Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolo je nastavljivo, človeško telo pa prilagodljivo

Rekreativni kolesar, ki kolesari približno štirikrat na teden, dve uri na dan in s povprečno kadenco 80 obratov na minuto, vsak teden opravi približno 38400 obratov. To je 38400 ponovljenih gibov, ki so lahko izvedeni z relativno visoko obremenitvijo.

Kaj to pomeni z vidika poškodb? Človeško telo je narejeno za gibanje, vendar zgolj, če je izvedeno varno, sicer je izpostavljeno tveganju za nastanek poškodb. Enako velja za kolesarjenje. Če so prej omenjeni ponovljeni gibi izvedeni varno, bo tveganje za nastanek poškodb minimalno. Med kolesarjenjem vzorec gibanja najbolj nadziramo z držo telesa, ki je odvisna od geometrijskih lastnosti kolesa. V tem prispevku bomo izpostavili pomen preventive pred poškodbami iz vidika manipulacije telesne drže s spreminjanjem geometrijskih lastnosti koles, ki se v kolesarskem žargonu imenuje tudi bike fitting.

Poškodbe v kolesarstvu v grobem razdelimo v dve skupini:

1. travmatske, ki so najpogosteje posledica padcev ali udarcev in

2. netravmatske oz. preobremenitvene poškodbe oz. preobremenitveni sindromi. Preobremenitvene poškodbe se razvijajo dalj časa in verjetnost ponavljanja je večja, zlasti če nismo odpravili vzroka, zaradi katerega se je poškodba razvila. Pri kolesarjenju moramo vzrok iskati in odpravljati vsekakor tudi v smislu pravilnih geometrijskih nastavitev kolesa.

Stičišča

Kolesar in kolo sta v fizičnem stiku na treh mestih: na krmilu, sedežu in na pedalih. Zato je pomembno, da je kolo prilagojeno tako, da človeškemu telesu omogoča čim bolj varno gibanje. Naj omenim citat pokojnega znanstvenika in raziskovalca dr. Burka, ki ga imamo mnogi za očeta bike fittinga: »Kolo je nastavljivo, človeško telo pa prilagodljivo.« Človeško telo je prilagodljivo zgolj do neke meje. Ko je ta presežena, se pogosto pojavi preobremenitvena poškodba. Zato je cilj vsake obravnave bike fitting telesu omogočiti čim manjšo prilagoditev znotraj varnih okvirov.

Gibanje med kolesarjenjem v sede je ciklično in večinoma poteka po vnaprej določenem vzorcu, ki ga narekuje trajektorija pedal. Amplituda gibanja sklepov nog (kolk, koleno in gleženj) je torej v glavnem odvisna od položaja sedeža in dolžine gonilke. Koleno je sredinski sklep mišično-skeletne verige spodnjega uda in prenaša silovitost, ki je v glavnem odvisna od moči štiriglave stegenske mišice in sposobnosti dvosklepnih mišic okoli gležnja, kolena in kolka pri prenosu razvite energije. Od treh omenjenih sklepov ima koleno največjo amplitudo gibanja. Zaradi teh biomehanskih lastnosti in sklepne strukture pa je koleno tudi najpogostejše mesto nastanka poškodb.

Iz biomehanskega vidika lahko obremenitev kolena razdelimo na več segmentov:

1. kompresijska sila med golenico in stegnenico,

2. strižna sila med golenico in stegnenico in

3. sila med pogačico in stegnenico.

Glede poškodb je najbolj pomembna strižna sila med golenico in stegnenico.

Sedež

Strižna sila med golenico in stegnenico največje vrednosti dosega ob prehodu pedal prek spodnjega dela obrata oziroma v trenutku, ko je koleno v največjem iztegu. Na podlagi tega podatka se je znanost osredotočila na neposredno merjenje kota v kolenu, ko je pedalo v najnižji legi, torej ko je strižna obremenitev največja. Prej omenjeni dr. Burke je v znanstvenih objavah priporočal, da je višina sedeža nastavljena tako visoko, da se biomehanski kot v kolenu giblje od 25 do 35 stopinj, merjen na podlagi anatomskih točk kolka, kolena in gležnja.

Vendar ta priporočila imajo več pomanjkljivosti. Namreč, priporočila so bila podana za vrednotenje kota v statičnih razmerah z ročnim kotomerom. Ko pa kolesarja obravnavamo v dinamičnih razmerah, torej med kolesarjenjem, pa lahko opazimo, da bo amplituda kota v sklepih spodnjega uda drugačna kot v statičnih pogojih. Te problematike smo se dotaknili z lastnimi raziskavami v sklopu razvoja sistema bike fitting, kjer smo pokazali, da veljavno vrednotenja kota dosežemo zgolj z visokofrekvenčnim zajemom gibanja v 3D-prostoru. Z uporabo tovrstne tehnologije je priporočilo, da za preprečitev preobremenitvenih poškodb, višino sedeža nastavimo tako, da kot v kolenu doseže od 30 do 40 stopinj, ko je pedal v najnižji legi.

Druga nastavitev sedeža je nastavitev v smeri naprej-nazaj. Dolgo časa je veljalo pravilo, da mora zadnji del pogačice, ko je gonilka postavljena vodoravno, padati navpično čez os pedala. Pravilo velja na podlagi fizikalnih obremenitev, saj je v tem delu obrata prisotna največja obremenitev na pedalih in s tem povezana največja obremenitev kolena. Manjša je ročica prijemališča sile (pedalo), manjša bo obremenitev. Raziskovalna skupina iz Brazilije, pod vodstvom uspešnega biomehanika dr. Rodriga Binija, je neposredno merila sklepne sile na kolenu pri različnih postavitvah sedeža v smeri naprej-nazaj. Pokazali so, da se strižna in kompresijska sila med piščaljo in stegnenico poveča zgolj, če je zadnji del pogačice za pedalom, ne pa če je pred pedalom. To potrjuje tudi dejstvo, da veliko triatloncev vozi s sedeži, postavljenimi zelo naprej, in niso nič pogosteje poškodovani kot cestni kolesarji, ki so omejeni z UCI-pravili.

Tretja in zadnja nastavitev sedeža je naklon. Ponovno, dolgo časa sprejeto pravilo, da mora biti sedež popolnoma vodoravno, je bilo za določene primere ovrženo. To velja predvsem pri tistih, ki se jim pojavljajo bolečine v spodnjem delu hrbta. Namreč slabša gibljivost kolkov v smeri upogiba lahko povzroči zasuk medenice nazaj, kar se kaže v spremenjeni biomehaniki hrbtenice. S tako povzročenim upognjenim položajem ledvene hrbtenice se močno povečajo natezne sile vezivnih struktur na zadnjem delu hrbtenice, kar lahko privede do bolečine v ledveno-križničnem predelu hrbtenice. Prva stvar, ki jo mora kolesar v tem primeru storiti, je povečanje gibljivosti kolkov s sistematičnim raztezanjem. Kot drugo pa je smiselno prilagoditi naklona sedeža. Z nekaj stopinjskim spustom sprednjega dela sedeža (naklon naprej) spremenimo zasuk medenice in v številnih primerih bolečina popolnoma izgine oziroma se omeji.

Pedala, ploščice za vpetje in čevlji

Drugi stik s kolesom so pedala. Danes skoraj vsak rekreativni kolesar uporablja sistem pedal z vpenjanjem, kar močno omeji gibanja stopal na pedalih. Nepravilna nastavitev ploščic na čevljih zato lahko neugodno vpliva na rotacijo noge in privede do poškodbe. V splošnem velja, da naj bo os pedal postavljena pravokotno na stopala in preči sklep med stopalčnico in prstnico palca. Vendar to velja zgolj za velikost noge nad številko 42. Za manjša stopala se svetuje postavitev prek istovrstnega sklepa drugega ali tretjega prsta. Zasuk ploščic je odvisen od telesnih mer posameznika in mora posnemati naravno stojo.

Pogosto zanemarjen, a izredno pomemben je stik stopal s čevljem. Moderni kolesarski čevlji so skoraj vedno izdelani s togim podplatom za minimalno izgubo energije med poganjanjem. Vložki v čevljih pa so žal mnogokrat popolnoma ploski in povzročajo mravljinčenje ali pekoča stopala, k čemur pripomore tudi preozek čevelj. Za preprečitev teh nelagodij svetujemo, da se vloži v kolesarske ortopedske vložke, ki stabilizirajo stopalo in ga postavijo v anatomsko pravilen položaj prilagojen posamezniku. Zaradi različne morfologije stopal je priporočljivo, da se o tem posvetujete s strokovnjakom, saj z napačnimi korekcijami lahko storite več slabega kot dobrega.

Krmilo

Pristop pri nastavitvi položaja zgornjega dela telesa in rok je z vidika preprečitev poškodb malo drugačen kot pri preostalih nastavitvah. Zaradi velikih razlik med posamezniki ni splošnega pravila. Še vedno velja zlato pravilo, da posameznik sam poišče najudobnejši položaj. Pri spreminjanju naklona trupa spreminjamo oddaljenost krmila, kar najlažje storimo z menjavo opore krmila. To je za kolesarja lahko cenovno neugodno, zato svetujem, da obišče bodisi kolesarsko trgovino bodisi center fittinga, kjer omogočajo, da si kolesar izposodi oporo krmila brezplačno za večdnevni test in se na podlagi lastnih občutkov potem odloči za nakup pravilne dolžine.

Zadnji, vendar ne nepomembni del nastavitev, je položaj rok na krmilu. Kolesarji pogosto poročajo o mravljinčenju dlani in prstov. Najpogostejša sta dva scenarija: mravljinčenje v mezincu in delu prstanca, ki je posledica pritiska na podlaktnični živec ali mravljinčenje v predelu palca, kazalca, sredinca in dela prstanca, ki pa je posledica pritiska na sredinski živec, oboje v predelu zapestja. Ta nelagodja so lahko posledica tudi vsakodnevnih opravil, kot so delo z računalnikom in podobno. Zato je še toliko pomembnejše, da je postavitev dlani in rok na krmilu pod pravilnim kotom. To postavitev nastavljamo z naklonom, širino in oddaljenostjo krmila.

***

Za konec naj še enkrat poudarimo, da je za optimalno nastavitev kolesa pomembnih več dejavnikov. Najpomembnejši je izvajalec nastavitev, ki mora biti strokovno podkovan z znanjem iz biomehanike, anatomije in obravnave poškodb. Drugo je tehnologija, ki jo izvajalec uporablja za analizo gibanja in obremenitve med kolesarjenjem. Strokovnjak s primerno tehnologijo bo znal sistematično pristopiti k problemu, s katerim se kolesar srečuje in bo slednje upošteval pri nastavitvah kolesa.

';