VW Hrošč – prevozno sredstvo ali nepogrešljivi del kamping opreme?
Saga se je začela daljnega leta 1934, ko je slikar Adolf inženirju Ferdinandu zadal nalogo, da za potrebe ljudi izdela čudo na štirih kolesih, katerega si bo lahko privoščil vsak marljivi delavec, zaposlen v državi pod taktirko niti ne najbolj nadarjenega slikarja.
No, umetnik kot umetnik je imel svoje zahteve: avto je moral imeti možnost prevoza dveh odraslih in treh mladoletnih modrookih uporabnikov pri hitrosti nič manj kot 100 km/h – in pri tem ni smel porabiti več kot sedem litrov bencina na takrat nepredstavljivih sto kilometrov (bojda zaradi razvoja sistema avtocest), motor je moral biti enostaven za vzdrževanje in obenem dovolj močan, da je torturo pritiskanja na pedale obuval s tremi črticami, produktom gospoda Dasslerja brez težav preživel. In popraviti si ga moral v garaži – seveda svoji.
Ampak, ker je bil to čas, kjer so bili obiski bližnjih morskih obal in jezer v krogu svoje družine bolj eksotika kot ne, je, oprostimo mu za to napako, gospod Ferdinand malce pozabil na prtljažni prostor. Nekaj ga je sicer obstajalo spredaj, pri rezervoarju goriva, nekaj za zadnjo klopjo, ampak za potrebe petih uporabnikov, občutno premalo. Zahteve uporabnikov so bile takrat verjetno manjše, ampak, pustimo malenkosti. Prostovoljno preživljanje časa z družino v šotoru verjetno ni bila ravno prioriteta takratnih družin.
In zdaj se boste vprašali, kaj imata Hrošč in karavaning skupnega?
Odgovor je izredno enostaven: prtljažnik in streho.
Ja, taisti prtljažnik in taisto streho, na katerega so leta 1974 prvič v deželi znane po "Superbowlu", Zlatih lokih in Playboyevem dvorcu pripeli bivalno prikolico, ki je vsebovala velik (danes poimenovan "ameriški") hladilnik, ločeno kopalnico, stranišče in pazite zdaj, štiri odrasla ležišča ali pa po avtomobilskem receptu nemškega Van Gogha, mesta za dva odrasla in tri otroke.
Zaradi zasnove pritrdišča prikolice, se je priljubljen Hrošček lahko vrtel za cel krog pod njo! Pripravno za "driftanje" na mokri travi kakšnega moto zbora.
Na žalost je zadeva ostala čez lužo, v deželi gospoda kavbojca Wayna.
To je še en dokaz, da človeška iznajdljivost nima meja. Iskreno, meni je žal, da nisem imel možnosti uporabe take prikolice, ker roko na srce, za vse,ki smo imeli privilegij lastiti si najbolj množično izdelovan avtomobil vseh časov (do 21.6.1992 so jih izdelali več kot 21 milijonov), bi bil tak dodatek res dobrodošel pri dodatnem "after" gretju po brkinskem shodu zgodaj zjutraj.
Uživajte ob ogledu videa!
