Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Peugeot Carbon pro – čudo iz rosnih let Space Shuttla

Zgodba gre nekoliko takole. Sam izhajam iz malo "odbite familije".

Moja nona in nono sta oba dirkala z motorji. Ja, prav ste prebrali, nona. Babica. Imela je to nesrečo, da je bil njen Bianchi  malo "prešvoh" za sosedino Gilero. Tako je bila nona večno druga.

Verjetno vam ni potrebno razlagat, da je bila naša garaža vedno polna bencinsko gnanih vozil. Sam se spomnim svojih prvih voženj z Rogovim Pony Expressom. Tistim, s Puchovim motorjem in amortizerji zadaj. To je bil stroj. Spomnim se tudi svojega srečanja z okvirjem za košarkaški koš. No, morda je bilo to bližnje srečanje z jeseniško kovino povod za nadaljevanje moje zgodbe.

Seveda kot "Bistrčanu" ni smel v najstniških letih manjkat obvezen Tomos. Kak skuter, Tomos je bil in je še vedno zakon!

Jaz sem užival na svojem ATX-u, drugi na "štjrkah" in "frčomatikih".

Takrat nobeden motor ni ostal serijski. Vse je bilo predelano, "spimpano" do takratnih zmožnosti. Takrat smo vsi občudovali Ferležov motor. Ta je mel najboljšo "čebjlco", "auspuh od pjt'ke" in se je vedno svetil, kot dragulj na cesti. 

No, in v vsej poplavi  motorno gnanih dvokolesnikov se je v meni prebujala strast do koles.  Izleti s kolesi na "Bistrško plažo" pod Vilo Rubin v Moščenićki dragi so bili stalnica. Če se nam ni dalo "potegnit" do Drage, smo punce lovili po Opatijski Slatini. To so bili časi. Izleti do Iveta Rupljana v bližnjo Rupo, so pa bili "itak samu ogrevanje".

Ampak, kolesa so se tudi kvarila. Takrat ni bilo biciklmajstrov in smo svoje dvokolesnike popravljali sami. In takrat se je v meni prebudila tista ciganska, kolektorska žilica. Kolesa sva z očetom začela zbirati in jih obnavljati.

Naš "šofit" je poln starine. Starine na dveh kolesih.

In ne boste verjeli, čisto vsak oldtimer je vozen. In lep. Ima dušo in tisto, prvinsko patino preteklosti.

Ampak med vsemi Rogi, Motobecani, Bianchi-i, Colnagi, Bassi, Legnani ima posebno mesto francoski posebnež.

Ta niti približno ni najstarejši v zbirki, je pa definitivno najredkejši.

Tako redek je, da sem skenirano fotko tega čuda dobil iz onstran ribnika brbotalnika. Iz Floride. Jim jo je poslal.

Ampak , kako sem prišel do tega kolesa?

Zgodba gre tako. Leta 2009 sem cel februar preživel v majhni francoski vasici St. Genest- Malifaux.

Nič posebnega ni ta vasica. Je ena izmed številnih podobnih vasic na področju parka Pilat.

Ko je bila hčerka v šoli, sem se ogromno sprehajal in ubijal dolgčas po ulicah St. Genesta. In vmes videl ogromno zapuščenih koles. Odločil sem se, da bodo nekatera z mano zapustila rodno Francosko zemljo. Ne, nisem jih "Pozidaril ali Potovšakal". Ne,dva sem dobil v dar, Motobecane Super Sprint  pa je odšel z mano za pločevinko Leffe pive.

Ko sem se po mesecu dni vračal na rodno grudo z nasmehom na faci, sem v prtljažniku Partnerja pripeljal tri. Eden izmed treh je bil Peugeot Carbon pro.

Ko sem začel raziskovati zgodovino nastanka tega kolesa, sem zmotno mislil (glede na pridobljene podatke) da so okvir naredili v tovarni Vitus. Po pregledu njihovih katalogov iz 80 let prejšnjega stoletja tega okvirja ni bilo na spregled. Kljub neštetim napisanim mailom nisem dobil natančnega odgovora. Tega kolesa ni prepoznal nobeden. Do včeraj. Gospod Jim iz Tampe na Floridi mi je poslal poskenirano stran kataloga, na kateri sem opazil okvir mojega lepotca. Našel sem ga!

Peugeot je med leti 1983 – 1990 sodeloval tudi s podjetjem Zodiac, s katerim so skonstruirali tudi okvir, ki je v popolnosti (razen alu okrepljenih zaključkov, ki so oviti v ogljikova vlakna) narejen, za tiste čase iz heretično lahkega materiala – ogljikovih vlaken, po domače karbona.

Vzor jim je bil material, ki so ga uporabljali za izdelavo Space Shuttla. In uspelo jim je.

Po besedah gospoda Jima, je bil okvir na oni strani luže dobavljiv izključno le kot "frameset".

Torej, okvir samostojno, ki si ga opremil s svojimi komponentami.

No, mojega sem našel v zaprašeni garaži francoskega znanstvenika. Zato je nekako logično, da so komponente na temu kolesu mešanica ervopskega in japonskega znanja.

Moj dragulj je sestavljen iz:

Peugeot – Zodiacovega ogljikovega okvirja 

Mavic gonilk 52/42,

verige Regina Oro,

obročnikov Mavic Open 4CD,

Pest Mavic,

krmilne opore ITT,

krmila ITT,

opreme Shimano 600 (prednji in zadnji menjalnik, zavorne ročke,  prestavne ročke, zavore),

sedežne opora ITT

Za osemdeseta leta je bilo to kolo kot vesoljska ladja, kot Space Shuttle. Od tu tudi primerjava.

In teža Fracoza je tudi danes konkurenčna: tehta 8.25kg. (brez brkinskega karakterja na stolu).

Pripete slike so sicer slabše kvalitete, ampak obljubim, da bom pripel boljše.

Do takrat pa uživajte v tehnologiji prejšnjega stoletja.

Tehnologiji, ki je pomagala odkrivati tudi vesolje!

';