Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Na kisiku: Bog, a me varuješ pred sladkorno?

»Se da sposoditi tvoje kolo za ciklokros?« sem ob jutranji kavi, ko se pogovarjava o tem, kaj bi kolesarjenje lahko bilo, a ni, vprašal Primoža Čerina, on pa je odvrnil, naj ga kar vzamem, saj da je parkiran v delavnici. No, pa ni bilo tako, ker je bilo med drugo kavo spoznano, da je kolo pri Primožu doma.

Čez nekaj dni sem spet poklical. Posodiš?

Komu, vpraša, jasno, malo je premislil in se spomnil, kolikokrat mi je rekel, da se koles ne posoja nikomur ... Ja, komu, meni, za nekaj dni, v Ratečah ni snega, jaz pa bi se rad popeljal do njega.

»Vzemi.« In globok vzdih. »Prek božiča in novega leta ne bom potreboval, če bo kakšen topel dan, bom skočil na Obalo, s specialko, po mrazu pa se ne bom preganjal.«

In je še dostavil, da je kolo povsem brezhibno in da je popolnoma očiščeno, kar sem v prevodu razumel, naj pazim nanj in naj ga očistim. Drugo bo težko, doslej mi še ni uspelo, tudi če sem se ure trudil, da bi mi.

Drekač.

Zeleni klobuk in Rdeča strela

Rateče, sobota pred božičem, povsem čisto nebo, v gorah za Ponco se je lovilo sonce, asfalt je bil suh, niti ni bilo preveč mrzlo. Par stopinj nad ničlo, na soncu pa prijetno. Čuden občutek, in sploh ne le, če gledaš na koledar in iščeš prvi zimski dan.

V dalji na italijansko stran se je gor v hribu vil tisti značilni beli jezik. Smučišče na Višarjih. Grem s kolesom v Trbiž, pogledat, ali tam smučajo, sem se odločil.

V termovko čaj in med, v žep energijski gel, dokumenti, telefon, denar … saj nisem česa pozabil, sem razmišljal, ko sem v vsako leto čez vampek bolj pretesna oblačila in z gamašami čez kolesarske čevlje racal okoli kolesa. Še dobro, da samo vampek rase v špičko, noge pa nič več ...

Jasno, da je bila prva postaja takoj, pri meji, pri Mateju. Neodvisna republika Ponca. Matej Soklič je ždel na s soncem obsijani terasi in ni niti malo užival v za ta konec vročem zimskem dnevu, ves obdan z zelenilom. Tudi v obraz je bil ves zelen.

Nisem ga vprašal, kdaj bo snežilo. Vse svoje novo življenje je vložil v smučarski tek, snega pa od nikoder. Ni prav, ker je tudi vse svoje prejšnje življenje porabil zanj.

Res nima sreče.

Prejšnja leta je vsaj malo padalo, da smo z grabljami in metlami praskali za skromen krog snega … Za silo je bilo. Onega leta, ko je Matej z Vršiča pripeljal na desetine tovornjakov snega in naredil poligon, je čez nekaj dni padlo ogromno snega. Lani ni bilo nič, pa dež, potem se je usulo, da je bilo snega preveč, prog pa ni bilo mogoče potegniti, ker je bil teptalec na Zlati lisici v Podkorenu. Ki je potem odpadla.

Šele potem so potegnili smučino …

Pravim mu, Mateju, da še ni njegov čas, da mora pač poravnati za nazaj in da potem bo. Vse bolj izpod čela me gleda …

Bolje, da grem.

»Adijo, rdeča strela,« me doseže klic, »zdaj nisi več zeleni jager, a ne … Zdaj si rdeča strela.«

Letelo je na mojo rateško uniformo: zeleno jakno in lovski klobuček, ki sem si ga kupil, ko sem v Dolomitih osvojil sedlo med Canazejem in Arabbo.

Hecno, ne, da me imajo za lovca, sam pa lova ne razumem povsem. Niti lovcev. Na Slavniku, nekoč, je iz starega vojaškega džipa, za katerega se ni vedelo, ali že gori ali se iz njega zgolj tako kadi, skočil lovec, smrdeč po šnopsu, in me začel zmerjati, kje se vozim z gorskim kolesom; čeprav sem bil na trdni podlagi, ne na travi. Nekaj časa sem ga poslušal, pijančki se ponavadi pri napenjanju dovolj hitro utrudijo, tisti pa je bil vztrajen, in ko je začel grabiti po balanci, sem mu dejal, da mu bom šibrovko vtaknil v rit in sprožil in da bo ves alkohol iz njega odtekel kot iz cedilnika.

Nato je sedel nazaj v tisto kadilnico in v oblaku izginil po kolovozu proti lovski koči, kjer je verjetno dolil svoj pogum. Ves čas pa me je zmerjal.

Uničil bi mi dan, če ga ne bi pri njegovem vzpenjanju v avto uspel po domače poslati nazaj v mamo, z vso njegovo lovsko opremo in klobukom vred. Za mamo je bilo verjetno naporno, sam sem se ob tem izborno počutil.

No, zdaj pa sam nosim v Ratečah tak klobuk in ni ga boljšega za zimo.

Za mejo, proti Trbižu, je nekaj zapuščenih trgovin. Desetletja nazaj je bila tu bogatija, Jugoslovani smo tu kupovali, česar lučaj proti vzhodu ni bilo. Oče mi je tak kupil prvo smučarsko bundo. Bila je tako tanka, a bi ji danes rekli vetrovka, pa sem v njej brez težav vijugal v najhujšem mrazu.

Je bilo včasih drugače hladno?

Kakšne barve je bila? Rdeča, jasno …

Tistih nekaj ovinkov skozi grapo nad Fužinami ni bilo prijetnih. Lahko bi bilo zmrznjeno. A čepki na pnevmatikah in izjemoma nekaj razuma je pomagalo, da sem zvozil, le mraz je bilo; komaj sem čakal, da sem se skozi osoje z glavne ceste spravil na kolesarsko stezo, na sonce. Čez čas sem se ogrel, noge pa so kazale, da že kar nekaj časa nisem vrtel pedalov. Evo, čas je za čaj z medom. V držalu za plastenko je bil kakovosten – nič. Ja, kdaj drugič, termovka je ostala doma, na mizi, in ko sem tipal zadaj po žepih, je pozabljeni pijači delal družbo tudi energijski gel.

Ojej, starček. Se je začelo?

Spodnja postaja žićnice na Višarje je bila videti kot krematorij. Žičnica se je vrtela, zgoraj so verjetno smučal, a nikjer žive duše. Le dve gospodični, ki sta nosili dračje…

Prizor kot v nekdanjih slovenskih filmih, ko so hoteli popestriti dogajanje… Snega ni.

Grem nazaj. Skozi Trbiž. Mesto je le senca tistega, kar je bilo včasih. Brez energije. Nekaj spodobnih trgovin kaže, da upanje na boljše čase ostaja. Ja, saj gradijo, veliko novega raste, za turiste, smučišča so vrhunska, le energije ni. In je ne bo. Nikoli. Je pač tak kraj.

Spuščam se po glavni ulici. Nasproti mi pripelje italijanski lepotec, iz s krznom obšite kapuce mu rastejo z briljantino namazani lasje. Zavije točno vame. Za milimeter odvijem.

Še en love …

Ljudje na pločniku se smejijo, očitno nekatere slovenske besede dobro poznajo, pa še kakšno srbsko poleg tudi … mame so danes zaposlene.

Najboljši gredo v nebesa

Nazaj grem po kolesarski stezi. Poleti je tu, na popotovanjih med Kranjsko Goro in Trbižem in narobe, na stotine ljudi, zdaj je, kot bi povezovala nič z ničimer. Po tleh je zmrzal. Pnevmatike sproščajo nenavaden zvok, ko režejo v zmrzlino. Bom užgal?

Nepopisno mirno in spokojno je. Rsk, rsk, se prožijo zvoki spodaj, gozd okoli mene pa je videti povsem mrtev. Nekakšen vzporedni svet, steza je živa, gozd ni … Na vrhu sem, še malo je do meje. Sonce, spet sonce. Slovenija. Povsem druga energija. Kaj bi mi, Slovenci, včasih bedaki, brez naše domovine, ki nas zdravi? Domovine, ne države, sem dejal!

Z asfalta na makadam. Pa po zmrznjeni travi. Pa po blatu. To kolo je res neverjetno. Specialka, s katero se voziš skoraj povsod, mi pod škofijo dela ogromno veselja. Še dojenček v trebuhu se ne pritožuje več.

Grem do Kranjske Gore, morda tam najdem sneg? Magari umetnega ... Ki sploh ni sneg. Na Mojci jim je uspelo nastreljati nekaj umetnega snega. Nekaj ljudi drgne tisto revščino, a to vendarle ni sneg, ki sem ga iskal.

Grem nazaj. Pod Preseko, mimo bike parka, ki ga je postavil pokojni sošolec Gorazd. Kakšno leto nazaj je odkolesaril v nebesa. Manjka. Po Andrejčku že drugi človek, ki je zapustil moj svet v Borovški vasi.

Najboljši gredo v nebesa, najslabši v politiko.

Nikoli ne veš, kdaj je tvoja zadnja pot, mi pa se kregamo za bedarije. Sploh ne počnemo drugega. Koliko smo tega krivi mediji? Nabolj. Novinarstvo je poklic, ki se je v Sloveniji najbolj izgubil.

Pri Podkornu se spet odpre pogledu vsa lepota. Hribi žarijo. Noge tudi; vse bolj bolijo, skoraj ne morem naprej … Nič pijače, nič jedače, kako naj bo drugače kot hudo za rabljene drekače. V Ratečah se ustavim v trgovini, čeprav imam do doma morda pol kilometra, ne morem več. Kupim piškote in potico za zvečer in prosim za vrečko, ker da sem s kolesom.

S kolesom, ja, je rekla prodajalka, tale vreme je res blesav.

Oh, gospa, vreme je blesav začasno, jaz sem vedno. In se zasmejiva,

S tremi jaffa keksi naenkrat v ustih, kot hrček, ki si dela zalogo, končam avanturo. Pogled po hribih, nato pa tri zebrice, po grlu.

Zebrica je žganje, ki ga je v čudovito, s črnimi progami okrašeno steklenico, nalila prijateljica, ki jo je pred dobrim mesecem v Livingstonu, v hotelu poleg Viktorijinih slapov, brcnila zebra. Obe sta preživeli, Klavdija je iz brce naredila poslovno potezo. Viljamovka Zebra je pravi eliksir.

Klavdijo imam zelo rad, zato zazebrim trikrat. Pok, pok, pok. Živela, Zambija! Ko sem bil na Spodnjem Zambeziju in je bilo vroče kot v peklu, sem si zaželel, da bi bil v Ratečah. Ko sem v Ratečah, mi po glavi hodijo Zambija in vsi prijatelji tam doli.

Lep dan je bil, na kolesu, v iskanju snega. Čeprav snega ni bilo.

Preznojene cote skušam posušiti, naenkrat iz zadnjega žepa pade energijski gel.

Bemti življenje, vsej lepoti navkljub. Bog, a me čuvaš pred sladkorno?

Zlit z naravo

Nekateri stari ljudje ob nedeljah hodijo k maši, sam pa sem sklenil, da bom s ciklokros kolesom osvojil Tamar. Ob enih popoldne. Hočem videti, ne, čutiti sneg! Pa čeprav je zunaj nula in manj.

Cesta, ki se vije proti Planici, je zahrbtna. Naenkrat se mi zdi, da sem prvič na kolesu. Noge pečejo, kje je tu logika, saj sem na poti, da bi našel lepo, svoj vstop v naravo. Kot da ne bi imel tistih nekaj tisoč kolesarskih kilometrov v nogah … Vadil sem za svetovno novinarsko kot nor, potem pa odpovedal, ker so prijatelji v mednarodnem komiteju novinarjev kolesarjev dovolili nastopiti mojemu rojaku, ki že leta laže, da je novinar, potvarja svoj status in sramoti odlični gorenjski radio, kjer o njem ne vedo nič. Noro. Pri nas je novinar lahko vsak. Zato je tako, kot je.

Nahrbtnik z rezervno obleko za spust bi najraje vrgel za cesto. Pod skakalnicami je eno samo gradbišče. Lepo bo, ko bo končano. Prejšnji večer sem v vasi Pri žerjavu sedel z Brankom Dolharjem. Velik del življenja je pustil tu, preden je moral oditi. Ni dobro, da ljudje, ki so toliko naredili za Planico, odprtja centra ne bodo doživeli zbogani med seboj in s samimi sabo. Zakaj skakalnic ne poimenujejo po tistih, ki so vpeti v planiško zgodovino, vsem prepirom navkljub?

Končno makadam. Ups, udira se. Svež pesek. In strmo je.

Dolga leta nazaj je bilo, ko smo imeli dirko, z gorskimi kolesi, v Tamar. Mislim, da je šlo za kombinacijo smučarskega teka pozimi in gorskega kolesarjenja poleti. Pridružil se nam je pokojni Pavle Kozjek, ki sicer kolesa takrat še ni veliko vozil. Kako se je zapodil v prvi hrib! No, čeprav je bil na Everestu brez dodatnega kisika, mu ga je v Tamarju zmanjkalo že za drugi holm. Kolo je kurba.

Tudi moje. Udira se. Ciklokros kolo ni gorsko kolo. Prestavna razmerja niso za vožnjo v hud hrib, a to se da enostavno rešiti z zamenjavo zobnika. V klanec gre potem laže, a to še vedno ni gorec.

Zvijal sem se na kolesu, da ne bi padel. Tam doli, med popkom in izhodom, je nekaj vrelo in od napora hotelo na plan. Ajajaj, leta. Prvi sestop. Gamaše morajo s čevljev, sicer jih bom pri porivanju kolesa, ki me verjetno čaka, uničil. Počasi pridem v ritem. Pljuča ne bolijo toliko, srce se iz ust vrne domov. Po cesti je led. Posut s peskom. Vse boli, a je užitek. Ja, tule sem zavil tistega leta gor v hrib, na Macesnovec, ko sem si zlomil gleženj, pa vseeno sam pritacal nazaj iz skalovja v Tamar. Dol čez Črne vode. In peš do Planice. Takrat sem si gleženj uničil za vedno, teči ne morem več.

Vozim v senci. Cesta je vse bolj ledena, a kolo gre kot po tirih, kot bi imele gume žebljičke.

Jasno, da sem srečen, okoli mene je sneg. Prvi letošnji pravi sneg. Kakšen užitek daje to kolo, povsem si zlit z naravo, veliko bolj kot sem bil z gorskim kolesom, čudno, ne … V hudem klancu, čez odtok, moram kolo prenesti, ko sedem nanj, ne verjamem, da bom lahko speljal. Pa gre. Nekaj stare tehnike z gorca pomaga, da porazporedim težo in prenose in da zadnje kolo ne zdrsuje.

Ja, tu smo tekli na smučeh, s Čerinom, čigar kolo vozim, sva se klala v klanec, pa z Nado … Gor sta uhajala, navzdol sem ju zdriblal, ker ne smučata alpsko. Kaj vse smo včasih počeli v klubu Novice Extreme, koliko dirk smo naredili. Neko leto menda 25! Vse za rekreacijo, s pomočjo Slovenskih novic in Dela, ne da bi pri časopisu sploh vedeli, kaj v resnici počnemo. Še z letalom smo pristali v Planici, na črno, je bila cela štala. A smo bili prvi in verjetno zadnji.

Gotovo je čas za nekaj podobnega, samo bedakov, da bi to počeli, ni.

Čedalje več snega je. A kolešček požira še zadnji vzpon, gume so odlične, pripeljejo me naravnost pred šank v domu v Tamarju.

Kar dosti ljudi je tam, kot jaz iščejo zime, miru in spokoja, tu gori, kjer je vse drugače, ker je vse tako prav …

Pijem čaj, za sosednjo mizo se mi smeji otrok. Vedno, ko se mi to zgodi, vem, da je z menoj okej. Ko sem okej, prihajajo ljudje k meni, ko nisem, bežim od njim. In oni od mene.

Popoln dan

Senca v Tamarju postajala neprijetna, zazebe me. Dobro napravljen se vračam v dolino. Ljudje, ki jih prosim, ali mi dajo kolesnico za sekundo ali dve, da bom šel mimo, si verjetno o sivolascu na nekakšnem cestnem dirkalnem kolesu v snegu mislijo svoje.

Kmalu starec sem, kolo pa ni dirkalno, je ciklokros, je oče on mati in vse, kar je kolo lahko, v enem.

Nič več me ne boli. Ne gleženj, ne hrbet, ne rama, ne vrat, ne zapestja, duša še najmanj. Stojim na pedalih in globoko diham.

Kako dobro je. Škoda le, da je vse bolj mrzlo, in zdi se mi, da tudi vse temneje. Tamar poznam, tu se hitro stemni, in ko stisne mraz, se moraš pobrati na toplo. Bogvedi, koliko je ura. Zdi se, da se bo zdaj, zdaj stemnilo.

Ne vem, kdaj sem tako užival.

Tam pri kmetiji v Ratečah padem na posteljo. Pogledam na uro, zdi se mu, da sem bil v lepoti nekaj ur.

Šele pol treh popoldne je.

Niti na pamet mi ne pride, da bi prižgal televizijo. V roke vzamem Sobotno prilogo, najdem bluz radio na ploščici in odjadram na svoje.

Povsem sam, a ne osamljen.

Popoln dan.

Vsak je lahko tak, le vzeti si ga je treba. Morda bo ciklokros kolo postalo nov slovenski nacionalni šport, ne za zimo, naj bo kar za vse dni.

';