Ženske in otroške specialke
Da je na cestah vse več kolesark specialkark, ni več novica. Zdaj je mogoče srečati celo otroka, ki veselo poganja mini dirkalca, to pa je novica, ki obljublja svetlo prihodnost slovenskemu specialkanju, pardon, kolesarstvu.
Videti žensko na specialki sploh ni več presenečenje. Vendar ni bilo vedno tako. Nedolgo nazaj so med kolesarjenjem dohitele tri specialkarke, ki me niti opazile niso. Jaz sem jih. Niso delovale, da vedo, da so del prometa. Preveč so si imele povedati. Sledil sem jim, seveda z varnostne razdalje, da jih ne bi motil pri opravljanju.
Verjetno so opravljale, kaj pa bi tako vneto razlagale druga drugi? Srečen, da so si ženske našle specialke kot skupni imenovalec za opravljanje, sem kmalu odvil v drugo smer. V tej smeri sem prehitel specialkarko, ki je bila sicer tiho, ko sem jo pozdravil, a je skočila v zavetrje, seveda, kot slepi potnik. Na mojih hlačah piše »wheel sucker«, upal sem, da je videla napis in da zna vsaj osnove angleščine. Ni se dala motiti, bolj ko sem navijal pedale, niže v prežo je tiščala ramena in glavo. Potem sem se obrnil, da bi jo pozdravil, a je švignila mimo, ni se sprijaznila s počasnejšim tempom. Ne, prevzela je vodstvo, pobudo, zdaj sem bil jaz tisti, ki je bil »wheel sucker«. In tako vse do križišča, ki naju je ločilo.
Kolesarstvo je postalo »babji« šport, pravimo
Edina kolesarska ekipa na Slovenskem, ki je še zanimiva, je ženska ekipa in verjetno to veliko pripomore k temu, da se ženska odloči za kolo s krivim krmilom. Po mojem firbcu je glavni razlog ta, da je specialka enostavno kul, tako pravi večina vprašanih žensk. Kolo je hitro in veliko kilometrov je mogoče prekolesariti, pa še lahko je in zato ga je laže nositi v klet ali iz nje, ali v tretje nadstropje bloka, ali pospraviti v avto, ali natakniti na streho avta. Torej, gre tudi za praktičnost, se vedno nasmejem, čeprav žensk nikoli nisem imel za praktična bitja. Vrhunec potrditve, da kolesarstvo res postaja ženski šport, sem doživel nedavno, ko sem za cesto, praskajoč se med uhljem in čelado, gruntal, kako je možno, da se ti kolo tako pokvari, da ga niti kolesar, kot sem, ne more toliko usposobiti, da bi prišel do domačih duri. In se je ustavila specialkarka in se nežno ponudila za pomoč. Vprašala me je, ali lahko kako pomaga. V trenutku sem pomislil na skrito kamero, potem pa se spomnil, da je to res šport, v katerem bodo ženske kmalu prevladovale. Pika. Ne še. Pred kratkim mi je specialkarka celo zaupala, da so ženskam kolesarji postali zelo všeč. Mislila je na tiste, ki tekmujejo, tiste suhce s kurjimi prsmi in obritimi tačkami, ki s kolesom vred nimajo petdeset kilogramov, ko jih slečeš, pomisliš na slabo reklamo za perutnino s Ptuja. Ha, sem si rekel, in jo vprašal, kaj se je zgodilo z vaterpolisti. Skomignila je z rameni in vztrajala pri kolesarjih. Lepo.
Kakšna specialka je dovolj dobra za kolesarke, se glasi vprašanje. Spraševal sem trgovce, prodajalce in skoraj vsi so rekli, da mora biti lepa in imeti udoben sedež. Drugo ni pomembno. Lahkost? Pomembna je le za nekatere blokarke, torej ženske, ki kolo prenašajo po stopnicah blokov ... Še bolj se jim zdita pomembni barva čelade in utesnjenost majice in hlač. To, da bodo kolesarile brez hlačk, se jim ne zdi seksi, ampak nemogoča misija. Le redke izjeme takoj prikimajo. In tako skoraj vsaka začetnica specialkarka veselo kolesari s tangicami, nekatere tudi s frotirkami. Ampak prej ali slej so vse le še na plenički, v kolesarskih hlačah s podlogo, ki omogočajo udobnejše kolesarjenje. Zelo jih zanimajo bidoni, tisti največji, litrski, če se le da, sončna očala morajo biti top, nad rokavičkami brez prstov, torej klasičnimi kolesarskimi, so nadvse navdušene, saj ne skrivajo dolžine in barve nohtov. Tlačilke ne potrebujejo, kaj šele rezervne zračnice in montirk in mini orodja. Še vedno upajo, da po svetu kolesarijo tudi tisti z »dunajske šole«. Da. Zelo pomembne so tudi trase, po katerih bodo kolesarile. Te morajo biti urbane, kajti po »gmajnah« jih nihče ne vidi, vmes mora biti vsaj ena odlična kavarna z odličnim natakarjem. Kakovost svoje vožnje ne merijo s povprečnim časom, ampak s pogledi mimoidočih in mimovozečih. »As vidla unga tipa, kako nas je bulu? Kva je biu dober …«
Razlike med moškimi in ženskimi specialkami
Ne ločimo jih le po barvi, ampak tudi po marsičem drugem. Res je, da se na prvi pogled ločita le po tem, da so ženske pobarvane z »ženskimi« barvami, moške pa z moškimi, če te danes še obstajajo. Tri osnovne razlike so v geometriji okvirja, sedežih in krmilih. Ženske imajo, v največ primerih, krajši trup in daljše noge, zato so proizvajalci prilagodili okvir kolesa tako, da so skrajšali zgornjo cev okvirja. To je tista prva cev, ki je pod nogama, če med vožnjo pogledate navzdol proti bidonu. Sedeži so širši in krajši. Širši zato, ker ima večina žensk širšo medenico od moških. In kot smo že pisali, udobnejši so, mehkejši, seveda na rekreacijskih specialkah, dirkačice imajo enako »dilo« kakor moški. Krmila so ožja, ker so ženske v ramenih tudi ožje, kar pomeni, da so največkrat široka od 38 do 40 centimetrov. Krmilo je tudi globlje v svoji krivini, zato ker imajo ženske največkrat krajše prste, s to globino so prsti bliže prestavno zavorni ročici. Tudi toporišča največkrat ne segajo čez 10 centimetrov. Vse drugo je enako kot na moških specialkah.
Za vas smo izbrali šest modelov v cenovnem razredu do dva tisoč evrov. Težko bi se odločili, kateri je najboljši, vemo, da vsi spadajo na naše ceste, so preverjeno odlična kolesa. Oziroma še vedno velja, da je v Sloveniji ponudba specialk tako dobra, da je nemogoče kupiti slabo.
Colnago CLD. Tradicija je na Colnagovi cesti. Končno so v svoj katalog postavili tudi ženske modele specialk. Torej, kolesarke, če hočete biti v trendu ali izstopati tudi na kolesu, ali pač biti deležne zavistnih pogledov kolesarjev, potem je kolo Colnago CLD prava izbira. Pozor! Verjetno ste prerasle roza odtenke, vendar gre tu za kolesarsko roza barvo, ta je pa povsem drugačna, kot ste je bile vajene na barbikah. Colnago CLD je karbonec z veliko začetnico, z vrhunsko opremo Shimano ultegra in drugo opremo, ki izhaja iz domače tovarne. Zelo vodljivo, prilagodljivo kolo, lahko in seveda hitro. Si še kaj drugega lahko želite? No, o udobnosti bi se še dalo razpravljati.
Scott Contessa Solace15. To je zadnji krik mode. Diski, širša platišča in pnevmatike, udobnost na prvem mestu, brez izgube radoživosti, odzivnosti, hitrosti. S tem kolesom vam niti makadam ne bo šel na živce. To kolo je vozno po vseh cestah oziroma po tistih, ki niso rezervirane za gorska kolesa. Priporočamo ga predvsem zaradi odzivnosti in udobnosti. Naj vas diski ne ustrašijo, varni so, še hitreje se boste ustavile. Karbonski okvir, lahek in zelo kakovosten, Shimano je spet tu, dobi se tudi s Sramom, malo teže z opremo Campagnolo.
Scott Contessa Solace25. Nekoliko cenejša različica, to pomeni, da je opremljena s srednjim razredom Shimanove opreme, okvir ostaja enak. Ta model predstavljamo zato, ker menimo, da je Shimano 105 tista oprema, ki je še najbolj uporabna za večino kolesark, ki so na začetku svojih cest, pa tudi za tiste, ki se včasih udeležijo tudi kakega maratona. To je izdelek, ko si lahko priznamo, da dobiš največ kolesa za ugoden znesek.
Trek Silque S5. Specialka, ki je ne boste nikoli hotele prodati. Mogoče podariti, ko si boste privoščile nadgradnjo, nekoč, ko boste dozorele v pravo specialkarko. Vožnja s tem kolesom je kot vožnja po tračnicah, kar pomeni, da je lahko obvladljivo in zelo vodljivo. Lahkost je njeno drugo ime, kar pomeni, da se vam bodo klanci nekoliko, vsaj nekoliko poravnali. Na izbiro je več barv, tudi opremljate jo lahko po želji.
Giant Liv Avail SL. V večini kolesarskih revij je bila izbrana za žensko specialko leta. Liv prihaja iz Gianta, največjega proizvajalca koles na svetu. Že nekaj sezon ločeno izdelujejo opremo, namenjeno samo ženskam. Liv je prava zgodba, od čelade do kolesarskih čevljev, zgodba, ki je žensko kolesarstvo popeljala na povsem novo pot. Liv je pravzaprav postalo v svetu že pravo žensko kolesarsko gibanje. Če nisi liv, nisi kolesarka, pravi eno od njihovih gesel. Seveda kakovosti koles ne gre oporekati, vedno so v koraku z najnovejšo tehnologijo in so pravzaprav tisti, ki vodijo »igro« kolesarskega sveta.
Rose Pro SL2000. Internetna uspešnica. Tega kolesa ni mogoče videti v naših prodajalnah, lahko greste ponj v Nemčijo ali ga naročite po internetu. Njihova spletna prodajalna je ena najboljših na svetu nasploh in lahko si naročite kolo povsem po vaših merah in okusu. Cena tega kolesa je manj kot tisoč evrov, res, da ni karbonsko, je pa iz najboljšega aluminija, ki se uporablja za izdelavo koles. Pravijo mu maratonec, kar pomeni, da spada med najbolj udobne specialke. Otroške specialke, pomanjšani »dirkalci«
Zelo malo jih je na naših cestah, vendar se stanje izboljšuje. Prodajalci so jih končno postavili v izložbe. Ni otroka, ki si je ne bi želel vsaj poskusiti voziti, vendar težko pride v stik z njo. So pomanjšana dirkalna kolesa s prilagojenim prestavnim razmerjem, gonilko in … Skratka, vse je enako kot na običajni specialki, le pomanjšano. Jasno. Težko boste našli karbonsko kolo, največ je aluminijastih modelov. Edini minus je, da cena ni prav nič pomanjšana, saj stanejo ravno toliko, kot stanejo modeli za odrasle. Mogoče je to razlog, da se pri nas ne prodajajo najbolje, kajti taka specialka je največ za tri leta in potem jo otrok preraste. Dobro jo je posojati oziroma prodati naprej in potemtakem nekatere dočakajo visoko starost, saj so praktično neuničljive. Narejene so iz enakih materialov kakor običajne in tudi opremljene so s kakovostno opremo. Skoraj vse otroške specialke imajo 24-palčna kolesa, redko 26-palčna. Najpomembnejši del opreme so zavore. Vemo, kako majhne so otroške ročice, zato morajo biti zavore zelo blizu krmila, pletenice morajo biti vedno zelo dobro podmazane, otrok mora z lahkoto stisniti zavoro, le tako se bo počutil varnega. Podobno je s prestavami, te morajo biti brezhibne, če ne delujejo dobro, odvračajo otrokovo pozornost od ceste in zato se lahko hitreje zgodi nesreča. Predstavljamo vam štiri modele, ki jih lahko dobite v slovenskih prodajalnah.
