Ep na oceanu

SUP, Stand Up Paddle, ali po naše veslanje stoje je zadnjih nekaj let svetovna vodna uspešnica. Ta šport je doma na Havajih, od koder je v galopu osvojil svet. V tem času se je razvilo precej zvrsti stoječega veslanja in mnoge med njimi nimajo razen vesla in deske, ki sta nekakšen skupni imenovalec, skoraj nič skupnega. Med veslanjem po mirnih vodah marsikomu kmalu postane celo dolgčas. Ko se v igro vključijo valovi, »supanje« postane povsem drug šport. Ravnotežje na lepem ni več tako samoumevno, in da ostaneš na deski, moraš uporabiti mišice vsega telesa. Če se dogajanje preseli na sredino oceana, vse dobi prizvok izjemne vodne pustolovščine. Su­panje nenadoma postane kombinacija vzdržljivostnega in adrenalinskega športa. Tam se pokaže, iz kakšnega testa si. Izkaže se, koliko oceanskih skrivnosti ti je uspelo odkriti, kako se ti uspe z vsemi tistimi valovi združiti v eno, jih brati, se z njimi pogovarjati, se jim prepustiti, jim zaupati, da te bodo na koncu pripeljali varno na cilj. Prav zaradi tega stoječi veslači veljajo za ne­kakšne intelektualce v družbi vodnih športnikov. Ne, še zdaleč niso tako »na izi« ka­kor deskarji. Pravzaprav so garači, ki od­lično poznajo svoje telo, ki ga dojemajo kot mešanico motorike, moči, koordinacije in seveda vzdržljivosti. Seveda znajo tudi uživati. A užitek je za njih nekoliko drugačna kategorija, saj je posledica trdega treninga, izkušenj in duševno-psihološke trdnosti.

Dirka vseh dirk

Tudi v tem svetu obstaja dirka vseh dirk. To je tekma, ki je namenjena redkim izbrancem. Na Havajih namreč že skoraj dve desetletji organizirajo tekmovanje med oto­koma Molokai in Oahu. Ožina Kaiwi, ki ji pravijo tudi Molokai Channel, je široka skoraj šestdeset kilometrov. Težava ni le njena širina, ampak predvsem razmere, ki vladajo na oceanu. Valovi skoraj nikoli niso manjši od petih metrov, pogosto so večji od sedmih metrov. Voda je na sredini globoka dva kilometra. Vse otežujejo še izjemno močni tokovi. Pravijo, da je približno tako, kot bi sredi oceana drla Soča in to ne ena, ampak več. To je dnevna soba dirke Molokai 2 Oahu. Zato to ni preizkušnja za vsakogar.

Tekmovanje poteka v več kategorijah. Nastopajo »suparji«, se pravi stoječi veslači, in »paddlerji«, nekakšni klečeči veslači, ki za vesla uporabljajo kar svoje dlani. V vseh kategorijah tekmujejo moški, ženske in dvojice (moške, ženske in mešane). »Suparji« se med seboj razlikujejo tudi glede na deske, ki jih uporabljajo. Največ jih tekmuje na deskah, dolgih 17 čevljev (5,18 m), ki so opremljene s posebno kobilico, kar močno olajšuje veslanje, saj jo je z nogami mogoče prilagajati tokovom in si tako omogočiti veslanje na eni strani. Za kraljevsko disciplino veljajo klasične deske, dolge 14 čevljev. Stati na dobre štiri metre dol­gem in precej ozkem »plohu« sredi oceana nikakor ni lahko. Voda s svojim gi­banjem namreč ni konstanta, ampak pre­cej nepredvidljiva spremenljivka, ki se gun­ca v vse smeri.

Manca in Michi

Na seznamu udeležencev te dirke, ki ima v svetu havajskih vodnih atletov wimbledonski status, je bila tudi udeleženka, ob kateri je bila zapisana kratica SLO. Škofjeločanka Manca Notar kljub rosnim sedemnajstim letom namreč že nekaj let kroji sam svetovni vrh najboljših stoječih veslačic. Njeno nadarjenost, vnemo, voljo, željo, strast in ljubezen je opazil tudi najslavnejši jadralec na deski vseh časov Robby Naish ter jo z veseljem sprejel v svojo ekipo. Manca je tudi v skupini športnih srečnežev, ki jih je v svoji elitni druščini zbral avstrijski Red Bull. Tam je v družbi zvenečih imen, kot sta na primer Lindsey Vonn in Sebastian Vettel.

Manca je svoj ognjeni krst v ožini Kaiwi doživela že lani, ko sta z Michaelom Schweigerjem, nekdanjim odličnim avstrijskim jadralcem na deski, ki se je že pred leti preselil na Maui, kjer je eden izmed direktorjev v Naishevem podjetju, zasedla odlično drugo mesto. Mnogi udeleženci bi si za tako uvrstitev obliznili vseh dvajset prstov. A slovensko-avstrijsko-havajski tandem si je že lani zadal cilj, da bo letos stopil na najvišjo stopničko.

Starodavni rituali

Na dirki M2O sodeluje približno dvesto udeležencev. Vsak posameznik ali ekipa morata imeti spremljevalni čoln, ki ga vodi izkušeni kapitan, ki odlično pozna skrivnosti ožine Kaiwi, se spozna na vreme, vetrove, valove in morske tokove. Najem spremljevalnega čolna še zdaleč ni poceni, saj se cene najema čolna in kapitana gibljejo okoli dvanajst tisoč dolarjev, kar je štirikrat toliko, kot znaša nagrada za zmagovalca v posamični konkurenci.

Tekmovanje se začne kmalu po sončnem vzhodu. Takrat se vsi udeleženci zberejo na otoku Molokai, natančneje na plaži Kawakiu Nui, in se v krogu primejo za roke ter opravijo skupno molitev. To je prekrasen duhovni prizor, kjer v ospredju nista le tekmovalnost in želja po čim boljšem izidu, ampak skupinski duh, ki temelji na spoštovanju do narave, oceana, in predvsem želja, da bi vsi varno priveslali na drugo stran, na Oahu, v Honolulu.

Pogled v neznano

Kot že rečeno, je otok Oahu oddaljen skoraj šestdeset kilometrov. Največja težava je, da je to tudi v lepem vremenu pogosto predaleč, da bi se cilj potovanja videl s prostim očesom. Obrisi Oahuja se namreč pokažejo šele nekje na polovici poti. Zato je še toliko pomembneje, da kapitan čolna pozna pot, tokove in vreme ter da ve, kaj počne.

Tekmovalci, ki tekmujejo v parih, se dogovorijo, v kakšnih intervalih bodo veslali in na koliko časa se bodo menjavali na deski. Deska je ena, vsak pa ima svoje veslo. Manca in Michi sta se dogovorila, da se bosta najprej menjavala na pol ure, v drugi polovici dirke pa na dvajset minut. Menjava še zdaleč ni enostaven manever, saj pravila zahtevajo, da se SUP ne sme dotakniti spremljevalnega čolna. To pomeni, da ob menjavi kapitan ugasne motorje čolna in se tako izogne temu, da bi tokovi katerega od tekmovalcev prinesli v vrteče turbine. Tekmovalec se mora čolnu čim bolj približati, a ponavadi ga tokovi v trenutku, ko skoči v črno vodo, odnesejo kakšnih petdeset metrov stran. To razdaljo je treba premagati s čim hitrejšim kravlom, ki mu sledi dviganje na palubo. A čas na čolnu ni namenjen občudovanju okolice, ampak je treba poskrbeti, da se telo preveč ne ohladi. Manco oče Marko, ki je tudi njen trener, nenehno spodbuja k različnim vajam, največkrat tam sredi oceana dela počepe, po dvajsetih minutah pa spet skoči v vodo, spleza na desko in vesla proti cilju.

Tigrasti morski kuža

»Tekmovalci raje ne razmišljamo, kaj vse plava pod nami v tisti globoki vodi. Letos sem videla nekaj precej velikih senc in se prepričevala, da to niso bili morski psi,« je razlagala Manca. No, ampak letošnja tekma je imela tudi nekaj tovrstnih spremljevalcev. S helikopterja, ki je dirko spremljal s ptičje perspektive, so pod enim izmed spremljevalnih čolnov opazili gigantsko mrcino. Tigrasti morski pes je bil menda tako velik, da je njegov rep gledal čez krmo, njegova glava pa čez premec. Tekmovalca, ki je pripadal tistemu čolnu, so za vsak primer raje potegnili na palubo. Ko so mu povedali, zakaj so zagnali tak vik in krik, ga je minila volja po nadaljevanju.

ni podpisa

Surove razmere

Tam sredi ožine praviloma vladajo razmere, ki se jih sploh ne da predvideti. Tekmovalci se v svoji glavi različno pripravijo na najhujše. Letos so morali premagovati valove, ki so bili visoki do sedem metrov. Najtežji del je prišel na vrsto tik pred koncem. Na vzhodu Oahuja je namreč tako imenovani China Wall. To je ogromna skala, ki jo pomorščaki že od nekdaj uporabljajo za orientacijsko točko. Večina tekmovalcev se odloči, da se bodo Oahuju približali pri kitajskem zidu in potem ob njem nadaljevali proti cilju. »Težava je v tem, da se ob zidu mešajo vetrovi in tokovi. Pogosto se zgodi, da sploh ne veš, od kod piha veter in v katero smer tečejo tokovi. Letos sem imela občutek, kot da bi po sedemmetrskih valovih usekal velikan in da bi vodo neslo v vse smeri,« je povedala Manca. China Wall je tudi poseben psihološki preizkus. Tokovi so namreč najmočnejši tik ob skali. Če si dovolj pogumen, da si upaš veslati v njeni neposredni bližini, lahko pridobiš kar nekaj časa, a hkrati tvegaš, da se skupaj z valom raztreščiš ob steni.

Enakomerni tempo

Tudi na tej tekmi velja pravilo, da je najbolj učinkovit enakomeren tempo. Manci in Michiju je to odlično uspelo, saj sta traso premagala s povprečno hitrostjo približno dvanajst kilometrov na uro, pri čemer je bilo med največjo in najmanjšo hitrostjo le dva kilometra na uro razlike. V cilj sta priveslala s časom 5 ur, 6 minut in 57 sekund. Drugouvrščena Kanadčana Lino Augaitis in Arta Aquina sta premagala za več kot dvajset minut. Manca je bila sploh prva ženska, ki je priveslala v cilj v vzhodnem predmestju Honoluluja, zato je bila, razumljivo, deležna navdušenega sprejema večtisočglavega občinstva. Tekmovalci v cilj kapljajo v različnih psihofizičnih stanjih. Njihova izmučenost pa je primerljiva z maratonci ali smučarskimi tekači na petdesetkilometrski preizkušnji.

Gala sprejem

Večer po tekmovanju se udeleženci tradicionalno zberejo v Outrigger Canoe Clubu na Waikikiju. To je nekakšen tempelj in panteon havajskih vodnih športov. Je zbirališče deskarjev, plavalcev, veslačev, reševalcev iz vode. Tam so se od nekdaj zbirali najboljši med najboljšimi. Pomen te institucije najbolje razloži spominska plaketa iz leta 1964: »Naj bo to prostor, kjer se ljudje srečujejo s soncem, peskom in morjem. Tukaj sta tovarištvo in izročilo alohe temeljni vrednoti. Tukaj bodo imeli starodavni havajski športi vedno svoj dom.«

Pravzaprav šele na slavnostni razglasitvi zmagovalcev postane jasno, kakšen podvig je že samo uspešno sodelovanje na tekmovanju Molokai 2 Oahu, zmaga v kateri koli kategoriji pa pomeni izjemno čast. Pomeni, da si svetovni prvak, najboljši na planetu. Ko gre za Manco, je vse še bolj neverjetno, saj večinoma trenira na mirnih vodah, njene tekmice, ki so odrasle ob oceanu, imajo v primerjavi z njo skoraj nepredstavljivo primerjalno prednost. A na najvišjo stopničko se je kljub tem navideznim oteževalnim okoliščinam povzpelo neverjetno dekle iz Škofje Loke, ki večinoma trenira na Blejskem in Bohinjskem jezeru. S tem se je za vse večne čase zapisala med največje havajske »watermane«. Ti pa imajo na otočju sredi Tihega oceana skoraj božji status.