Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Prihodnosti... ne utečemo

Če pozorno ali pač občasno spremljate »svet v gibanju«, potem ste opazili, da se elektrika počasi a sigurno zajeda vse pore našega vsakdana.

Avtomobilski, motoristični in kolesarski svet je vse bolj odvisen od elektrike. Avtomobili in motorji se izogibajo bencinu, kolesa pa »eni« človeški pogonski sili. Hibridna vozila so tista, ki jih poleg bencina poganja še elektrika, hibridna kolesa so tista, ki pedalom dodajajo malce elektrike, ravno toliko, da kolesarjenje postane lažje takrat, ko naša moč pojenja. Ves avtomobilski svet je v preteklem letu največ poudarka dajal ravno tako imenovanim hibridom. Praktično ni več proizvajalca, ki v svojem katalogu ne bi imeli vsaj eno tako vozilo. Kolesarski svet je precej manjši, a še vedno tako pomemben, da ima na leto vsaj tri sejme, na katerih se zberejo vsi, ki v tej industriji kaj pomenijo. In v letu 2017 je bil največji poudarek ravno na kolesih, ki jih poleg pedal poganja še električna baterija. Zaključek ob koncu leta je bil sila jasen, prihodnost je prišla, prišla je precej hitreje kot smo jo napovedovali. Zanimivo bo spremljati, kdo bo od »ozaveščenih« voznikov avtomobilov, recimo od letos ali najkasneje od drugega leta še kupil avto, ki ni hibriden. Če voziš hibrida si napreden in si ozaveščen, si v trendu, vse ostalo je zgodovina. In takrat, se pravi zelo kmalu, mi ozaveščene ne bo več treba pisati v narekovajih.

 

Pri kolesih je malce drugačna zgodba. Trend elektrifikacije gre še hitreje. Proizvajalci koles in kolesarske opreme so nas pred dobrimi petimi leti najprej presenetili z električnimi prestavami, zdaj nas sploh več ne presenečajo, če v svoji ponudbi ponujajo več električnih koles kot pa navadnih. Če imamo nekatere evropske in severno ameriške in Avstralijo za napredne kolesarske dežele potem je dobro, da se napiše, da pri njih že težko kupiš običajno, navadno kolo. Začudeni? Tudi na Nizozemskem, ki zaradi svojih ravnic spadajo na prvo mesto med državami s kolesarskim pedigrejem, opažajo, da električna kolesa »galopirajo« v prodaji. Mestna in gorska kolesa, kakršnih smo vajeni bodo, kot kaže najprej izumrla. Priznamo, še vedno se bodo obdržala tista s klasičnim pogonom, vendar smo skoraj prepričani, da jih bomo lahko kupili le v strogo specializiranih prodajalnah.

Slovenija ni nobena izjema. Nismo kolesarska država, kot kaže pa nismo imuni na svetovne trende. Kupci mestnih koles že resno razmišljajo ali hočejo imeti »samo pedala«. Zdajšnja največja ovira pri odločitvi o nakupu je še vedno višja cena takih koles in pa strah pred krajo. Vendar trendi kažejo, da bodo cene že v letošnji sezoni prišle na »normalno« raven, proti krajam pa ne bomo nikoli varnejši, to pa že vemo. In kaj je normalna cena? Normalna cena je tista, na katero pozabimo takoj, ko se s kolesom zapeljemo. In ravno to se največkrat zgodi potem, ko s težkim srcem odštejemo okoli dva evrska tisočaka in potem na zajetno vsotico pozabimo že med prvo vožnjo. Pravilno sklepate, vožnja z električnim biciklom je res navdušujoča. Moj namen ni prepričevati vas, da si kupite električno kolo, ampak, da ga vsaj preizkusite. Če ga kupite ali ne vam bo poskusna vožnja še dolgo ostala v spominu.

Kdo potrebuje električno kolo
Brez nepotrebnih skrivalnic bom napisal. V prvi vrsti so tisti, ki vedo, da jim bo že prvi klanec predstavljal velikansko težavo. Radi bi kolesarili, a dobro vedo, da ne bodo kos prav nobeni klančini, ravnin na Gorenjskem pa ni, kajne. Lahko so to starejši kolesarji, lahko so preobilni, lahko so začetniki, klancev se pravzaprav bojimo vsi kolesarji. In kaj ti vzame lahko še bolj vzame motivacijo kot pa dejstvo, da ne boš zmogel niti prvega klanca? In če si kupiš mestno kolo, zakaj ne bi imelo električno pomoč? Saj z mestnim kolesom ne boste trenirali za Tour de France. Zakaj si potem ne bi kupili motorja? Zato, ker je kolo še vedno bolj preprosto in še vedno ima pedala in še vedno ga morate poganjati in še vedno boste na kolesu in še vedno boste bolj »prekrvavljeni« kot bi bili na mopedu.

 

 

Če bi mestno električno kolo ne bilo tako pripravno, enostavno in navdušujoče, potem se ne bi tako hitro in dobro prijelo v razvitih kolesarskih državah. Taki, ki pravijo, da je kolesarjenje z navadnim kolesom za njih pretežko si nabavijo električno kolo. In pridobijo ogromno. Z navadnim kolesom ne bi prekolesarili niti kilometra z električnim pa lahko kolesarijo in kolesarijo in kolesarijo…  In zdaj povejte kaj je boljše? Pri tem je treba vedeti, da električno kolo ne gre naprej, če ga ne poganjaš. Prenehaš obračati pedala in kolo se bo ustavilo pa, če tudi ima tri baterije na sebi. Finta je v tem, da ti elektrika pomaga do 29 kilometrov na uro potem pa nič več in prav nič ti ne pomaga, če ne obračaš pedal. Torej si še vedno kolesar? Seveda si in ravno tako ti »srce utripa«, vendar ti kolo pomaga takrat, ko ti nogi ne moreta več. Če pa drviš  več kot 29 kilometrov na uro, potem si samo še na »kolesu«.

 

Revolucija med gorskimi kolesi
Električna gorska kolesa so tista, ki se poleg mestnih najbolje prodajajo. Razlogi so podobni kot pri mestnih kolesih, samo, da je kulisa, po kateri se vozimo drugačna. Mestna kolesa so za mesta, gorska pa za vse drugo kot pa mesta. Zakaj so se električna gorska kolesa tako hitro prijela? Predvsem zato, ker je jasno, da je gorsko kolesarjenje zelo težavno početje. Prikolesariš na Blegoš in si fuč za ves teden. S pomočjo električnega kolesa pa lahko v isti furi prekolesariš in Blegoš in Lubnik in še Križno goro in potem šele si fuč za ves teden. Malce heca, ampak je veliko resnice v tem. Čez vse tri hribe moraš obračati pedala in potem, ko pogledate koliko kalorij ste zapravili, ugotovite, da električno kolo ni potuha ampak vaš osebni trener, motivator, »mučilna« naprava s pomočjo katere vam se spremeni življenje. Ne dolgo nazaj sem srečal sedemdesetletnega Avstrijca, ki je ravno prekolesaril Tromejo, Višarje in Vršič… Pohvalil sem njegovo električno gorsko kolo. Smehljaje mi je odgovoril, da to ni električno gorsko kolo, temveč…viagra.

 

';