Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iskanje piratovega neba

Malo sem imel že vsega dovolj. Utrujenost je šla lepo skupaj z mojimi leti in prtljago zadnjih mesecev: pravzaprav sem imel vsega malo dovolj. Dišal sem, kot se reče, po cipresah, kot lepo oskrbovano pokopališče.

Videti je bilo, da bo narava, ki se je šopirila s svojo muhasto stranjo, moja zaveznica. Najprej se je ulilo kot iz škafa. Vas Cantoniera. Samotna hiša ob cesti v Carpegno je imela lastnico dobrega srca. No, morda je bila le tako potrebna družbe, da nas je povabila pod napušč in smo vedrili, braneč se vsega, kar nam je hotela ponuditi: kave, peciva, dnevne sobe. Sem ter tja je poklicala moža, ki je sedel v hiši, in o njem smo vedeli le, da je gotovo še živ, saj je imel močan glas. Sedel je menda pred televizorjem, upokojenec, in se mu niti slučajno ni dalo vstati. Le »si« in »no« je prihajalo iz njegovih soban.

Za nami so bili Valmarecchia, Novafeltria, Pennabilli. Bili smo nekje na menda dvanajst kilometrov dolgem klancu, ki rodi 1000 višincev, s 400 na 1400 metrov prideš, če si želiš. Jaz si nisem.

Bil sem vesel, da je čedalje bolj lilo.

»Je cesta naprej res zaprta?« je vprašal Andrea.

»Res,« je dejala gospa, »menda so na njej neke skale. Več ne vem.«

»Se ne bi obrnili?« sem skušal srečo.

Ne, pojdimo do zapore, da vidimo, ali se da čez. Andrea, Mark in Serena so komaj čakali klanec in vzpon na Cippo, vrh, ki ga je imel za vadbo Marco Pantani zelo rad.

Jaz ne.

Spet se je ulilo. Prima, bili smo že na kolesu, menda ne bomo v dežju in na zaprti cesti rinili še deset kilometrov naprej. Ali pa še več. Itak mi niso znali ali hoteli povedati, ali je vzpon dolg deset, dvanajst ali osemnajst kilometrov.

Prišli smo do zapore. Plaz. Na cesti je bilo polno skalovja, mreža nad nevarnim pobočjem je bila strgana. Bilo je po dežju in prav lepo verjetno, da še kaj prileti z neba ...

Ob cesti je na ograji slonel starec.

»Je nevarno?«

»Menda je.«

»Gremo lahko čez?«

»Ne vem ...«

»Kako ne veste …?«

»Prišel se gledat, ne pa stražit,« je dejal in pogovora je bilo zanj konec.

In smo šli čez. S kolesi na rami, v kolesarskih čevljih, čez lepljivo blato in mastne skale. Nič prijetno. A vseeno veliko bolj prijetno kakor pametno ...

Gremo do prelaza in potem nazaj, se je le slišal glas razuma. Bil sem zadovoljen. Ubiral sem svoj počasni tempo, dan prej, ki se je lahko pohvalil z vzponom na drug Pantanijev klanec, Montevecchio, in z dobrimi sto kilometri emilia-romanjskih gričev ter z za dvema Vršičema višincev, je vzel starčku svojo mero …

Jebi ga. Na prelaz na kapučin, kokakola, pa nazaj … Do Riminija bo kakšnih osemdeset, devetdeset kilometov vse skupaj, saj je dovolj za danes.

Cesta se je počasi dvigala, pravzaprav mi ni bilo jasno, kako bo lahko na koncu za tisočaka vzpona.

Spet je malo rosilo. Prima. Upam, da jih na vrhu vsaj malo zebe, sem pomislil. Kar naj čakajo, banda kolesarska.

Na vrhu se je pod kolesi malo cedilo, čez nebo pa je že šlo sonce. Iz asfalta se je kadilo. In kmalu se je začelo tudi iz mene.

»Poslušaj, stari, mi trije smo glasovali, in ker smo glasovali, je to demokracija. In smo se odločili enotno.«

Hvalabogu, sem rekel, gremo na pijačo in nazaj.

»Ne, odločili smo se, da gremo prav gor, na vrh, do Cippa in Pantanijevega spomenika.«

Ne jebi, Andrea, jaz ne. Jaz ne.

»Ni daleč, štiri do šest kilometrov, štiristo višincev.«

In so se odpeljali.

V notranjosti, doli proti Toskani, se je že nekaj malega temnilo.

»Vidiš tista vrhova, to sta dve najbolj slavni gori v Emiliji - Romanji,« je Andrea z roko pokazal v dalj, kjer sta živeli dve sklani škrbini.

Cippo je menda najbolj slaven klanec, kamor je lezel za trening Pantani.

»Carpegna mi basta.«

Tako piše na cesti. Vsakih nekaj metrov.

In spodaj Pantanijev podpis.

Ja. Očitno je imel tega vzpona tudi on večkrat čez glavo. Povsem zadostoval mu je.

Meni je šel vzpon na jetra. Saj res, da so se začeli iglavci in je bilo videti prav domače, a žepi s hrano so bili prazni, z vodo sem bil na tesnem, v nogah nobene moči. Še par kilometrov do vrha, potem pa, kot je rekel Andrea, je ves čas do Riminija navzdol.

Kako dolg je spust?

Približno šestdeset kilometrov. Morda malo več.

Zakaj mi to dela? Prijatelja sva. Res dobra. Fanta imam rad. Čudovit človek je.

Počasi se mi je posvetilo ... Morda mi vrača za vse, kar sem mu naštimal med njegovimi obiski v Ljubljani. V hotelu sem ga prijavil namesto kot Andrea Manussia kot Andrea Masturbio in receptorki rekel, da je ime v njegovem potnem listu napačno. Da bo sicer tajil, a da naj kar vztraja ...

Ko je prišel v hotel, ga je, dobro poučena, prepoznala po opisu in ga glasno klicala z novim imenom ...

Morda mi je vrača, ker sem ga na Maraton Franja prijavil kot »padre Andrea di Vaticano«, kar je pisalo tudi na njegovi startni številki ...

Kako spoštljivo so ravnali z njim pri prijavni službi, on pa ni vedel, zakaj ga kličejo »padre« ...

Ja, po moje je bil to ne Pantanijev klanec, ampak trenutek plačila. Zakaj bi mi sicer naštimal ta breg?

Pantanija sem zagledal od zadaj. Gledal je na drugo stran. Ki je menda še veliko bolj strma. V smer, kjer je etapo sem gor dobil v sedemdesetih kanibal Eddy Merckx. Belgijski kolesar, jasno. Zakaj jasno? Ker obstaja tudi belgijski igralec biljarda s tem imenom. Verjetno starša, ko sta mu dala leta 1968 to ime, ker je takrat pravi Eddy zmagal na svojem prvem Giru, nista računala, da ne bo vozil kolesa ... Zdaj mora revež po svetu hoditi s palico v roki in se pojati z ženinim priimkom.

Najprej te zaznamujejo starši, potem pa še žena, to je itak znano. Če je samo ena, je še dobro ... Je le manjša poškodba.

Z druge strani je bil Pantani lepši. Zadaj italijanska zastava, on pa v rožnati majici Gira.

Questo e il cielo del pirata. Ja. To je piratovo nebo.

V Toskani se je temnilo. Bežimo.

Spust je hud, strm. Zelo.

Serena, farmacevtka iz Riminija, je oblečena v triatlonski tres. Kot spodnja majica naših očetov je. Noče anoraka.

Te skrbi zame?

Ne. Le dlake ti štrlijo, kot bi jih namazala z viagro.

Mraz je. Punca pa vzdržljiva. Neverjetno.

Pok.

Jasno. Vedel sem. Andrei je počila guma. Jamranje prijatelja, kot sem ga že navajen. Ob takih trenutkih se sprostijo njegovi ženski hormoni. Usoda, karma, mama, zakaj jaz, piskanje skozi nos.

Začelo je deževati, zadaj za hribom je močno grmelo … Klanec za na glavo … Kako bi šlo navkreber s te strani …

Ne bi.

Ozka cesta, prepovedano za avte.

Spet pok.

Andrea je spet poskakoval. Mama, pa Marija, pa Jezus, do tod vse lepo, potem se je razvilo. Nekaj maminih delov, pa očetovih ... Fant ima talent za anatomijo.

Pretipal sem plašč. Evo, Andrea, tole je steklo za spomin, zračnico si mi dolžan.

Ulilo se je. Mislim dež, ne njegove solze sreče.

Šestdeset kilometrov nas je pralo.

Serena pa v tisti svoji majici. Kaj jedo farmacevtke, da so take? Prima punca je. Zame povsem neuporabna: hoditi z njo ne bi mogel, ker sem prestar, kolesariti pa ne, ker gre prehitro.

Naprej ni bilo več tako hudo. Šestdeset kilometrov spusta v dežju.

Vsi okusi vode s ceste v naših ustih, nosovih, očeh, ušesih, povsod ... Zakaj smo to počeli?

Zaradi njega.

Pri Pasolinijih

»Skupaj smo odraščali, sosedje smo bili, v otroštvu sva se igrala skupaj. Bil je vase zaprt otrok, zaradi štrlečih ušes tudi malo nesrečnega videza,« je dejala. Gospa Silvija, starejša od dveh hčera Pasolini, ki vodita družinski kolesarski hotel Lungomare (www.hlungomare.com) v Villamarini pri Cesenaticu. Skupaj z mamo in očetom. Hotelirstvo je v družini šestdeset, kolesarski turizem pa trideset let.

Mati in oče sta iz hotelirskih družin: mama je mirna, preudarna, pomirjajoča, vsega navajena – oče pa je med gosti hotela neverjetno priljubljen.

Oče, ja, je zavila z očmi Silvija, a je bil to pogled ljubezni, tu ni kaj, in pokazalo se je, da imajo s tem, da pazijo na vragolije 62-letnega mladeniča, več dela kakor vsak teden s sto tridesetimi kolesarskimi gosti.

Ampak oče je ena sama dobričina. Kot bi mignil, je pred nami stal štefan dobrega vina, in v naslednjem trenutku, kot bi mignil, je imel oče lepe bele hlače pobarvane s tem vinom.

Ob pogledu na rdeče pobarvanega očeta, ki z vinom v roki stoji pred glavnimi vrati hotela, mati in hči nista niti trznili z očmi. To pri njih pač tako je.

Čez pol ure se je vrnil ves lep v rjavi obleki, čakajoč starše bodočega moža svoje druge hčere, ki bo kmalu poskrbela, da se bo družina hotelirjev še povečala ...

Spomini na Marca Pantanija, verjetno najslavnejšega italijanskega kolesarja vseh časov, so v njegovem rodnem Cesenaticu še zelo živi. Ne le pri družini Pasolini, ki je od blizu spremljala njegovo odraščanje, uspehe, slavo in tudi propad, ampak pri vseh, ki jih vprašaš zanj. Reven fant, čigar mati je imela stojnico s peko kruha, si je pozornost prigaral s trdim garanjem po cestah Emilije - Romanje, nato pa, ko je osvojil Giro in Tour, ga je v pogubo potegnil svet dopinga, kolesarskih spletk, kmalu tudi kokaina.

Družil se je z v Riminiju zelo znanimi, a zelo slabimi ljudmi.

Nekoč, se spomni Silvija, ko so se srečali v disku, je pristopil k njej in rekel:« Vidiš, zdaj sem nekdo, zdaj me imajo vsi radi.«

Marca Pantanija so našli mrtvega v sobi cenenega hotela v Riminiju, uradno je umrl zaradi predoziranja – zakaj je bil tam namesto v svoji čudoviti vili, zakaj sam, ni vedel povedati nihče.

Besedo mafija v Cesenaticu neradi uporabijo, kar pove veliko. Droge, prostitucija ... Marku je bilo oboje blizu, ko ni vedel, ne kdo je in ne kod je.

O kolesarskem dopingu govoriti je še vedno nevarno, z razpečevanjem se ukvarjajo prav tako nevarni ljudje kakor z razpečevanjem kokaina.

Morda isti.

A tudi ta zgodba bo enkrat privrela na dan, tako kot Armstrongova.

Le da je Marcova veliko bolj žalostna. In veliko bolj poštena. Sori, Lance. Bil si največji, kljub dopingu, ampak kako se ti je dalo tako dolgo lagati? Si se bal, Lance, tistih, ki so ti prodajali? Ne zamerim ti, vem, kako nevarni so ...

Čeprav je bilo te dni vse posvečeno pokojnemu Marcu in spoštljivemu spominu nanj, so stvari bolj preproste, kot se zdijo: če bi bil Pantani še živ, bi bil za turizem mnogo manj zanimiv kakor zdaj, ko je, kako naj zapišem … legenda.

Cesenatico s svojim kanalom in starim delom je očarljiv, romantičen, pristen. Hotelski del je pač tak, kot so hoteli na vsej rivieri, a Cesenatico je bolj urejen od Riminija. Pantanijev muzej v Cesenaticu je eno, njegov duh, ki je še kako živ nad Emilijo - Romanjo, pa že dolgo privablja kolesarske turiste – in še jih bo.

Saj smo zapisali: v hotelu Lungomare se s kolesarskimi turisti bodejo že trideset let. Tistimi, ki se podijo po okoliških gričih, na katerih visijo romantična mesteca, in onimi, za katere je kolesarjenje poklic. V hotelu Lungomare so na pomlad na pripravah največje ekipe na svetu. Sky, Astana, Lampre …

Skoraj tretjina dohodka na pomlad in v zgodnji jeseni je od kolesarjev in so tedni, ko je hotel poln kolesarjev… Ponudba je popolna.

Kolesarji so posebni ljudje in posebni gostje. Tisti, ki vozijo za zdravje in veselje, uživajo na kolesu, v naravi in v lokalni gastronomiji, oni, ki si na biciklu služijo kruh, so drugačni.

»Na njihovih obrazih ni nobenega veselja, nobenega smeha ni, nobene nagajivosti … Po treningu odidejo v sobe, izginejo.«

Kolesarjenje je bil včasih delavski šport, še vedno je bolj šport manj premožnih, v zadnjih letih šele postaja šport premožnejših, kot rekreacija, seveda.

Naj bo to rekreacija ali tekmovalno kolesarstvo, šport za mevže to ni.

Že marsikdo, ki je imel v običajnem življenju za nasprotnika kolesarja, je ugotovil, da so to žilavi in zelo vztrajni nasprotniki, ki ne odnehajo niti po več zaporednih padcih …

Voziti po poteh, kjer je kilometre nabiral Marco, je na papirju dober marketinški trik, na asfaltu pa ti pod rit pride vsa resnica. Vse, kar je dosegel, je z garanjem, dopingu navkljub, in tudi sam, če hočeš videti, kje je vozil, moraš garati, da prideš na vrh.

Eden izmed vrhov, kjer je vadil, je tudi Montevecchio, ki mu je bil najljubši; na vrhu je v skalo vdelana Marcova fotografija, cesta pa popisana z gesli njegovih oboževalcev. Le kaj se je pletlo po glavi skromnemu mladeniču, ko je povsem sam, v vsakem vremenu, rinil v reber teh gričev? Menda je včasih ves hrib zvozil brez rok ... Si je želel uspehov ali pač tega, da bi ga ljudje imeli radi?

Na kolesu je bil največji, za življenje, ko ni bil na kolesu, pa prešibak …

Montevecchio je za nas prišel po tistem, ko smo se iz Cesenatica zagnali v hribe na Ceseno, se šli Julije Cezarje in prestopili Rubikon ter se peljali po progi slovitega kolesarskega maratona Nove Colli (devet vrhov; ne, Andrea, hvala, ne bom prišel, a vseeno hvala za vabilo) v vasi Longiano, Roncofreddo, Sogliano, Strigara, Montegelli in se potem vzpeli na Montevecchio. 97 kilometrov in 1500 višincev. Pot za polovico dneva, za postanek v Strigari na siru in pršutu, pa še kje.

Zgolj nabiranje kilometrov in višincev ni znak inteligentnega človeka, ki ni poklicni kolesar.

Jaz, kolesar in Federico Fellini

Bertinoro leži, ne, stoji na hribu nad Forlijem in Ceseno, Daleč se vidi, tja do morja, pa gor v toskansko stran; še zlasti lepo je ponoči, ko se svetloba z razuzdane obale izgublja v noči podeželja, nad vsem pa kraljuje mestece, ki ga ne pozabiš.

Menda je tam že od železne dobe, mnogo pozneje je bil postojanka na rimski cesti med Forlijem in Riminijem, a tedaj je ležal nekaj stran. Med ne povsem turističnimi obiski barbarskih plemen je mesto raje zlezlo v hrib.

Menda okoli leta 1000 je bil zgrajen grad, mesto se je širilo, danes je en sam biser. V mestu je v 15. stoletju v judovski skupnosti živel tudi rabin Obadiah ben Abraham, ki je pozneje odšel v Jeruzalem in postal duhovni vodja Judov svojega časa. Kaj bi danes porekel o Gazi?

Mesto danes zaznamujeta kultura in gastronomija.

In prav poseben lokal v starem mestnem kinu. Vrhunsko urejen prostor s klavirjem, na katerega igra lastnik jazz in blues, posebno ozračje, čarobni trenutki noči, ki se je prelila čez polnoč in ko ljudje postanejo tisto, kar so.

Intimne zgodbe, ki jih ne pričakuješ, vprašanja, ki jih nočeš slišati, odgovori, ki jih moraš dati.

In spet Marco Pantani.

»Prej smo imeli lokal nekaj više, kavarnico, in Marco se je velikokrat med treningom pri nas ustavil na kavi. Sedel je sam zase, ogledoval si je ljudi, neopazen je bil. Ja, in v klanec s 23-odstotnim naklonom se je peljal kot motor. Kako skromnen človek je bil.« Povsod Marco.

Ko bi klub spet za en večer spremenili v kino, bi lahko zavrteli nov film, ameriški, o Marcu. Gotovo bi bilo tako kot pred dolgimi leti, ko so se tu vrteli filme Federica Fellinija Cesta, Sladko življenje, Amarcord, Satiricon, Rim, Casanova.

Fellini je odraščal v bližnjem Riminiju. Marco Pantani v še bližjem Cesenaticu.

Kakšen film bi o Marcu posnel Fellini? Gotovo nekaj, kar bi postalo klasika. Naslov? Pirat? Slonček? Ali zgolj Kolesar. Ali Jaz, kolesar. Kot Fellinijev Jaz, klovn (Klovni), poldokumentarec, polfantazija. Ja, verjetno bi bil Jaz, kolesar.

V tem delu Italije je meja med mitom in realnostjo prav po fellinijevsko zamegljena.

Pri Manueli

Realnost pred večerom v Bertinoru se je, ko sem se hvalil, končal s spustom z vrha Cippo, skozu Valconco, in če gps ne laže, je bilo spusta v dežju za 60 kilometrov.

Noč je bila še daleč, mušketirji oprani, Grand hotel Fratta Terme pa še vedno najboljši hotel v Emiliji - Romanji. Toplice, hotel je nastajal od dvajsetih let prejšnjega stoletja, na starih slikah vidiš v hotelskem preddverju Benita Mussolinija, ko je prišel na odprtje novega poslopja.

Tudi Benito je bil doma tu nekje blizu. Ljubil je ženske in bicikle, skratka, imel je tudi koristne lastnosti.

Manuela Weissteiner je doma iz Južne Tirolske, iz Pusterije, po očetovi smrti je iskala mir in ga našla tu, zdaj je v hotelu direktorica. Verjetno na lepo urejeno gospo nismo naredili najboljšega vtisa, ko jo je Andrea prosil, ali nas lahko večerjo pelje s svojim avtom, saj so v naših umazana kolesa od dneva doslej; in je rekla ja.

Avto je bil lep, športni, nemški, rdeč, in če nisi višji od meter dvajset, je zadaj lepo sedeti. Če ne, se zgodi, kot se je nam, da smo tisti, tista dva, pravzaprav, ki sva sedela zadaj, lahko preživela le v agregatnem stanju siamskih dvojčkov, s tesno zlepljenima glavama. Stvar je še toliko bolj zabavna, če si bil operiran na hrbtu ali imaš vnet išijatični živec, če si bil prej šest ur na kolesu in če v Bertinoru ne najdeš pakirnega prostora. In ko ga, ta leži na vsaj 15-odstotnem klancu.

Če naju Manuela ne bi potegnila iz avta, bi fanta ostala v audijevi TT-škatlici za vedno. In če Manuela ne bi imela desetcentimetrske pete, ki bi jo vešče zapičila v lokalno fugo med kockami, ji to ne bi uspelo.

Menda sem pozabil povedati, da Bertinoro leži sredi vinogradov, in to ni lepo. Namreč, da nisem povedal. Vino se tu pije tisto rdeče, je pa izborno. Lokalna kuhinja, vrhunsko nezdravo meso, veliko požirkov dobrega vina, prijazna Manuela – le kaj bi si lahko želeli več?

Pa saj si ni treba želeti, vse itak pride samo.

Kot je rekla Manuela v poučnem pogovoru: »Življenje je kratko in kar največ ga je treba okusiti.«

Tu in s tem v glavi bi zlahka živel.

Grand hotel Fratta Terme (www.termedellafratta.it) se razteza na trinajstih hektarjev velikem posestvu, na pročelju ima štiri zvezdice, po večletnem obnavljanju so ga znova odprli leta 2007. Slovi po zdravi termalni vodi, iz enajstih različnih vrelcev vre na dan sedem različnih vod.

Menda so nekatere take, da jih pri Nasi – če sem prav razumel – uporabljajo tudi astronavti.

In kje so tu kolesarji? Zvečer najverjetneje gori na hribu, sicer pa jih prihaja čedalje več. Cena v hotelu s štirimi zvezdicami za pet dni? Polpenzion je vreden 295 evrov, v dvoposteljni sobi. Zraven je še za dvajset vrstic programa …

Kaj pove cesta?

Emilija - Romanja je dežela z dušo. Nemara sem te kraje, malo gor in malo manj čez mejo province, obiskal vsaj petkrat, a vedno najdem kaj novega. In vedno nekaj istega. Ljudi.

Ne vem točno, ali velja, da v Emiliji predte postavijo vodo, v Romanji pa vino, ali ni ravno narobe, a ti dve stvari gresta pri pametnem človeku vedno skupaj.

Nikoli ne veš, kaj te bo pričakalo: iskali smo ceste Marca Pantanija, našli pa zgodbo o mladeniču, ki je bil prevelik zgolj za kolo in prešibak za življenje. Ko smo iskali Marcove skrivnosti, smo odkrili še nekaj drugih – naj te ostanejo za večere med zaupnimi prijatelji in ljudmi, ki znajo molčati o skrivnostih drugih. Naj ljudje počnejo, kar želijo – kdo smo, da bi jih smeli soditi?

Morda o Marcu vem nekaj več, kot sem vedel, kar so mi o njem povedali prijatelji, ki so z njim tekmovali. Gledal sem ga, ko je tekmoval, zdaj sem vozil po njegovih cestah.

»Cesta,« je skozi film rekel Fellini, »ti veliko pove ...« :

';