Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Izgorevanje z rekreacijo je nepotrebna neumnost

Rekreativni športniki in športnice smo vsi, ki se v svojem prostem času ukvarjamo s športnimi aktivnostmi, da zadovoljimo svojo potrebo po gibanju in aktivnosti. Nekateri vsak dan hodijo v fitnes, drugi igrajo tenis, badminton ali podobne igre, potem so tukaj ekipni športi z žogo kot priljubljena rekreacija. Vzdržljivostne vsebine (hoja, tek, kolesarjenje) pa prisilijo rekreativce, da gredo iz hiše v naravo in se predihajo ter odklopijo misli.

To je skupina rekreativcev, ki najlaže zaidejo v pretiravanje v teh dejavnostih, saj so dejavnosti takšne, da zmoremo te vsebine izvajati po več ur skupaj.

Kaj je napredek in ko se preneha

Pri vprašanju, kolikšna je prava količina ali kakšna mora biti intenzivnost treninga, ni enotnega, univerzalnega odgovora za vse rekreativce, ker se na srečo med sabo močno razlikujemo. Ljudje imamo različne potrebe, različne želje in močno različne sposobnosti. Ravno to pa pripelje do skrajnosti, na katere bi v tem prispevku rad opozoril. V vzdržljivosti lahko napredujemo v vsakem življenjskem obdobju, kar je zelo dobro, saj tako najmlajši kot najstarejši ob vadbi čutijo razliko. Napredek nas motivira, nam daje zagon za več in še bolj pogosto vadbo. Nekateri padejo v to spiralo in počnejo čedalje več in več. Kaj pa napredek? Se sorazmerno povečuje s količino vadbe, ki jo opravimo? Na začetku je to mogoče še res tako, počasi pa se lahko napredek ustavi, nato pa se pojavi paradoks, ko se nekaterim zgodi, da nekdo veliko teče, veliko kolesari, dela vaje za moč in druge stvari, na terenu pa je čedalje počasnejši in čedalje bolj utrujen. To je seveda znak, da v sistemu nekaj ne deluje. V takšnem primeru je najboljše zdravilo krepak počitek, da se telo napolni z energijo, da si povrne svežino, potem pa lahko nadaljujemo vadbo, vendar ne po enakem sistemu.

Zakaj pa se pojavijo takšne skrajnosti v vzdržljivostnih športih? Prvi odgovor se verjetno skriva v človeški tekmovalnosti. Veliko nas je takšnih, da hočemo biti boljši, hitrejši ali močnejši od drugega. Na tekaških maratonih, triatlonih, na kolesarskih prireditvah se vedno kdo najde, ki je hitrejši. Tisti, ki so v mladosti trenirali tek ali kolesarjenje, imajo pred vsemi drugimi neulovljivo prednost. Svoje sposobnosti so razvili do vrhunca, prav tako imajo dovolj specifične moči, da lahko tečejo ali kolesarijo zelo hitro, prehitro za nas. Nesmiselno bi se bilo primerjati z njimi in jih poskušati doseči. V rekreaciji ne bi smeli meriti dosežkov s časom, metri in kilometri, ampak z zadovoljstvom ob opravljeni vadbi in s tem, koliko se nekomu izboljša kakovost življenja, če se redno giba. Je pa to neprimerno teže merljivo kakor izid, ki ga dosežemo na tekmovanju.

Življenje nenadoma zbeži iz rok

Zgodbe rekreativcev, ki nimajo prave mere v športu, gredo približno tako. Recimo, da se nekdo začne ukvarjati s tekom, preteče prvo desetko in nadaljuje trening, kar želi preteči polmaraton. Trenira, vadi naprej in se odpravi na maraton. Nato začne teči maratone vsak mesec, nato mogoče celo vsak teden. Išče nove izzive, gre na ultramarton, išče si vse daljše preizkušnje, trenira čedalje več. To je samo primer. Sam poznam vsaj štiri posameznike, ki so ubrali to pot. In vsaj za enega vem, da mu je, medtem ko je treniral, življenje zbežalo iz rok. Najprej je izgubil družino, nato je menjal prijatelje, na koncu je ostal še brez službe. Zdaj vem, da ima že novo, vendar vem tudi, da ne teče več toliko. Nekoč je v šali povedal, da se je na nekem teku srečal s sabo in se pogovoril o smiselnosti svojega početja. Ta gospod je opravil analizo, ugotovil, da to, kar dela, ni trajnostno, in se prilagodil. Vendar veliko ljudi tega ni sposobnih ali željnih narediti. Takim moramo pomagati in jim nastaviti ogledalo.

Del svojega kruha si služim kot tekaški trener, zato imam stik z različnimi skupinami tekačev. Od začetnikov, občasnih tekačev do maratoncev, ki jim nikoli ni dovolj. Vedno sem v moralnem precepu, ker se z njimi dogovarjam, kako bodo trenirali, da bodo lahko tekli dovolj hitro, po drugi strani pa vem, da jim preveč treninga ne smem napisati, saj vedno naredijo vsaj toliko, kot je napisano, če ne več. Se pa dobro zavedam tudi druge strani te zgodbe in se mogoče z njimi laže pogovarjam, jih opozorim na morebitne pasti vzdržljivostnega športa, opozorim jih, da morajo vsaj dva dneva v tednu imeti povsem brez aktivnosti in podobno. Mislim, da nam gre kar dobro, če se kdo odloči, da bi šel na maraton ali ultramaraton, mu pri tem pomagam. Saj veste, kako gre, če že mora kdo narediti to, raje naredim jaz, ker je manj škode, kot če bi se tekači tega lotili sami. Kajti moj moto pri treningu je, da je treba s čim manj vadbe narediti čim več.

Trening triatloncev je časovno še bolj zahteven kakor trening tekačev, saj tam v treningu kombiniramo tri športe in prav vsak zahteva čas, da se lahko kakovostno pripravimo. Plavanje, kolesarjenje in tek je kombinacija, ki vam zagotavlja, da boste morali na treningu preživeti veliko časa. Koliko, je seveda odvisno od vas samih. Vedno je nekje treba povleči črto, najti je treba kompromis med tem, koliko zmoremo in koliko želimo narediti.

';