Foto: Z desko po beneških kanalih
Benetke so eno izmed svetovnih čudes. Glede na to, da smo samo približno dvesto kilometrov stran, se tega morda premalo zavedamo. V Benetke gremo lahko kadar koli samo na popoldansko kavo, zato so za nas nekaj samoumevnega. A tisti, ki prihajajo malo bolj od daleč, se jim čudijo, jih častijo, jim dajejo zveneče vzdevke. Imajo jih za kraljico Jadrana, pravijo jim mesto kanalov, mask, mostov ... New York Times jih je razglasil za najlepše mesto na svetu, ki ga je zgradila človeška roka. Unesco jih je že zdavnaj uvrstil na svoj seznam svetovne kulturno-umetniške dediščine. Azijci vse življenje sanjajo, da bi jih vsaj enkrat videli. Ko se jim želja uresniči, se jim dobesedno zmeša, njihovi fotoaparati pa enostavno ne zmorejo vseh tistih pritiskov na sprožilec. Tudi Američani niso dosti drugačni, še vedno namreč pravijo: »Videti Benetke in umreti!« Mestece še vedno ponuja neskončen seznam znamenitosti, ki ga seveda predstavlja klasika, v katero se uvrščajo Trg in bazilika svetega Marka, Doževa palača, most vzdihljajev, most Rialto, Canal Grande, in seveda nešteto skritih kotičkov, palač, ki pripovedujejo zgodbe o slavnih gostih ...
O Benetkah so pisali romane in pesmi, tam so snemali filme, dogajale so se slavne poroke ...
Pred časom se je tja odpravil Robby Naish, verjetno še vedno najslavnejši jadralec na deski vseh časov. Pri trinajstih je osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka in postal svetovna atrakcija. Naish je utelešenje vodnega atleta. Ocean je njegova dnevna soba. Njegove oči so videle najbolj neverjetne morske pojave, njegove roke pa so držale jadro, s katerim je ustvarjal umetnine. Kot vsak havajski deskar je seveda obvladal tudi ježo na valovih. Potem se je vrgel v kajtanje. Vmes je ustanovil svoje podjetje, ki izdeluje vrhunsko opremo za vse štiri zvrsti deskanja na vodi.
Ker so ga vedno zanimali novi izzivi, se tudi v Benetke ni odpravil kot klasični turist. Pač ni tip, ki bi si z zemljevidom v roki in nahrbtnikom na ramah ogledoval znamenitosti. On je človek akcije, adrenalina ... Zato si je Benetke ogledal s SUP-om. Vzel je svojo desko in veslo ter se odpravil po vodnih ulicah. Veslal je po Canalu Grande, ki je nekakšna beneška štiripasovnica. Švigal je po ozkih enosmernih kanalih. Sklanjal je glavo, ko je potoval pod majhnimi mostički. Benetke je doživel s povsem drugega zornega kota. Verjetno še nikoli pred njim ni nihče doživel česa podobnega. »Priznam, da nisem urban tip človeka. Raje sem v neokrnjeni naravi, daleč od hrupa in množic. A veslanje po beneških kanalih je bilo nekaj posebnega. Prijatelji so mi pogosto z navdušenjem razlagali o tem posebnem mestu, a v preteklosti nikoli nisem imel časa, da bi si ga ogledal. No, zdaj sem ga videl z nekoliko drugačne perspektive,« pravi dvanajstkratni svetovni prvak.
Njegova pustolovščina je eden izmed dokazov o vsestranski uporabnosti SUP-a. »SUP ima nešteto obrazov. Z njim lahko jezdiš po velikih havajskih valovih, lahko pa ga uporabljaš za sprostitev in potovanje. Z njim lahko veslaš po morju, rekah in jezerih. V zadnjih letih sem prav po zaslugi SUP-a odkril nekaj izjemnih točk našega planeta. Včasih skoraj ne morem verjeti, kakšne razdalje premagam, medtem ko veslam,« še dodaja Naish. V Benetkah je odkril še eno vodno aktivnost, ki je celo podobna supanju. Eden izmed beneških gondoljerjev mu je namreč predstavil starodavno umetnost, ki je hkrati eden najbolj znanih beneških zaščitnih znakov. »Ti fantje so pravi umetniki, da z deset metrov dolgo in več kot petsto kilogramov težko gondolo tako spretno križarijo po ozkih kanalih. Ko sem sam poskusil, sem se samo vrtel na mestu. Verjetno se je tukaj spet izkazalo, da sta za vse v življenju potrebna znanje in dober občutek. To velja za srf, SUP in gondolo,« pravi Robby Naish, ki je pri enainpetdesetih letih še vedno v vrhunski formi. Doma na Mauiju vsak dan počne vsaj nekaj na vodi. Če piha, gre na legendarno plažo Hookipa jadrat na deski. Če so dobri valovi, gre jezdit. Sicer pa kajta in seveda supa ...
