Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Do kam bodo segle cene koles?

Pred dnevi sem dobil v roke cenik koles znamke Scott. Najcenejši Scott stane manj kot 500 evrov. Večina modelov te znamke je mnogo dražja. Nič posebnega niso modeli , ki stanejo dva, tri, šest in več tisočakov. Najdražji Scott Plasma Premium stane vrtoglavih 12.359 evrov. To je velik denar. Marsikdo v celem letu ne zasluži toliko, da bi si lahko privoščil Scottovo Plasmo. Zamislil sem se.

Pred leti sem kupil nov avto Peugeot Bipper Tepee. Zanj sem pri blagajni v prodajalni na Viču odštel natančnih deset tisočakov. Avto ni nič posebnega, gre za majhno vozilo pripravno za prevažanje manjših tovorov. Čisto dobro služi mojim potrebam, saj se ukvarjam z mizarstvom. Naj bo tako ali drugače nekatere primerjave med mojim Bipperjem in Scott Plasmo se kar same od sebe ponujajo. Moj avto tehta 1120 kilogramov in je stal kilogram mojega avtomobila 8,9 evra. Kilogram Scotta stane 1391 evrov, težak je namreč 8,8 kilogramov. Ali je res na tem biciklu vsaka stvar tako silno dragocena in iz tako neskončno dragih materialov, da je cena več kot 12 000 evrov opravičljiva?

Samonosna karoserija je zelo kompleksen izdelek in ga je težko primerjati s preprostim okvirjem kolesa, pa čeprav je karoserija iz jeklene pločevine, okvir kolesa pa iz precej dražjega karbona. Lakiranje karoserije in celotnega avtomobila je neprimerljivo z lakiranjem kolesovega okvirja. Avtomobil poganja motor. To je zapletena naprava z motornim blokom, bati , batnicami, ojnico, ventili, odmično gredjo, napravo za vbrizgavanje goriva, mehanizmi za vžig goriva, hladilnim sistemom, zapletenim sistemom za mazanje naprave z oljno črpalko, zračnim filtrom...

Kakšno reč sem gotovo pozabil.

Kolo motorja nima, poganja ga po svojih močeh priložnostni kolesar. Moč motorja se preko sklopke in vztrajnika prenaša na menjalnik, od menjalnika se čez diferencial in homokinetične zglobe prenaša na kolesa. Avtomobil lahko pelje tudi nazaj. Vse našteto so zapleteni mehanski sklopi, kjer prevladujejo zobniške naprave. Pri kolesu se pogonska moč kolesarja prenaša od osrednjih preprostih zobnikov na zobčeniški sklop na osi zadnjega kolesa s pomočjo verige. Razmeroma preprosta naprava omogoča različna prestavna razmerja in s tem različno hitrost kolesa ob istem naprezanju kolesarja.

Krmilni mehanizem pri kolesu je bistvu tak, ga je premogel prvi motorizirani tricikelj Karla Benza iz leta 1885. Sodobni avtomobili imajo zapleten krmilni mehanizem, obračanje volana je olajšano s servomehanizmom. Avtomobil ima štiri kolesa in še peto rezervno za vsak slučaj, bicikel ima, kot pove že ime, le dve kolesi. Zavore so pri avtomobilu hidravlične oppremljene s servo mehanizmom, kolo ima običajno mehanske zavore na »žico«, no, nekatera novejša kolesa imajo hidravlične zavore.

Kolo ima seveda le en običajno špartanski sedež, ki ga je mogoče na zelo preprost način dvigovati in nekoliko pomikati naprej in nazaj. Avtomobil obsega običajno pet sedežnih mest. Vse je bogato oblazinjeno, možni so različni pomiki, nagibi in zlaganja. Ko to pišem, imam v mislih Scotta in moj avtomobil.

 

 


Skušal sem primerjati nekatere sklope , ki jih premoreta avtomobil in kolo. Vendar premore avtomobil celo vrsto sklopov, naprav in kosov opreme, ki jih kolo sploh nima. 

Naj naštejem nekatere, ki mi prihajajo na misel: Avtomobil premore običajno štiri vrata (pri mojem, Bippereju je dvoje vrat drsnih), dvižna zadnja vrata in dvižni motorni pokrov. Vrata na tečajih imajo stekla z električnim pomikom in zaklepnim mehanizmom na daljinsko upravljanje. Kolo je v načelu brez kakršnekoli električne ali elektronske naprave.

Kaj vse je v avtomobilu podprto z elektriko in elektroniko je brez smisla naštevati. Za temeljno zalogo elektročne energije je inštaliran akumulator, ki ga polni avtomobilski alternator. Avtomobil premore brisalce spredaj in zadaj, sprednjo svetlobno opremo s posebnimi lučmi za meglo, zadnjo svetlobno opremo, smerne utripajoče luči spredaj in zadaj, osvetljavo notranjščine in pretljažnega prostora, klimo napravo, radio in cede predvajalnik s šestimi zvočniki. Ob volanu je na komandni plošči cel kup različnih instrumentov in prikazovalnikov od ure do brzinometra. Avtomobil premore številne kose iz plastičnih mas in oblog, ki smiselno dopolnjujejo zgradbo vozila. Najbrž sem marsikaj pozabil našteti. Kljub temu se da brez težav ugotoviti, da je avtomobil v primerjavi s kolesom neprimerno bolj komplicirana in sofisticirana naprava. Primitivna mehanska naprava, kar kolo nedvomno je, se prav gotovo na more primerjati z zapletenostjo avtomobila in vendar je lahko kolo dražje od avtomobila.

To se mi zdi neverjetno in nerazumljivo. Kje je vzrok za taka na pogled nerazumna razmerja?

Tržni vidiki narekujejo cene izdelkom v skladu s ponudbo in povpraševanjem. V skladu s tem načelom stane kilogram avtomobila približno 10 evrov, kilogram dvokolesa pa nepojmljivih 1000 evrov.  Da široke ljudske množice z veseljem kupujejo sorazmerno poceni avtomobile, se zdi zelo razumljivo. Manj se zdi razumljivo, da so kolesarji voljni odšteti do deset tisočakov in več za preprosto kolo. Mogoče je posredi psihologija in dogajanje v športu, kjer se vrtijo velikanski denarji.

Šport ima v zavedanju širokih ljudskih množic status fetiša, za katerega ni škoda nobenega denarja. Psihologija (kolesarkega) športa obsega, tako domnevam, tudi temno prepričanje, da je dober rezultat in da so vrhunski dosežki mogoči le z neznansko drago napravo. Zavzet športnik kolesar si ne predstavlja svoje dejavnosti na poceni izdelku. Ta občutek so zaznali proizvajalci in še bolj trgovci s kolesi in so zato pognali cene svojih izdelkov dobesedno v nebo.

Verjamem, da si Scotta Plasma Premiuma ne privošči vsak kolesar. Mnogi se tolažijo z mislijo, da so za svoje kolo dali samo  dva, tri,...šest tisočakov, torej vendarle pol tega ali še manj, kot stane tisto najdražje. Tudi to je del psihologije prodaje koles. Mnenja sem, da je nekaj tisočakov preveč za preprosto napravo, kar kolo gotovo je.

Na koncu še tole. Ve se, da so izdelki z Daljnega vzhoda zelo poceni. Nobena skrivnost ni, da so vsa kolesa, čisto vsa kolesa, narejena na Daljnem vzhodu. Težko ugotavljam kakšna je proizvodna cena kakšnega kolesa. Takole po občutku bi domneval, da cena najdražjega kolesa ne presega nekaj stotakov evropske veljave. Tisti, ki so vmes od izdelovalcev do končnih kupcev pobirajo velikanske zaslužke. Nekoliko sem pogledal na internet. Neka firma ponuja cel roj karbonskih okvirjev za kolesa, s sprednjimi vilicami in sedežnim nastavkom. Cene se gibljejo med 300 in 600 evri. Mogoče prav revija Polet poklicana, da bolj kompetentno kot jaz, nekoliko prevetri visoke cene koles.

Janez Suhadolc

 

';