Kickboks? Zakaj pa ne?
Poznamo kar nekaj različnih disciplin kikboksa. Mediji so v zadnjih letih najbolj spromovirali način borbe, ki je tudi najbolj gledljiv, in to je kikboks po pravilih K1. Kikboks K1 je v osnovi usmerjen v tekmovalnost, a se lahko prilagodi tudi tako, da je primeren za rekreacijo. Je šport, pri katerem se uporabljajo udarci z roko in nogo. Ročna tehnika je enaka boksarski in se zaradi tega zelo dobro povezuje z njim. Nožno tehniko pa sestavljajo vsi udarci z nogo proti nasprotnikovim nogam, telesu in glavi. Pri kikboksu K1 so dovoljeni tudi udarci s koleni, kar še bolj popestri veščino.
Treningi kikboksa kot rekreacije so lahko nadgradnja boksarskih treningov.
Struktura treninga je podobna kot pri boksu. Na začetku sledi dinamično ogrevanje s tekom. Telo ogrejemo z različnimi vajami, ki so lahko tudi družabne in zabavne. Uvodnemu ogrevanju sledijo poskoki s kolebnico. S kolebnico pripomoremo k lahkotnejšemu gibanju, poskoki z njo so tudi zelo dobra vaja za pridobivanje kondicije. Tudi pri poskakovanju s kolebnico smo lahko zelo ustvarjalni, saj poznamo veliko načinov preskakovanja. Sledi borba s svojo senco (shadow kickboxing), pri kateri vztrajno ponavljamo že osvojene udarce oziroma tehnike. Pri kikboksu se zaradi udarcev z nogo povečata tudi gibljivost in prožnost nog in ravno zato je ta vrsta treninga zelo priljubljena med predstavnicami nežnejšega spola. K priljubljenosti so veliko pripomogli tudi intervjuji v različnih modnih in drugih prepoznavnih revijah, v katerih so zvezdnice opisovale, kako s pridnim treniranjem kikboksa ohranjajo linijo oziroma postavo.
Po uvodnem delu pride na vrsto tehnični del, v katerem se glede na stopnjo znanja predelujejo določene tehnike.
Ker je to trening kikboksa, se ta del večinoma izvaja v parih. Bodisi s polno zaščitno opremo bodisi na fokuserjih, na katerih se lahko izvajajo tehnike z večjo ali polno močjo. Tako kot pri vseh rekreativnih treningih borilnih veščin se tudi pri kikboksu izvajajo tehnike s kontrolo, vsaj takrat ko izvajamo realne tehnike proti nasprotniku. Trening na rekreativni ravni je smiselno povezovati z boksarskim treningom, saj je boksarska tehnika praktično enaka. Na treningu kikboksa se lahko zaradi tega več in bolje posvečamo udarcem z nogo in samimi povezavami med ročnimi in nožnimi tehnikami.
Osrednji del treninga poživimo tudi z različnimi vajami za krepitev telesa. Te vaje lahko delamo skupinsko ali krožno, vse je odvisno od števila udeležencev v skupini. V različnih intervalih lahko izvajamo vaje z lastno težo. Ker je poudarek na vadbi kikboksa, naredimo na treningu le en sklop (ali dva) vaj za moč.
V osrednjem delu lahko trening popestrimo tudi z udarjanjem po boksarskih vrečah. Načeloma so vreče za kikboks večje kakor boksarske vreče, saj se z nogo izvajajo tudi nizki udarci, tako imenovani low kicki. Nizki nožni udarci so na višini malo nad kolenom. Zaradi udarcev z nogo, ki so načeloma močnejši kakor ročni udarci, je ponavadi taka vreča tudi težja kakor klasična boksarska vreča. Z intenzivnostjo udarjanja tako povečujemo tudi tempo treninga, ki v takem primeru ni majhen. Poraba energije in kalorij je v tem delu treninga res velika.
Proti koncu treninga tempo zmanjšujemo in ga končamo s poskoki čez kolebnico ali z borbo s svojo senco.
Za konec je obvezno tudi raztezanje in to na vsakem treningu. Raztezanje ali strečing je pomemben del vsake take dinamične vadbe. Pri kikboksu moramo napredovati tudi v raztegljivosti. Na začetni stopnji so brce do višine pasu, potem pa se meja udarcev počasi viša. S tem postajajo tudi tehnike in treningi bolj zahtevni.
Kikboks je pod pravim vodstvom odličen šport v vseh vidikih. Če je poleg sproščenih treningov tudi prava ekipa, je zmagovalna kombinacija treninga na dlani.
Sašo Weixler, trener kikboksa
