, a če pademo, so padci zelo, zelo nevarni. Še zlasti ob prometu.
Načeloma za rekreativce velja, da vozijo na rogovili takrat, ko je vesta prazna, cestišče lepo in ni preveč vetra.
Vožnja z rogovilo je, ko se je navadiš, užitek. V bistvu je tako, da takoj, ko navijačiš rogovilo, da padeš v nov šport. Ali, bolje, dobiš še šport znotraj športa.
Pravim in zagrizenim cestnim kolesarjem pade tema na oči, če srečajo biciklista z rogovilo, kaj šele, da  bi se jim pridružil. Pravzaprav je to logično: ljudje, ki vozijo na rogovili, to počnejo največkrat v blagem cik-caku, težko držijo smer kot kolesarji brez tega pripomočka. Še zlasti živahno postane, ko kolesar z rogovilo v uporabi  zavira ali prestavlja – takrat ni dobro biti poleg.

Zato v bistvu kolesarji z nastavkom za roke ne spadajo v skupino, prenevarni so, še zlasti, če želijo tudi v skupini sloneti na rogovili. Ne samo, kadar so na čelu kolone, tudi sicer. To pač ne gre.
V kolesarski skupini, v kateri kolesarim, imamo kolesarko in kolesarja z rogovilama, a sta tako vešča, da ni nobene nevarnosti za nesrečo. Ko sta v zavetrju, ne slonita na rogovili, to je jasno.
Vrnimo se k Franji. Morda je malo pozno, da se prijavite na kronometer oziroma da se odločite za nakup rogovile, morda pa tudi ne. Sam vožnjo na čas obožujem, čeprav mi je bilo vedno žal, da sem seje lotil, še veliko bolj pa vožnjo na rogovili v svojem prostem času, ko se rekreiram in se ni treba matrati čez vse mere in biti videti butasto in s peno na ustih. Vsaj pri meni je tako...
Vožnja z oporo za roke je zahtevna, vendar si jo lahko precej omilimo, bolje, kolo si lahko prilagodimo tako, da ne bo mučilnica na rogovili, pač pa užitek v počitku na njej. No, ali skoraj užitek.

Kaj je mogoče narediti za udobje?

Dobro je, če vam kdo, ki se spozna, pomaga nastaviti kolo po novem. Načeloma je tako,  a ko imamo rogovilo na krmilu, da je treba sedež pomakniti malo naprej… Ne preveč. Nikakor ne smemo pretiravati s tem, da je krmilo z rogovilo spredaj zelo nizko, saj je to potem prava kolesarska inkvizicija. Ne, za začetek naj bo  rogovila postavljena kar v višini sedeža. Lahko celo višje, prvič.
Če imate okoli pasu nekaj več življenjskih oblog, se boste težko spravili v pozicijo na kolesu, ki bo hitra in hkrati udobna, raje dvignite krmilo in rogovilo višje in vse bo OK.  Ko s  navadite, lahko zadevo znižate oz. nižate. To pa naj poteka postopno, ne po dneh, po tednih vadbe.
Začetek vadbe z rogovilo  naj bo tak kot je začetek teka. Se pravi po principu hoja, tek. Na opori bodite štiri minute, nato minuto vozite normalno, z rokami na krmilu, in upočasnite. Naredite nekaj ciklov, da se navadite, kasneje, po kar nekaj prevoženih kilometrih, lahko podaljšate čas ležanja na rogovili.

Sprva boste zlezli z rogovile v vsakem ovinku, spustu ali pri vsakem vzponu. Vendar se boste navadili, predvsem vožnje v lažje hribčke, tiste položne. To ni preprosto početje, a  se boste tako naučili ohranjati pravi položaj na opori, ob naporu pa tudi močno obremenili nekatere mišice, kar se bo kasneje povrnilo kot plačilo in dobropis na ravnini.

Za vožnjo na rogovili potrebujete močno sredico. Trebuh. Ne sikspekov, pač za prave mišice sredice. Vaja deska je prima za to. Plenk. Zelo podobna položaju med vožnji na čas.
Lahko rekreativec z ne preveč tekmovalnimi ambicijami, recimo tak, ki b žele nastopiti zgolj na kronometru na Franji, opravi poseben trening?
Lahko. Povsem preprost je. Deset minut se ogrevamo, potem dvakrat po pet minut vozimo sloneč na opori v zmernem naporu, vendar mora biti v tem času minuta bolj napornega vrtenja. Med intervaloma je tri minute počitka, se pravi zelo počasnega vrtenja pedal. Potem  naredite petkrat po minuto vožnja na polno, med presledki se dve minuti vozimo počasi.

Nato se pet minut ohlajamo, se razvrtimo.

V bistvu je tak trening, ki ga naredimo na rogovili, dober tudi za takrat, ko se vozimo z rokamio normalno, na krmilu naše specialke,
Če želite od kolesarjenja nekaj več v športnem smislu, je rogovila dober pripomoček. Načeloma pa je ta napravica bolj priljubljena pri kolesarjih-samotarjih, oziroma pri tistih, ki na kolesu želijo mr in le družbo samega sebe.
Tako, kot je tudi na Franjinem kronometru. Enkrat ga morate poskusiti.
Pa še to:če na nedeljski Franji, kraki ali dolgi, v skupini zagledate kolesarja, ki vozi sredi drugih na rogovili, pojdite sto metrov stran, najbolje naprej. Zelo verjetno je, da če bo zvrnil skupino, bo masaker potekal v takem radiju. No, če ima v ušesih še slušalke in posluša glasbo, storite vse, da mu pobegnete za nekaj kilometrov.
Precej prepričan sem, da vam ta človek tudi v cilju, brez kolesa, rogovile in slušalk, ne bo preveč všeč.

 

Foto: Sirotti
 

';