Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kralji udobnosti za telo in »tazadnjo«

Odgovor sem iskal na krovu modela Roubaix, ki so ga naredili pri podjetju Specialized, na kolesu, ki ima vgrajene drobcene blažilce udarcev.

Specializedov Roubaix je sinonim za udobno kolo. Ta model so vozili tekmovalci do več zmag na legendarni dirki Pariz–Roubaix in po njej je kolo tudi dobilo ime. Naj dodamo, da dirka velja za tisto po najslabših cestah na svetu, vsaj kar se cestnega tekmovalnega kolesarstva tiče. In ker so pri Specializedu dobri tako v trženju, piarju in seveda izdelavi koles, ni moglo biti drugače, kot da je Roubaix postal kralj v deželi udobnih koles. Na splošno je zdaj na trgu veliko koles, ki veljajo za zelo udobna.

Roubaix Pro

Najprej poglejmo, kaj je bistvo kolesarjenja na kolesu, ki velja za zelo udobno. Takšna kolesa so narejena zato, da bi bila vožnja mehkejša, kar je velika prednost, če želite voziti na dolgih razdaljah ali pa se spopasti s slabšimi podlagami. Takšna vožnja naj bi bila za telo manj stresna, po kolesarjenju naj bi bil voznik bolj svež, kot če bi vozil z običajnim kolesom. No, tako je vsaj v teoriji: mi smo preverjali, kako je v resnici.

Po spletu okoliščin sem vozil model Roubaix Pro z diskastimi zavorami, ki sicer stane 5000 evrov; no, k sreči je najcenejšega Roubaixa s karbonskim okvirjem mogoče dobiti že za 1499 evrov!

Slovenske ceste so na žalost idealne za vrhunski test Roubaixa. Oblast nas je osrečila z ogromno kilometri slabo vzdrževanih cest, ki kolesarjem med vožnjo zagotavljajo nenehne udarce.

Način, kako se je testirano kolo spopadlo z razpokanim asfaltom, luknjami in koščki vozišča, ki so zapustili svoj namen in zdaj ležijo povsod, me je navdušil, a ne pričakujte čudežev, Roubaix je dirkalno kolo in ne leteča preproga. Še vedno sem čutil udarce zaradi slabe podlage, a kolo jim je odvzelo ostrino. Namesto trdih udarcev sem pod zadnjico dobival mehke sunke.

Pariz-Roubaix na Barju

Najhujši test je bil na Barju, med Podpečjo in Podkrajem, kjer je verjetno najslabša cesta v Sloveniji. Že doga leta. Cesta je tako slaba, da je ponekod kolesarjenje lahko prav boleče. Včasih se ti zdi, da si v centrifugi. Jasno, tudi na Roubaixu me je premetavalo, toda ne tako zelo kot na običajnem kolesu, in kolo se je po katastrofalni podlagi lepo vrtelo in ga ni metalo na vse strani.

Udobje na kolesu je posledica tako imenovanih vložkov Zertz, to so viskozno-elastilni blažilci in so vgrajeni v vilice, zadnje vilice in v nosilec sedeža. Specializedovi inženirji so vilice kolesa nasploh oblikovali tako, da bi morala biti vožnja karseda udobna.

Okvir kolesa se ne razlikuje veliko od slovitega dirkalnega modela Tarmac iste firme. Roubaix je nekoliko daljši in naklon vilic in glavne cevi je večji, da je kolo stabilnejše. Tudi glavna cev kolesa je daljša, kar omogoča kolesarju, da sedi bolj pokonci, to pa je dobro za dolge vožnje. Seveda je mogoče kolo nastaviti tako, da je položaj na kolesu bolj agresiven, a za to je potrebno več prilagoditev, kot bi jih potrebovali za isto dejanje na normalnem dirkalnem kolesu.

Kljub blažilcem in obliki okvirja, ki zagotavlja udobje, je lahko Roubaix pravi dirkalnik. Če pedala nekoliko močneje obremeniš, boš takoj začutil, kako kolo pospešuje. Med vzponi in sprinti čutiš vzdolžno togost okvirja. Vsa moč premika kolo naprej in se ne izgublja v tresljajih okvirja.

Tudi vožnja skozi ovinke in med spusti je takšna, kakršna mora biti na dirkalniku.

Nekatere stvari pa mi niso bile všeč. Gonilka sta nekako ukrivljena navzven. Ko sem imel vpeti nogi v pedala, sta gonilki prihajali preblizu nog. Hidravlične zavore in štiri centimetri visoki obroči so lovili veliko vetra. Med vetrovnimi spusti sem čutil, kako se je veter zaganjal v kolesi.

Možnosti za cenejši nakup

Pet tisoč evrov za kolo si lahko privošči le malokdo. Toda k sreči so tudi cenejši modeli. Najcenejšega Roubaixa dobite za 1499 evrov. Namesto diskastih zavor in Shimanove skupine ulegra, kot je bila na testnem kolesu, dobite Shimanovo skupino sora, ki je ena izmed manj sofisticiranih in težjih pri japonskem proizvajalcu. Za 1799 evrov dobite Roubaixa s skupino shimano 105; to pa je tista, s katero je bilo opremljeno kolo Cube Agree Pro, ki smo ga testirali v prejšnjem Poletu O2. Prenovljena skupina 105 je prima, je le razred pod Ultegro, ki omogoča že vse, kar ponuja najprestižnejša skupina Duta Ace, le nekoliko težja je.

Cenejši Roubaix ima okvir narejen iz ogljikovih vlaken, ki ga pri Specializedu imenujejo 8r carbon, testni Roubaix pro pa je bil narejen iz 10r ogljikovih vlaken. Razlika? Pri Specializedu pravijo takole: »Splošno pravilo je, da vsaka stopnja boljšega karbona zmanjša težo kolesa od 100 do 150 gramov in omogoča tršo in bolj agresivno vožnjo.«

Moje mnenje: zelo težko bi bilo opaziti tako razliko, tudi če bi preizkušal različna okvirja z isto opremo.

Za koga je to kolo?

Za vsakogar, ki si želi voziti pravi dirkalnik, ki je hkrati maksimalno udoben predvsem, če nameravate voziti po slabih cestah in celo po makadamu ali če želite na kolesu presedeti dolge ure. In, seveda, če želite nekoč prekolesariti tudi dirko Pariz–Roubaix.

';