Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Na napakah naj se drugi učijo

Prva napaka je, da si vedno kupijo boljše kolo, kot pa ga resnično potrebujejo. Bere se poniževalno, vendar je največkrat to čista resnica. Zelo pogosto kupijo specialko, ki je prevelika ali premajhna. Ja, tako kot so čevlji različnih velikosti, so tudi kolesa, vsa, ne le specialke. Pretežek prenos, dovolj prestav, a kaj jim to pomaga, ko pa so pretežke za njih. To pomeni, da na zobnikih zadnjega obročnika primanjkuje zobčkov, na sprednjih dveh pa jih je preveč! Čudno? Ja, pošten rekreativec ne potrebuje verižnika privijačena na gonilki v razmerju 39-53, ampak kvečjemu 34-50. Zadnja kaseta naj ima največji zobnik z vsaj 28 zobčki, raje več. Za najmanjšega pa je vseeno, vse, kar je manj kot 13, je čisto okej. Ne uporabljanje prestav je še ena izmed pogostih napak, ki jih počnejo začetniki. Uporabljajte jih, zato jih je tako veliko. Največkrat kolesarijo s pretežkim prenosom na ravnini in prelahkim v strmini. No, nekateri se ne bodo strinjali. Nekaterim jih zmanjka že na vznožju klanca. Višina sedeža, ta stalna nadloga. Vedno je prenizko ali previsoko nastavljen. Večina začetnikov ima prenizko nastavljen sedež. Še pogostejša napaka je premalo zraka v zračnicah. Tlak v zračnicah je nujno preveriti pred prav vsako vožnjo. In če smo natančnejši, tudi če smo se včeraj vozili, moramo danes preveriti tlak v zračnici. Svojo prvo ali drugo specialko si kupite pri lokalnem prodajalcu in ne po spletu ali nekje daleč. Zakaj? Zato ker imate kot začetnik veliko vprašanj, potem ko se vrnete s prve vožnje. In ne le vprašanj, tudi popravil, ker enostavno še niste vešči vzdrževanja in pravilnega ravnanja s svojim novim kolesom. Skratka, začetniku se specialka hitro pokvari in le lokalni prodajalec, serviser, vam jo bo z veseljem popravil in pripravil za nadaljnje uživanje, seveda brezplačno, ker je še v garanciji.

O obleki in okrepčilu

Ena pogostejših napak je tudi nošenje napačnih oblačil. Za specialkarje so nujna oprijeta kolesarska majica in hlače z oblazinjenim vložkom, zaradi katerega je vožnja udobnejša. Pod kolesarskimi hlačami se ne nosijo spodnjice. Čevlji morajo biti nujno kolesarski, torej tisti, ki se vpnejo kakor pancer na smuči, so varnejši in kolesarjenje precej lažje. Napadanje klancev, brezglavo, z najvišjo hitrostjo, klanci so pravi dokaz naše sposobnosti … Napaka, prav pogosta napaka. Večina začetnikov se najprej zažene v klanec, misleč, da je to edini test in dokaz, kako dober kolesar je. Vedno je tako in vedno potem popisan sedi v senci kavarne in ne pije soka in ne ve, kaj se je zgodilo, in … Kolesarstvo oziroma kolesarjenje je poseben šport in noben drug šport se z njim ne more primerjati. Če boste prešli na kolo s kakega drugega športa – tudi če ste še prejšnji teden pretekli maraton –, to ne pomeni, da boste dobri na kolesu. Tudi če dvignete dvesto kilogramov nad glavo, ne boste dobri na kolesu, ali če s smučmi skočite dvesto petdeset metrov daleč, boste težko prekolesarili dvesto petdeset kilometrov, na primer. Primož Roglič je moral pasti na smučarski skakalnici, da je ugotovil, kako dober kolesar je. Še ena najpogostejša napaka. Ne nosijo orodja za popravilo kolesa, niti tlačilke, niti rezervne zračnice. Vedno nekaj, če že ne vse, manjka. Orodje z mini tlačilko, montirkama in rezervno zračnico je pač nujna kolesarjeva oprema. Ker na začelju skupine vozijo z lahkoto, so prepričani, da je enako lahko tudi na čelu skupine. In ko opazijo, da ni tako, navijejo tempo do onemoglosti, skupina pa razpade. Napačno prehranjevanje, pitje, če sploh to počnejo. Veliko kolesarjev začetnikov ne more piti in jesti med vožnjo, ustaviti pa si ne upajo, ker bodo izpustili »peloton«. Postanejo lačni in žejni in katastrofa je za naslednjim ovinkom. Večina jih preveč ali premalo jé pred samim kolesarjenjem. Jesti pravilno, jesti kolesarsko je znanost!

Ne vem, ali sem še na kaj pozabil. Če sem, me prosim opozorite na Poletovi FB-strani.

Demistifikacija karbona

Pa vendar, to še ni vse, kajti nujno je treba poudariti, da ni vse karbon, kar se sveti, pardon, kar je lahko. Vem, specialka mora biti karbonska, tak je trend, vendar mi vemo nekaj več in zato vemo, da je to zmotno mišljenje. Ne kupujte poceni karbonskih specialk, raje kupite drago aluminijasto. Draga aluminijasta pa stane toliko kot poceni karbonska. In kaj zdaj? Ja, vozili se boste veliko bolje, hitreje, laže, le zardeli boste, ko vas bo sosed vprašal: Je karbonc? Ampak, vi niste taki, da bi vas to motilo …

Karbon je danes prva izbira. Seveda če ste v specialkarstvu začetnik ali ste dirkač ali pač navaden pozer, ki je padel na marketinške limanice. Pravimo, da so karbonske okvirje koles začeli delati iz treh razlogov: prvi je zaradi iskanja malenkostne prednosti v svetu tekmovalnega kolesarstva, drugi je zaradi marketinških pritiskov, trgovci so pač morali kupcem ponuditi nekaj novega, in tretji razlog je zaradi zniževanja stroškov proizvodnje, stroškov materiala in delovne sile ter zmanjšanja števila izdelkov. Vsak jeklen okvir so morali serijsko izdelovati od številke 48 do 61, iz karbona pa danes izdelajo tri ali štiri okvirje (s, m, l, xl). Karbonski okvir ni v ničemer boljši razen v tem, da je zadnji krik kolesarske mode. Gre za prepričanje, da so lažji in odzivnejši, vendar najboljši tehtajo ravno toliko kakor najboljši aluminijasti ali jekleni. Oglašujejo zelo lahka karbonska kolesa, vendar so dobra le za tehtnico in precej manj za vožnjo. Vendar to zveni precej starokopitno, zato lahko napišem, da če hočete slediti trendom, morate voziti karbon. In spet dopisati, da ni ravno tako. Dandanašnji, če hočete biti zares v sami špici kolesarskega trenda, morate voziti po meri narejeno jeklenko! Seveda mora biti to jeklo najmanj iz tovarne, ki nosi ime Reynolds ali Columbus.

Ne bom pametoval o materialih in o tem, kaj je najboljše, ampak bi samo rad svetoval, kaj je najboljše za nas rekreativne kolesarje, začetnike ali že izkušene rekreativce, ki si včasih radi nataknejo tudi startno številko.

Širše pomeni udobnejše in enako hitro, če ne hitreje

Specialk z 19-milimetrskimi pnevmatikami ni več. Govorimo o širini plašča. Danes je novi trend, ki pravi: 25 mm je 23 milimetrov. Torej, izumrli so še 21- in 23-milimetrski plašči, zdaj je trend, da se vozimo na 25-, 28-, 30- in 32-milimetrski širini. Težko razumljivo, vendar se dobri stari časi vračajo. Že pred desetletji so pravili, da je najboljša širina plašča za specialko tam nekje od 28 do 32 milimetrov. Nismo verjeli, ker smo verjeli v nove ceste, nov asfalt, makadam je izginil z obličja Zemlje, skoraj. Zdaj so povsod še lepše asfaltne ceste, a debelina se je vrnila. Zakaj? Vprašanje, na katero moramo odgovoriti, tako da poskušamo voziti z debelejšimi plašči. In smo jih vozili in ... in ..., roko na balanco, če ste specialkar, kar pomeni, da ste vedno samo na asfaltu, ne bi upal trditi, da boste hitrejši. Mogoče vi, ki dirkate, ki živite od kolesarstva, ja, mladi dirkači, vi že mogoče, mi starejši ali pač običajni rekreativci pa ne. Torej, osebno ne zagovarjam debelih plaščev na specialki, ker se mi zdi, da vozim počasneje. Vem, nikamor se mi ne mudi, pomembno je udobje, vendar če vozim karbonko z etapom in zipkami, pomeni, da se hočem voziti najhitreje, kar zmorem, in potem moram imeti še hitre plašče, mar ne? Tako je, kdo pa mi je kriv, da sem izbral napačno kolo (beri čisto na začetku). In smo spet pri napačnem kolesu. Prava specialka za rekreativnega kolesarja ni dirkalnik z najboljšimi obročniki in najboljšo opremo. Za rekreativnega kolesarja je pomembno le, da se na kolesu počuti kot riba v vodi, in verjemite mi, da se na najdražjih modelih ne boste počutili nikoli dobro, ker so ti namenjeni tistim, ki si s kolesom služijo kruh, dirkačem, profesionalcem. Izdelovalci kolesarske opreme so se nam zelo prilagodili.

Izbrati pravega

Nikoli ni lahko. Zato potrebujemo pomoč. Najbolje nam lahko pomagajo izkušeni specialkarji, ki jim zaupate vse svoje želje. Res ni treba zapraviti premoženja, zato da boste tristoti ali stoti na Franji. Pravzaprav, pri vsej poplavi informacij, ki so na voljo, je smešno, da vozite enako kolo kakor tisti na Touru. Vendar smo športni rekreativci čudni, vedno hočemo imeti najboljši instrument za svojo vadbo. Sledijo trije namigi, ki so dobrodošli pri nakupu dirkalnega kolesa, pardon, specialke.

Prvi je ta, da se odločite za udobnejšo različico, ki spada med rekreativne in ne dirkalne specialke. Na taki boste imeli bolj pokončno držo (če lahko govorimo o pokončni drži na specialki), narejena in sestavljena bo iz udobnejše opreme, malce težja bo kakor tista, ki je petkrat dražja in laže vodljiva, ker bo vse bolj pri roki, kakor je pri dirkalnikih.

Karbon ni vse (kar se sveti), kar je lahko. Če se odločite za aluminijasto, boste najverjetneje na njej dobili (za enak denar, kot stane karbonska različica) boljši nakit, boljšo opremo, tudi boljša platišča. Karbonske so dražje, in če proizvajalci hočejo prodati za »normalno« ceno, jo okitijo s cenejšo opremo. Naš predlog je, da začetnik kupi boljšo opremo s platišči vred in slabši okvir. Pri okvirju ni pomembna kakovost, ampak geometrija. Slabih okvirjev pri nas ni, so pa napačnih dimenzij za naše telo. Tretjič. Moment, ki spada med odločilne v zadnjem času, je tisti, ki govori o diskastih ali tradicionalnih zavorah. Če kupujete novo specialko, potem se lahko odločite za tisto, ki ima kolutne, diskaste zavore, kajti v prihajajoči sezoni bodo tradicionalne zavorne čeljusti izumrle. Da, že tako hitro!

Ne gre samo za ceno

Vse, ali velika večina specialk je opremljena z opremo Shimano, Sram in Campagnolo. V tem zaporedju so tudi zastopani med slovenskimi kolesarji. Shimano si sledi od najdražje do najcenejše po tem vrstnem redu: Shimano Di2 ima dve različici, in sicer Ultegro in Dura Ace, in je oznaka za električne prestave. Dura Ace, mehanska, je odlična oprema, če ste na primer vsaj Luka Mezgec, če niste, potem to ni ravno za vas. Ultegra, mehanska, če ste dirkač v Slovenskem pokalu, oprema z oznako 105 ima vse prednosti, ki jih imata Ultegra in Dura Ace, le nekoliko bolj počasi prestavlja in je nekaj gramov težja. Tiagra je za tiste, ki hočejo dobro opremo, ki ni draga. Sora je namenjena začetnikom in tistim, ki imajo specialkarstvo za eno izmed vrst rekreacije. Pri Sramu gre vrstni red tako: Red Etap je oznaka za brezžično, električno prestavljanje, Red, mehansko velja enako kakor za prej omenjeni Dura Ace, sledijo Force, Rival in Apex. Vse odlično, vse namenjeno točno določenim kolesarjem. Campagnolo ima tri različice električnega prestavljanja oziroma skupine, ki se imenujejo Super Record EPS, Record EPS in Chorus EPS, vsa ta imena obstajajo tudi v mehanski obliki, sledijo še Potenza 11, Veloce in Athena triple. Nalašč sem napisal, da si v vseh treh blagovnih znamkah sledijo od najdražje do najcenejše, kar je drugače, kot če bi napisal od najboljše do najslabše, ker to enostavno ne drži, ker je vsaka skupina opreme namenjena točno določenim kolesarjem. Za povprečnega rekreativnega kolesarja, ki na leto prekolesari med tri in pet tisoč kilometrov, je prava izbira 105, Rival, Potenza 11…, in vse skupaj privijačeno na zelo dobrem aluminijastem okvirju s pripadajočimi obročniki in preostalo opremo. Tako kolo stane precej pod dvema tisočakoma, vozili pa se boste zelo zelo dobro.

Tudi makadam je cesta

Cestno kolesarjenje izgublja boj proti avtomobilom. Vemo, koliko kolesarjev reče, da se ne vozi po asfaltnih poteh, ker se bojijo gostega prometa, ker jih motijo hupajoči, besni vozniki. Zato se raje umaknejo na stranpoti, na gorsko ali treking kolo, tja, kjer je več dreves kakor pločevine na štirih kolesih. Tudi to so prepoznali vrli proizvajalci in trgovci, zato so nam še ne dolgo nazaj postregli kolo, ki je na las podobo specialki, dirkalcu, vendar se z njim lahko pelješ tudi tja, kjer ni asfalta. Makadama je v Sloveniji še vedno veliko, čeprav nekateri trdijo, da pospešeno izumira. In tu pridejo na vrsto kolesa, o katerih je Polet na kisiku že velikokrat pisal, tokrat le dodajamo, da se je makadamska scena, makadamkarstvo s svojimi makadamkarji, dokončno prijela. Skoraj ni več blagovne znamke koles, ki v svoji ponudbi ne bi imela vsaj ene specialke, na kateri piše: gravel! To smo čakali in dočakali. Novi trend, ki je kolesarjenje spremenil ravno toliko, kot ga je ob koncu osemdesetih spremil mountain bike, oziroma gorsko kolo. Iz tega sledi še nasvet: preden se odločite, da boste samo asfaltni kolesar, nikar, še veliko je lepih makadamov, ki se jih avtomobilisti izogibajo. In prav zaradi teh lepih cest se splača premisliti, kakšno specialko res potrebuje rekreativni kolesar. Ja, tako, za po vseh cestah, kajne? Ali kot pravijo po angleško: gravel roads are roads too … Recimo, da to pomeni, da so prašne ceste tiste, ki vodijo v raj. Na kolesu. In v glavi.

 

';