Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Specialkar od glave do pete

Postali ste cestni kolesar – in zdaj? Zdaj se prepuščate užitkom, ki ga specialka ponuja. Vendar je treba vedeti še marsikaj.

Od novega leta smo obdelali vse do nastavitve kolesa. Zdaj pridejo na vrsto dodatna oprema, oblačila, nujna prva pomoč, ki jo potrebujemo pri nezgodah ali okvarah, in seveda sama tehnika vožnje, ko smo sami na kolesu ali ko se vozimo v skupini. Če ste začetnik, se večjim skupinam vsekakor izogibajte nekaj časa, ker ste v resnici nevarnost na dveh kolesih.

Gate na glavo, ne na škofijo

Za na specialko se moramo primerno obleči. Najpomembnejša je obutev, na drugem mestu pa hlače. Zaradi višjih hitrosti, ki jih dosegamo s specialko, in zaradi same specifike vožnje moramo biti obvezno vpeti v pedale. Torej, navadni pedali in navadne športne copate ne spadajo na specialko, ker so zdrsi z njih lahko zelo zelo nevarni. Podobno je, ko govorimo o hlačah. S specialko se vozimo dlje in dalj časa, sedeži so trši, ker so lahko taki, saj so vedno nastavljeni više od krmila. To pomeni, da je naše težišče telesa precej drugače razporejeno kakor na kolesih, kjer je krmilo više od sedeža. Iz tega sledi odgovor na vprašanje: zakaj imajo vse specialke tako trde sedeže? Ker omogočajo boljši prenos moči na pedale. Preprosto. S »fotelja« je teže zagnati najboljši obrat, ker se vmes precej energije izgubi zaradi »udobnosti«. In zato je toliko pomembneje, da imamo na sebi kakovostne kolesarske hlače, ki jih nosimo brez spodnjic. Vsakič ko začetniku omenim, še bolj pa začetnicam, da se kolesarske hlače nosijo brez spodnjic, se nad nami pojavi ogromen vprašaj. Nekaj časa lebdi nad glavami in izgine šele, ko omenim ožuljenost, ki jih spodnjice povzročijo, medtem ko se kilometre in kilometre drgnejo ob tesno oprijete hlače z vložkom, tisto pleničko, ki je všita med nogama. Skratka, specialkar začetnik ali začetnica je najprej najbolj pretresen ob spoznanju trdote sedeža in potem ob spoznanju, da bo moral kolesariti brez spodnjih hlač(k). Če bolje pomislim, so kolesarji edini športniki, ki ne nosijo spodnjic, kajne? Zelo seksi se bere! Tu ne morem, da ne bi pomislil na dirko po Italiji, na Giro, na katerem se dvesto moških brez spodnjic in z obritimi nogami bori za majico roza barve! Ne vem, zakaj tej dirki ne rečejo kar parada ponosa?

Evo, šala, ljudje smo si v vsem enaki, ne glede na kar koli. Politično ali svetovnonazorsko prepričanje, vero, vsakršno usmerjenost v zasebnosti ... In za tem stojim. Tudi na specialki.

Od pete do glave

Začnimo od spodaj. Ko vidiš hoditi specialkarja obutega v primerne kolesarske čevlje, ne moreš, da ne bi pomislil na racanje. Charles Chaplin je hodil natanko tako. To je zaradi blokejev, privijačenih na podplatu, in zaradi neupogljivega podplata. Blokeji zagotavljajo trdno in varno zapenjanje čevlja na pedal. Izdelani so iz trde plastike in spadajo, tako kot gume in zračnice in še kaj na kolesu, pod potrošni material. Gorski kolesarji imajo drugačne čevlje in zato tudi drugačno, poglobljeno vpenjanje, zato da lahko s takimi čevlji hodijo, ker je pač hoja sestavni del gorskega kolesarjenja, ni pa sestavni del cestnega kolesarjenja. Začetnikom vedno svetujem, da na specialkah najprej uporabljajo gorskokolesarske čevlje in pedale! Zdi se mi, da se bodo tako laže vključili v specialkarski svet. Vendar ne pozabimo, na specialki so kolesarski čevlji nujnost, prav tako pedali »na klik«, vpetje.

Ločevanje

Kolesarske čevlje ločimo torej na tiste, ki imajo privijačen štrleči blokej, in na tiste, v katerih je v podplatih poglobljen, da nas ne ovira pri hoji. Čevlji s štrlečimi blokeji niso primerni za hojo, ampak zgolj za kolesarjenje.

Kolesarski čevelj je sestavljen iz zgornjega dela, opetnika in vložka, zapenjalcev oziroma vezalk in podplata. Modni, tako imenovani mikro zapenjalci na pletenico ali na zaponko niso domena dragih čevljev. Ti dve vrsti zapenjanja so izumili zato, da lahko zapenjanje uravnavamo prek galoš, gamaš oziroma nogavic, ki jih ob hladnejšem vremenu poveznemo čez čevlje. Če imamo čevlje na mačka ali vezalke, je to pač nemogoče.

Kakšen čevelj je dovolj dober za specialkarja

Bolj ko ima trd podplat, boljši je. Ne smemo pozabiti, da se kolesar le v treh točkah dotika kolesa, zato so te tri točke tako pomembne. Dlani, zadnjica in podplati morajo biti vedno na pravem mestu in vedno dobro »oskrbovani«. To pove marsikaj. Čevelj mora biti vpet v pedal in komaj premičen. Ko se prvič vpneš v pedal, te zgrabi strah in pojavi se vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko boš hotel sestopiti s kolesa. Še večji strah se pojavi, ko pomisliš, kaj se bo zgodilo, če boš moral nehote sestopiti. V praksi to pomeni, da vsak kolesar začetnik pade vsaj dvakrat, preden se navadi, vendar ti padci niso hudi, to so tisti, ki jim pravimo »počasni posnetek«. Prižge se rdeča luč na semaforju, noga pa ne gre iz pedala, bolj ko vlečemo gor, bolj smo zapeti, pozabili smo, da se iztakneš tako, da podplat oziroma peto zavihaš navzven, seveda smo to pozabili zaradi presenečenja, in potem sledi čisto upočasnjen padec na levi ali desni bok. In potem smo še vedno vpeti, čeprav smo na tleh, in zdaj poskušamo vstati. No, tu se burleska šele začne. Kdo je rekel, da naj se specialkar začetnik izogiba voženj v skupini? Kdo nam bo pomagal vstati, če smo sami na cesti? Mimoidoči? Ne, sami se moramo znajti. In vedno nam uspe, ker adrenalin pospeši rešitev. Če pademo »zares«, potem se bo noga s čevljem vred avtomatično odpela iz pedala, zato se ni treba bati, da se boste še bolj poškodovali zaradi vpetja. Zgodi se tudi to, da zaradi stalne preže in razmišljanja, kdaj in kako odpeti čevelj iz pedala, v trenutku pozabimo na primer na ravnotežje in se zato zgodi, da odpnemo desno nogo, pademo pa na levo stran. Skoraj vsakemu kolesarju se to zgodi. To je šele smešen prizor, a hvala bogu največkrat nenevaren. Zgodovina pravi, da so tekmovalci potrebovali slabih deset let, da so sprejeli novi sistem vpenjanja čevlja v pedal.

To nam pove, da je naš strah pred prvim klikom upravičen.

Specialkarji so bili vpeti v pedale že na samem začetku kolesarske zgodovine. Najprej so imeli čez čevelj in pedal samo poveznjen usnjen pas, potem so z razvojem pedalov pogruntali blokeje na podplatih in potem so se pojavili še pedali z aluminijastimi košaricami, v katere si potisnil sprednji del čevlja in vse skupaj zategnil z usnjenim paščkom. Šele sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so se pojavili pedali brez košaric in usnjenih jermenčkov, tako imenovani »look« ali klik pedali. S tem izumom stoletja, kot ga imenujemo kolesarji, so se spremenili tudi kolesarski čevlji. Ta modernizacija je povsem spremenila kolesarjenje. Vse je postalo nemoteče in zato udobnejše. Zanimivo pa je, da kolesarki čevelj spada med tehnološka čudesa, saj mora imeti zelo trd podplat in hkrati mora biti zelo udoben. To dvoje pa je zelo težko uskladiti, zato tekmovalni čevlji dosegajo vrtoglave cene.

Ampak rekreativci ne potrebujemo teh čudes, potrebujemo zgolj udoben čevelj s podplatom, ki nam bo najbolj učinkovito prenesel moč na pedale. Bistvo kolesarskega čevlja je, da najbolje prenaša vložen trud v premikanje kolesa in da nam noga ne zdrsi s pedala. Nastavitev blokejev na čevelj spada pod točko: prepusti strokovnjaku! Lahko si kupite najdražje kolesarske čevlje, in če boste imeli napačno privijačene blokeje na podplatih, bo več škode kakor koristi. Zaradi nepravilne nastavitve se poškoduje koleno, gleženj ali kakšna mišica na nogi. In spet velja enako kakor pri čeladah: ne posnemajte tekmovalcev, ker njihovi čevlji niso za rekreativno nogo. Zakaj? Zato ker rekreativni kolesar ne potrebuje tako občutljivih čeveljcev. Kaj pomeni občutljivih? Tehnološko so tako dodelani in hkrati spet minimalizirani, da so narejeni zgolj za prevlado nad konkurenco. Tekmovalec išče na račun funkcionalnosti še tako majhno malenkost, da bo boljši od drugega tekmovalca. Mi tega ne potrebujemo. Naš čevelj mora biti udoben, zračen in hkrati topel, če nas po naključju ujame slabo vreme. Predvsem pa se mora idealno prilagajati nogi. Presenečeni boste, če boste pomerili najprej najdražji model in potem za njim vrhunskega rekreativnega. Prepričan sem, da se bo vaša noga bolje počutila v rekreativnem modelu! Prvi stane do recimo 400 evrov, drugi pa do 150. Prenos moči na pedale? To je odvisno od čevlja, boste največkrat slišali. Najdražji modeli imajo karbonski podplat, slišali boste tudi izraze, kot so kompozitni podplat, podplat iz brizganega materiala, pomešan s steklenimi ali ogljikovimi vlakni, in podobno. Kolesarji pa jih preprosto delimo na čevlje s karbonskim in čevlje s plastičnim podplatom. Plastika je tako dodelana, da je za vse rekreativne kolesarje zelo uporabna.

Kaj loči dobre od najboljših?

Cenovne razlike se delajo predvsem zaradi podplata. Karbonski ali najlonski oziroma plastični? Najdražji so seveda karbonski, vendar nisem prepričan, ali je tak podplat nujen za rekreativnega kolesarja. Najboljši čevelj s plastičnim podplatom je boljši kakor najslabši oziroma najcenejši s karbonskim: zato ker ima tisti s plastičnim veliko boljši zgornji del čevlja, medtem ko pri najcenejšem karbonskem varčujejo ravno z zgornjim delom, da pride s ceno bliže kupcu. Smešno, ne? Torej, če niste tekmovalec, izberite cenejše, a ravno tako še zelo dobre kolesarske čevlje, ki imajo plastični podplat, udobno notranjost in zračen zunanji del.

V kolesarski čevelj sodi kolesarska nogavica. Na prvi pogled nepomemben del opreme, vendar se vedno izkaže, da še zdaleč ni tako … Kar bomo ob svojem času tudi razložili.

 

';