Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Srečen na električnem stolu

Po moje vsaj pol stoletja nisem imel nikoli takih težav s kolesom kakor s tem.

Naj razložim, da ne bo pomote: prvo težavo sem imel s prvim gorskim kolesom tam nekje konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem si kupil prvo in zelo porabljeno gorsko kolo znamke Bandizol.

Nepopisen užitek ob nakupu, žal pa so se mu čez pol ure v zadnjem pestu že lomile kroglice.

Enkrat, nad Orebičem, me je to pokanje in drobljenje tako razjezilo, da sem kolo vrgel v prepad pod cesto. Po uri, ko sem se počutil kot moški in car, sem nato skesano splezal v globel in čez uro ali dve privlekel kolo na plan. Srečen, da me niso popikale kače, in povsem scefran od trnovja med skalami.

Naj sem kroglice še tako menjal, ves čas so se lomile. V sredini in v zadnjem pestu.

Kolo je šlo svojo pot, sam sem se naučil menjati kroglice v ležajih. Danes tega ni več. Ležaji so zaprti in preprosto »zarostajo« in se nenadoma, nič hudega sluteč, znajdeš v neumnem položaju, ko ne moreš obrniti pedalov.

No, in pred letošnjo Franjo se mi je to zgodilo prav to, zjutraj, ko sem se odpravljal, da bi jo prevozil skupaj s Tofom, kot sem obljubil, za njegovo osemdesetletnico. Specialka fuč, v pol ure sem preobul gume na prastarem gorcu z gladkimi in potem nazaj z grobimi, ker nisem imel primernih zračnic, zamenjal sem sedež, podmazal kolo, zamenjal krmilno oporo z daljšo ... In potem, tik pred startom, namesto svojega traktorja dobil na posodo čudovito električno olympio ... Z električnimi prestavami. Do Škofje Loke sem jih že pogruntal ...

Jasno, da je Tof zamenjal prevoz že nad Vrzdencem ... Za sedemdeset me je nasral za Vršič, za osemdeset za Franjo, za devetdeset me bo peljal na Tour de France ... E, pa nećeš, sine moj dragi.

Električne sanje

Električne sanje. Electric Dreams. Ni to še en komad iz prejšnjega stoletja? Kolo, ki me je zmedlo najbolj doslej, je tudi električno. No, prestave ima mehanske, elektrika mu le pomaga, ko motor začuti, da kolesar potrebuje pomoč.

Kolesar? Kolesar je človek, ki poganja kolo. Sam se imam za kolesarja, ker to počnem nerazumno pogosto.

A na tem električnem kolesu se nisem imel za kolesarja. Sploh nisem vedel, kaj sem.

Bilo je hecno. Res nisem vedel, kaj sem. Spet, katerič že v življenju?

A take težave na tem kolesu imamo le ljudje, ki kolesarjenje razumemo kot športno dejavnost, ki zahteva za učinkovito vožnjo precej truda, potu, kreganja doma, kam greš in zakaj spet z njim ...

Tu pridemo od tistega, kar pravi naš Miroslav Braco Cvijetićanin, da je treba ločiti med kolesarjenjem in kolesarstvom.

Vožnja na električnem kolesu je – kolesarjenje. Če treniraš ali dirkaš, je to kolesarstvo, če si normalen, je to kolesarjenje. Če je to početje užitek, potem je to to. Z elek­tričnega kolesa je svet sicer enako lep kakor s cestnega, le da ga imaš tu priložnost videti več in podrobneje. Več zato, ker se lahko voziš ure dolgo, veliko bolj umirjeno in z manj napora, podrobneje pa zato, ker si vzameš čas za kavo in počitek tam, kjer ti je všeč – kar se cestnemu kolesarju iz jate kolesarstva pripeti le po nesreči.

Jonatan Livingston Biciklist

Evo. Sem se spravil na kolo, obremenjen s svojo predstavo o kolesarjenju in kolesarstvu. Namesto navadnih pedalov sem navijačil tista za gorsko kolo in obul primerne čevlje. Nadel sem najbolj civilno čelado in najbolj nekolesarska očala od vseh kolesarskih.

In sem šel proti Kranju.

Ne vem, kaj je bilo onega dne v zraku, a vsi kolesarji, k sem jih srečal, so me pozdravili. Verjetno sem bil hecna pojava, tako rekoč cestno-kolesarsko-dirkalno opravljen v sveti dres KSBL 1887, na velikem treking kolesu z veliko električno baterijo in pod sredino z motorjem, ki je visel tam spodaj kot pod kravo vime ... Ali pod bikom prašniki, za poete.

Scott E-SPORTSTER 15 je na videz veliko in nekoliko nerodno trekinško kolo s širokim krmilom, blatniki, prtljažnikom, sprednjo in zadnjo lučjo, dolgo in močno tačko za parkiranje, sedi se visoko.

Da sem kolo spravil iz kleti, sem se moral spotiti – 22 kilogramov nesti po stopnicah se izkaže za zahtevnejšo nalogo, kot bi si mislil. Hodniki so ozki, krmilo široko, kolo dolgo, blatniki za zidane ovinke povsem odveč. Rsk, rsk ... Sori, Čerin. Sem te opozoril, da sem bolj električni pastir kakor električni kolesar. Ja, teža je tu hudir. In samo to, kar je povezano s težo, je pri tem kolesu resnična in velika težava.

Vse drugo je super.

Super?

Ja, super. Super je, ko spoznaš, da ne sediš na električnem skuterju ali na kolesu, ki bi mu s plinom dodal tako hitrost, da bi prehiteval vse pred seboj. Ne, to kolo ni tako – čeprav obstajajo tudi taki električni bicikli. Ki pa so smrtno nevarni!

Ne, to kolo je drugačno. Če si glave ne umeriš nanj pred vožnjo, si jo boš potem, ko boš spoznal, kako zadeva deluje. Deluje pa tako, da ti motor pomaga do hitrosti 25 na uro, nato se izključi. Pomaga ti toliko, kot si nastaviš program. Pri najšibkejšem pogonu pomoči skoraj ni čutiti, pri turbo kolo za hip skoči kot noro. Samo 25 na uro? Ja, prijatelji, samo. Ker več tudi ne potrebuješ! Če ti ni všeč, si kupi skuter in ne sitnari. Takih imam dosti v službi. Da bi bil notri in da bi vseeno ostal zunaj, saj veste ...

Pa k vožnji: če daš na program turbo in poganjaš v težki prestavi po ravnem, boš razočaran. Pogon se po hitrem pospeševanju izključi in počutiš se bedno. Pomaga, če daš v manj naporno prestavo in paziš, da se voziš okoli 22, 23, 24 na uro – kar samo gre. Še bolje je, če iz turba prestaviš na eco ali tour pomoč: hitrost se malo zmanjša, počasi obračaš pedale, ko hitrost malo pade, se vključi električni pogon.

Tako gre to po ravnem. Počasi, v primerjavi s cestnim kolesom, mirno, udobno, čez uro ali dve se vprašaš, ali ni lepo voziti počasi, ne da bi ves čas gledal v počeno rit kolesarja pred seboj, nadziral utrip srca, število vrtljajev v minuti, gledal na uro, kdaj moraš vzeti gel, piti, jesti, da bo zdržal vadbo ...

Ne. Danes ne. Se pelješ in uživaš. Noge delajo, telo tudi, znojiš se skoraj ne. Srčni utrip je nizek. Ups ... to pa pomeni, če vozite dve uri, da lahko tako na kolesu močno shujšate! Slišal sem za človeka, ki je, odkar ima tako kolo, izgubil menda precej čez deset kilogramov. Je pa na kolesu vsak dan več ur, večkrat se ustavi, pomalica, klepeta ...

Ampak približno enako, kot je opisano doslej, lahko človek naredi tudi na normalnem trekinškem kolesu, če se vozi »po kraljevsko«, pa še kolo je veliko lažje od tega. Hudir se skriva v vzponih. Takoj ko gre svet navkreber in hitrost pade, se vključi električno pomagalo. Če prej vožnja po ravnem še ni bila čisti užitek, pa zdaj postane! Na tem biciklu sedeči lahko s tem kolesom pride na holme, ki jih drugače nikoli v življenju ne bi videl! Z nekaj vaje tudi, kaj naj rečem, čez tiste dolge večkilometrske vzpone, ki so bili doslej rezervirani za avto in pobožne želje.

In to je to: Stvarnik je s tem kolesom, ne, s stvarjenjem električnega kolesa, odprl kolesarska nebesa skoraj sleherniku.

Onim, ki nimajo dovolj kondicije ali moči, onim, ki so pretežki, onim, ki jih je udaril zob časa, in pa onim, ki v dednem zapisu nimajo kromosoma za znojenje.

Ja, in tistim, ki bi se radi vozili v službo z vetrom v laseh pa brez znoja pod pazduho.

Svoboda je električna in dolga 140 kilometrov

Evo, udaril sem električni teden na kolesu. V službo, domov, na pivu, vasovat, včasih vse v enem dnevu in noči. Luč sveti odlično, sprednja in zadnja, vprašanje prtljage pa sem rešil v hipu, ko sem spoznal, da je moja popotna torba kompatibilna z utorom na zadnjem prtljažniku. Tablica, kalodont, ščetka, astmatični kompletek, deodorant, telefon, polnilca za tablico in telefon, sveža majica in perilo za naslednji dan, prazna denarnica in polne položnice ...

In na lokaciji samo poteg nazaj in s torbico med rjuhe, da nisi sam.

No, še pred radostjo je treba poskrbeti za varnost – ključavnica je vpeta v prtljažnik, prilega se popolno, čeprav je popolnoma toga. Nekoliko neprijetno je le, če moraš ob zaklepanju ali odklepanju snemati torbico, kolo se ti takrat, kljub močni oporni ročici za parkiranje, rado odpelje kakšen nepredviden meter.

Modro je v kolesarnici sneti s kolesa tudi akumulator. Odkleniti ga je lahko, sneti in vdeti pravilno pa ne vedno. Naj vam to pokažejo v trgovini, da se ne boste mučili in si zmanjševali inteligenčno samozavest, kot se je zgodilo, ne, kar dogajalo, meni.

Zabavno je bilo tudi ponoči, ko sem s polno torbo hitel proti mestu, potem pa ugotovil, da sem ključavnico slabo vdel in mi je tolkla po naperah. Demontiranje v temi je bilo zares zabavno, če imaš čuden smisel za humor. In če imaš v torbi še buteljko za večerjo in nekaj sira in salame, pa mocarele v vrečici, ki poči. Da o paradajzkih ne govorim.

Šobska solata po kolesarsko, narejeno med vožnjo.

No, kolo je za vožnjo, ne za tarnanje. Na tem se sedi udobno, vrti prav tako, le pri sestopu je treba paziti, recimo pred semaforji, ker se stopi v globino bolj, kot bi mislil.

Je pa ta električni scott v mestu okreten, na razdalji pa limuzinsko udoben, nekaj pripomore tudi prvo vzmetenje, ki ga je mogoče zakleniti.

Zavori, hidravlični in diskasti, sta učinkoviti. Pnevmatiki dobri, z dobrim oprijemom, na asfaltu in makadamu.

Sem povedal, da sem najbolj užival, ko sem se spravil na stransko neasfaltirano cesto? Pozabil. No, takole je bilo: zaradi podlage je hitrost padla pod dvajset, nenadoma pa sem se zalotil, da brez napora, počasi in z užitkom plovem skozi vse barve jeseni ... Kakšen užitek.

Zdaj pa še enkrat k temu, da ti to kolo lahko spremeni življenje. Boscheva motor in baterija naj bi omogočala doseg vse do 180 kilometrov! Ob tisti nastavitvi, ki ponuja kolesarju najmanj pomoči pokojnega Nikole Tesle, seveda.

Jaz bi rekel, da je realen doseg, če se igraš s programi elektropomoči, tam okoli 140, 150 kilometrov, kar je skoraj razdalja dolge Franje?

Ups, kaj pa zdaj: ste si vedno želeli prevoziti Franjo, a si tega niste upali povedati?

Ko ostaneš na suhem, se baterija s polnilnikom rehabilitira dve uri in pol, njeno življenje je dolgo 500 takih ponovitev.

Aha, prestave. Shimano, dober razred, devet možnosti, kar je v družbi z elektriko povsem dovolj za vse terene. Tudi če elektrike zmanjka, se voziš brez težav.

Sedi se dobro, a so kolesarske hlače vseeno dobra izbira, tiste za gorsko kolo, recimo, ki so neoprijete. Pedali? Po nepotrebnem sem jih menjal, to kolo se vozi s športnimi copatami ali pohodnimi čevlji, dostop do življenja je s tega kolesa res drugačen.

Ja, edina težava je teža. Tega kolesa ni mogoče dati na streho avtomobila, nič lahko tudi ne v prtljažnik, saj se koles ne da snemati kakor pri cestnih ali gorskih kolesih. To kolo je treba voziti na prtljažniku, ki ga namestimo na vlečno kljuko, ali na prtljažnik, ki se obesi na avto zadaj.

To pa zadevo podraži. No, še nekaj je: to kolo je precej drago. Za več kot dve normalni trekinški kolesi znese končna cena tega modela. Morda bi veljalo počakati, morda bo tako kot pri prvih prenosnih telefonih, ki so bili zelo dragi ... Morda. A med čakanjem se vam utegne življenje prehitro odpeljati.

Če se vozite vsak dan v službo, se vam bo naložba v nekaj letih povrnila. Če bi se radi vozili kot potnik v zelena nebesa, premislite, čemu bi se lahko odpovedali, če bi si zaželeli tak način kolesarjenja. Pardon, življenja. S tem kolesom je lahko Slovenija vsak vikend precej vaša, naj bo ravna ali strma, asfaltirana ali makadamska. Enako velja za hrvaško obalo in otoke, avstrijsko Koroško, Benečijo in Furlanijo, morda še čez, vse dol do Benetk, med tistimi kanali, skočite lahko na madžarsko stran, hribčkasta Istra bo vaša in vsi njeni skriti zakladi takisto ...

***

Zjutraj sem scottovo kravo mukoma spravil v avto in še kar težko ven, ko sem jo vrnil izposojevalcu. Ki jih tudi oddaja. Pol stotaka za dva dni. Stotak na vikend za par, ki bi kolesaril. Opa ...

Poletov namig: vi na navadno znojilno kolo, gospa na elektriko (kolo, ne stol), prepletena sreča bo zagotovljena!

';