Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Verjetno najboljši članek o teku: Psihologija maratona ali bolje, tek pod rentgenom

O vedenju in doživljanju tekačev na različnih razdaljah. O teku, ki je zdrav, če se ga lotimo s pravo mero tekaške vneme in strokovnih napotkov, in škodljiv, če tečemo s pritajeno jezo na sočloveka ali v slepem prepričanju, da bomo nekoga premagali za vsako ceno. Velja prisluhniti misli, da ne živimo zato, da bi tekli, temveč tečemo za užitek, da zdravo živimo.
Mnogi so naju tako kot lani spraševali, kaj vama je tega treba, ali se vama splača tako »matrati«. Nejeverni pogledi in sugestije, med katerimi so bili tudi iskreni strahovi za najino zdravje, naju niso omajali. Nisva veliko govorila in pojasnjevala. Vse leto sva trenirala, vsak na svojem koncu. Že Pitagorejci so govorili, da nebo, zemljo, bogove in ljudi držijo skupaj skupnost, prijateljstvo, red, zmernost in poštenost. To celoto so imenovali kozmos. S tem izrekom bi najkrajše in najbolj enostavno opisal doživetje berlinske maratonske preizkušnje pred desetimi leti. Z bratom Alešem sva ga doživela kot osebni in skupinski preizkus telesa in duha. Maratonska preizkušnja v Berlinu ni bila namenjena izčrpanju najinih teles niti podzavestnemu lovljenju stalno izmikajočega se cilja. Ko sva se na kratko z močnim stiskom desnice in pogledom v oči pred odhodom v startna bloka poslovila, sva oba jasno vedela, v kaj se podajava. Ko stojiš na startu, skozi tvoj um šviga nešteto misli. Počasi se umirja telo, misel se zjasni. Pred tabo množica, za tabo množica, še enkrat zategneš vezalke in globoko dihaš. Množica se narahlo pozibava v ritmu glasbe in nato sledi odštevanje. Po strelu starterja se več kot 40.000-glava množica začne premikati. Podobna je neskončni reki, katere valovanje spodbuja druga milijonska množica navijačev. Občutek, da si del in celota, je enkraten. Del tebe se je poistovetil v odločnosti uspeti, v junaštvu, vztrajnosti, odprtosti duha, prijateljstvu. Tekajoča množica pa je tudi celota različnosti vzajemno povezanih tekajočih teles v druženju in posebnem prijateljstvu maratonske preizkušnje. Že takoj po startu se zaveš svoje kozmične energije, biti del in celota. Celota te potegne in potiska naprej, del pa si ti sam sabo v pričakovanju uspeha, premikaš svoj um, ki vodi tvoje telo.
Predstavil bom duševne procese, ki spremljajo izkušnjo tekača, predvsem na srednjih in dolgih progah (polmaraton 21 kilometrov, maraton 42 kilometrov in daljše razdalje). Moje razmišljanje izhaja iz lastnih izkušenj, spoznanj in večletnega preučevanja podzavestnih procesov človeka v gibanju.

Zakaj sta tek in tekmovanje na različnih razdaljah zdrava?

Tek na različnih razdaljah je priporočljiva naravna oblika gibanja, ki krepi vztrajnost. Človek tako ohranja celostno psihofizično zdravje. Trening teka in tekmovanje mu ponuja še nepoznane, vendar zaznane pozitivne učinke, ki ga delajo bolj človeškega. Tek postane način življenja, oblika sobivanja z drugimi in drugačnimi. Tekaču omogoča globoki uvid vase, v pristne odnose, ki jih ne uravnavajo zgolj predpisi vsakdanjega življenja.
Vsak človek išče smisel pod soncem. Vse več je tistih, ki ga najdemo v zmernem, do telesa prijaznem celostnem gibanju. Kako osmisliti življenje danes in v prihodnosti? Tankočuten in v prepoznavanju podzavestnih signalov izurjen posameznik uvidi, kaj je zanj prijetno in dobro. Podzavest ga usmeri, da izbere takšno obliko gibanja, ki mu prija, povzroči impulz, kdaj počivati ter kdaj se gibati. Zdrav duh v zdravem telesu pomeni biti umsko in telesno aktiven, kajti um in telo sta povezana. Aktiven tekač uravnoteži hormone v telesu ter svoje primarne potrebe, predvsem potrebo po pijači in hrani oblikuje v del zdravega in osebnostno zadovoljnega življenjskega sloga. Samo celostno, izurjeno (trenirano) gibljivo telo (racionalni um, telesni um in um polja – odnosov) v kondiciji je sposobno psihičnih in fizičnih naporov in obrambe pred različnimi vplivi, ki danes prežijo na človeka (umetne potrebe, medijsko prepričevanje, stres in izgorelost na delovnem mestu, depresija idr.).
Človek je individualno, predvsem pa kolektivno bitje. Tek postaja vse bolj množična in s tem kolektivna dejavnost. Tek v različnih oblikah in tekmovanjih krepi solidarnost in oblikuje tovarišijo v dinamiki tekaškega druženja v velikih in majhnih skupinah.
Tek je ne glede na razdaljo na treningu ali tekmo zdrav, če posameznik ohrani zdravo psiho in telo, če tekač upošteva signale nezavednega uma, zmeraj deluje v njegovo korist. Paradoks delovanja nezavednega uma je v njegovi neopredeljivosti, neoprijemljivosti z razumskim vedenjem. Bolj ko se odmaknemo od razmišljanja, bolj se odpremo energijam nezavednega uma.

Tekaško zorenje in priprave v skupini – motiviranje za tekmo

Tekač se tekaško socializira v skupini njegovim vrednotam podobnih posameznikov. Tekaška skupina ima svojo notranjo dinamiko, razpeto med izrazitim individualizmom in izrazitim kolektivizmom. V teku smo lahko sodelovalni ali pa tekmovalni. Tekaško zorenje pomeni spoznati, da človek najde smisel lastnega gibanja telesa in psihe ob njemu pravem času. Gre za svojevrstno spoznanje, da tekaško zorenje zahteva čas oblikovanja osebnosti, ki vodi k napredku v treningu in v gibanju.
S tem uvidom uravnotežimo naš veličastni ego, ki nas lahko v silni vnemi (motivaciji) pahne v raznovrstne tekaške poškodbe, adrenalni zlom, izgorelost ali negativni stres ozirom distres ali celo v depresijo. Tek v organizirani tekaški skupini oblikuje osebnostno trdnega in gibljivega človeka. Takšen tekač, pa naj je kratkoprogaš, polmaratonec ali maratonec, se ne giblje zato, da bo imel več, temveč da vse bolj bo, da bo vse bolj dinamičen, da bo ubral tak življenjski slog, s katerim bo vzor svojim potomcem. Še posebno v tisti zadnji fazi individuacije, v jeseni življenja, ko lahko odločilno vpliva na mlade ljudi z lastno izkušnjo in spoznanjem in le redki tudi z modrostjo srca.
Na tej točki skupinske celovite dinamike kot priprave tekača na polmaraton, maraton ali zgolj tekanja za dosego posamičnega cilja deluje energija povezanosti, v motivih različnih in podobnih tekačic in tekačev. Na tej točki se v skupinski vadbi pri posamezniku porodi vprašanje: Kaj mi tek pomeni in zakaj tečem? Vsak od nas je enkratna in neponovljiva osebnost, zato so odgovori tekačic in tekačev, ki jim jih povsem naključno med vadbo zastavim, prav tako raznoliki. »Tek mi pomeni prav vse,« mi z zadihanim glasom pove eden od tekačev, spet drugi hiti, da je zanj sprostitev, ko ne misli na čas, ko mu je vseeno, kako se svet vrti. Obraz ene od tekaških kolegic žari, ko mi pravi, da je tek sprejela v svoj način življenja in ji pomeni zelo veliko. Teče od dva- do trikrat na teden in si ne zna predstavljati, da bi živela brez njega. Zanjo je vodena vadba tisto pravo, sploh pa za začetnike, ker lahko samo tako varno napreduješ. »Tek mi pomeni sproščanje, rekreacijo, sočasno pa tudi nekaj tekmovalnosti, ki zbuja druženje med kolegi,« izjavlja naslednji veteran. Spet za druge je rekreativni tek dopolnitev meditativne izkušnje, kot na primer tekaški kolegici, ki pravi, da se takrat umakne v svojo notranjost, v svoj mirni svet tišine po dolgem in napornem dnevu. Tekač v skupini jo z nasmehom na obrazu dopolni, ko pravi, da je tek najboljše sredstvo v boju proti stresu. Odgovori naključno izbranih tekaških rekreativk in rekreativcev kažejo stopnjo motivacije posameznika za tek ter da imajo nekateri krajše motivacijske cilje, drugi pa bolj izdelane. Iskanje zdravja je eden od osrednjih motivatorjev za rekreativni tek v svetu neustavljivega potrošništva in instant kulture. Za posameznika mora imeti tek smisel. Šele takrat se porodi in okrepi želja po tekanju.
Motivacija za tek se tako pri posamezniku stopnjuje v odnosu do oseb, od katerih lahko dobimo pozitivne izkušnje. Torej posameznik se vpraša, ali je smiselno teči, in če dobi odgovor od vzornikov, od koga, ki je to počel ali počne, in vidi koristne posledice ali pa je ta posameznik zaupanja vreden posameznik, bo presodil po tem, ali se mu splača, ali bo njemu dolgoročno prineslo korist. Ali bo s tem pridobil pozitivne socialne izkušnje. Tako lahko pojasnimo, zakaj nas tek psihično in fizično pomirja.
Izkušen tekač na krajših in daljših razdaljah je vsak, ki se je naučil, kako teči in priteči varno do cilja, in ki se zaveda, da se je treba pravilnega teka naučiti. Sčasoma tekač ali tekačica krepi svojo motivacijo, da tek ne postane monotonija. Tako ozavesti svoje izkušnje, da spremlja svoj napredek v tekaški vadbi in uspehe na tekmah, če se jih udeležuje. Zavestno spremlja napredek tako, da se psihološko pripravlja na uresničitev svojega kratkoročnega ali dolgoročnega cilja. Vse našteto pa postane še bolj intenzivno v skupini podobno mislečih tekačic in tekačev, s katerimi izmenjujemo skupne poglede na svet. Tekanje v tekaški skupini okrepi pripadnost skupini in skupinsko privlačnost ali notranjo trdnost. Tekaški klub ali društvo je skupina ljudi s podobnimi vrednotami. V skupini nam podobnih posameznikov krepimo stike, znanstva in družabne vezi. Zato nas samostojni tek, še bolj pa organiziran tek v zavetju tekaške skupine, okrepi v telesnem in duševnem zdravju.

MOTIVACIJA ZA TEK – NEKAJ IZBRANIH NAPOTKOV NA PODLAGI OSEBNE IZKUŠNJE

1 Vprašaj se: Zakaj želim dobro teči/tekmovati/preteči želeno razdaljo / biti 1., 2., 3. / doseči načrtovan čas?
2 Naj tvoji možgani zaupajo tvojemu telesu – um in telo si zapomnita ponavljajoč se ritem (pomen enakega ritma intervalov na treningu in tekmi).
3 Rana ura je zlata ura! (Jutranji tek aktivira duha in ga poveže s telesom.) Čas okrog sončnega vzhoda je energetsko najboljši, podobno tudi zvečer okrog 18. ure.
4 V mislih med tekom/tekmo ponavljaj gesla kot metode avtogenega treninga: Uspelo mi bo! Tek osvobaja in vzbuja veselje! Tečem zelo gladko, svobodno in sproščeno! Tečem sproščeno in vse dajem! Tekmec je nepomemben! Ostajam v ritmu! ...
5 Med tekom vzdržuj pozitivne misli, npr. adrenalin je gorivo, ki me bo potisnilo čez hrib. Ohrani notranjo zbranost in se izogibaj startni mrzlici (dihaj globoko z dolgimi izdihi in umiri um).
6 Najvišja stopnja pripravljenosti za tek/trening/tekmo vsebuje osem sestavin: zamisel, zaupanje, sodelovanje, nadzor aktivnosti, obvladanje pritiska in tesnobe, koncentracija, komunikacija, kohezija.
7 Pripravi miselni načrt pred tekom, zlasti tekmo (na podlagi lastnih izkušenj in nasvetov trenerja).
8 Vizualiziraj cilj (na tekmi), tekmuj s seboj, bodi osredotočen na dihanje in um, ki vodi tvoje telo.
9 Med tekom bodi pozoren na telesno in psihično neugodje. Če se pojavi, se takoj ustavi!

Maraton kot množično gibanje za zdravo življenje

Rekreativni tek vsakemu od nas pomeni različno izkušnjo in vrednoto, nekaterim dobro družbo, zdravje in počutje, spet drugim preizkušanje meje telesnih in psihičnih zmogljivosti. Nekateri bi bili radi hitrejši, drugi bi radi v teku zgolj uživali in se prijetno sprostili. Vsak pa ima v sebi željo po gibanju.
Tek je v zadnjih desetih letih v svetu in Sloveniji postal več kot le koristno »trimčkanje«, »džogiranje« in sprostitev. Postaja množično gibanje za zdravo življenje. Človeku ponuja nezaveden občutek naravnega gibanja, nas sproščeno odpre v odnosih do drugih in drugačnih. Tek v organiziranih tekaških skupinah pod vodstvom izkušenih trenerjev okrepi naše individualne tekaške občutke in zavedanje, da vsak od nas zmore doseči svoj cilj. Vztrajnost je neizogibna in okrepi človekovo samozadovoljstvo in samopodobo ter ublaži osamljenost.
Japonski pisatelj Haruki Murakami poudarja, da je pri začetku tekanja domnevno najpomembnejša dimenzija vztrajnost kot vzdržljivost – sposobnost vztrajanja in premagovanja manj prijetnih občutkov. Posameznikova vzdržljivost je močno povezana s pragom bolečine in sposobnostjo njenega premagovanja. Vztrajanje v težkem je stvar poguma, odločnosti, velike volje in motivacije. O zmagovalcu, predvsem zmagovalcu v sebi, zelo pogosto odločata motiviranost in psihična trdnost. Morda bolj kot drugi dejavniki, pravi moj prvi tekaški motivator in mentor dr. Branko Škof. Psihična trdnost, ki jo dobimo med tekom in na tekaških prireditvah, pa nam pomaga tudi na drugih področjih življenja. Siegfried Preiser in Birgit Ziessler z univerze Frankfurt ob Majni v Nemčiji sta opravila veliko raziskavo med maratonci in ugotovila, da so maratonski tekači preživeli več življenjskih kriz v primerjavi z drugimi športniki.

Motivacija je eden od najpomembnejših duševnih procesov (poleg čustvovanja in zaznavanja). Je nekakšen notranji spodbujevalec našega vedenja, ki nas spodbudi in potiska k dejavnosti. Izvorna latinska beseda (movere) pomeni gibanje. Gibanje je naše življenje, pri čemer je motivacija tista, ki ohranja našo življenjsko energijo. Vsak posameznik je svoj motivator, pri čemer potrebuje vzornika. Če se odločimo za fizično vadbo teka, motivacijo potrebujemo, da začnemo teči in predvsem da vztrajamo oziroma vzdržimo v fizičnem treningu.

Doseganje maratonskih (tekaških) ciljev

Za ladjo, ki ne ve, kam plove, nobena smer ni prava, je zapisal Horacij. Cilj je moje vedenje in znanje o tem, kaj hočem pri teku doseči. Da bi to vedel, potrebujem:
- čutno ostrino, naučiti se zaznavati, ali se približujem svojemu tekaškemu cilju ali oddaljujem od njega,
- fleksibilnost, biti pripravljen, da spreminjam svoje vedenje, vse dokler ne dosežem cilja,
- dober stik s seboj, s svojimi občutki in z drugimi,
- dober stik vodi v odličen odnos in je pogoj za zaupanje samemu sebi.
Ko prečkaš startno črto, vstopiš v posebno energetsko stanje gibanja, v tok ali val pozornosti, ki te žene naprej vse do cilja. Trdim, da nekateri tekači stopijo v posebno stanje transa (eden od trans fenomenov). Ko človek steče, zavestno in nezavedno sledi svoji misli, kako bo hitro ali počasi dosegel cilj. V mislih si pred vsakim tekaškim potovanjem določimo razdaljo, ki jo bomo pretekli. Zavestno določimo, kje bomo začeli teči, kako in s kom ter kje in kdaj bomo končali. Od naših notranjih virov moči, ki bi jih lahko imenovali tudi energija uspeha, je odvisno, kdaj bomo pretekli izbrano razdaljo in kako ter predvsem da jo bomo dosegli zdravi in nepoškodovani. Vprašamo se, kako doseči in si s primernim treningom nabrati dovolj zdrave in dosegljive energije, da bomo vzdrževali pravo mero zdravja in si s pretirano vnemo ne bomo nakopali poškodb ali ogrozili zdravja. Zdravje nas spremlja na vsakem koraku naše poti k sebi in se nam oddaljuje na vsakem koraku naše poti od sebe. Pomembno je, da si zastavimo dovolj pameten, merljiv in časovno določljiv cilj. Ključno je, da si predstavljamo stanje, kot da je naš cilj že dosežen.

Če človek želi in hoče premakniti svoje telo in psiho v aktivno gibanje, kar tekaška vadba s pripravo na polmaraton in maraton je, potem mora biti celovit. To pomeni, da mora povezati razum s svojim notranjim jedrom, s svojim notranjim jazom. Samo tako lahko prebudi bogastvo pozitivnih nezavednih virov v sebi. To lahko poimenujemo tudi zdrava in dosegljiva energija tekača. Zdravo in dosegljivo energijo človek pridobi z zmerno in redno tekaško vadbo. Ta ga obvaruje pred negativnim stresom – distresom in psihično izgorelostjo. Zdrava energija pa pomeni tudi dobro misliti, razumeti in čutiti svojo energijo uspeha med tekom. Lastnosti karakterja so bistvene za tekaški uspeh. Pravzaprav mora biti tekač virtuoz v zavezanosti, pogumu, samodisciplini, motivaciji, odpornosti, razmišljanju, v doslednosti, vzdržljivosti. Noben drug ne more doseči teh potencialov razen tekača. Praksa tekaškega urjenja in navade pomagajo, da razvije tek kot vrlino. Tek tako uči o pomembni lekciji življenja. Nekdo, ki ima vzorce samodiscipline, da teče v dežju in snegu, se bori zoper razočaranja in nesreče, lahko pride v globlji stik s seboj, da odkrije lastne omejitve in notranje vire. Tekač postane nekdo oziroma tisti resnični športnik v veličastni igri življenja, telesa, čustev in duhovnosti.

Kako delujejo možgani med tekom

Možgani so nezamenljiv organ na človeškem telesu, centrala doživljanja s pomočjo petih čutov, uganka telesa, tega brezhibno delujočega mehanizma. Človek je v dolgem razvoju oblikoval številne sposobnosti, ki ga razlikujejo od drugih sesalcev in živih vrst. Med najbolj značilnimi so hoja, tek in ples. Naravna selekcija je usposobila naše prednike, še posebno homo erektusa, da je nadgradil svoje veščine lova in preskrbe s hrano. Tako nastaneta dve presenetljivi prilagoditvi človeka, ki mu omogočata sposobnosti za tek. Palec na nogi modernega človeka je veliko krajši kot pri drugih primatih. Z vidika biomehanike je to pogoj, da lahko hodi. Poleg tega mu ta prilagoditev omogoča, da bolj učinkovito teče. Naslednja adaptacija, ki omogoča tekanje, je razvoj polkrožnega kanala v notranjem ušesu, ki je s stoletji človeškega razvoja postajal vse večji. To je omogočalo človeški vrsti ravnotežje ob kakršnem koli premiku glave in posledično se je lahko premikal veliko hitreje in postal bolj gibčen. Možganske celice se namreč obnavljajo samo z gibanjem, ko gibanje obravnavamo v najširšem pomenu besede. Možganske celice hitro propadajo, nimajo moči za obnavljanje, če človek miruje. Veliki možgani imajo zapleteno notranjo strukturo. Sestavljeni so iz nevronov ali možganskih celic. Tisti deli, ki so zanimivi za opazovanje, so predvsem sinapse oziroma povezave med nevroni. Samo od človeškega gibanja in aktivnosti je odvisno, koliko možganskih celic bomo imeli na primer pri 70 letih. Raziskovalni podatki študij, ki so bile narejene v Nemčiji, kažejo, da se lahko vsak tretji državljan izogne tveganju obolelosti za alzheimerjevo boleznijo s spremenjenim življenjskim stilom, ki vključuje redno in aktivno telesno gibanje in zdravo prehrano.

Za nastanek tekaške želje je v možganih ključna dopaminska os, ki pri posamezniku predstavlja jedro motivacijskega sistema. Dopaminska os iz čustvenih delov možganov dobi informacije o tem, ali v zunanjem svetu za posameznika obstajajo objekti, za katere se splača biti aktiven. Človek se mora torej vprašati, ali se mu to splača. Natanko tam v čustvenih centrih pa oksitocin, hormon sreče, razvije svoj učinek s tem, ko se veže na receptorje, ki so v njih dovolj razpoložljivi. Dodatno se lahko pripne na strukture dopaminske osi. Kemija v možganih omogoča posamezniku tekaški užitek ali kot pravi izkušeni maček gibanja France Cokan, izkušen tekač potrebuje nekaj discipline, napora in učenja. Med intenzivnim napornim treningom proizvaja telo kemične substance endorfine, ki so verjetno, a ne zagotovo vzrok prijetnih občutkov med intenzivnim treningom. Možgani potrebuje dražljaje, da so aktivni, bolj jih drezamo, bolj so učljivi. Telesna vadba in aktivno gibanje spodbudno delujeta zlasti na čustvene ali limbične možgane. S tekom in aktivnim gibanjem se poveča njihov volumen, posledično se izboljšajo zmožnosti za učenje in spomin. Endorfini sprožijo občutek zadovoljstva in dobrega počutja. Počutimo se opojno in vzneseno. Izločanje endorfinov, ki ga spodbudimo z gibanjem telesa, spodbudno deluje na zadovoljstvo z življenjem posameznika. Posamezniki, ki redno tečejo ali pa se kako drugače redno gibljejo, občutijo zadovoljstvo tako v spolnosti, prijateljstvih, konjičkih kot v nasmehih mimoidočih. Prej postanejo zadovoljni kot ljudje, ki telesno ne vadijo. Izkušnja zadovoljstva pa je nasprotje depresije. Depresijo opredeljuje odsotnost zadovoljstva, zato ima izločanje endorfinov protistresni učinek in uspešno zmanjša tesnobo.
Spodbujanje čustvenih možganov s tekom pa krepi tudi imunski sistem posameznika. V telesu pospešeno nastajajo celice ubijalke, ki ubijajo okužbe in rakaste celice. Čustva globoko vplivajo na telesne funkcije. Tek kot oblika aktivnega gibanja pa ugodno vpliva na srčno koherenco in spremenljivost srčnega ritma: človek, ki teče ali kako drugače vzdržuje telo in psiho v kondiciji, vzpostavlja trdno ravnovesje med vejami avtonomnega živčnega sistema in umirja simpatični živčni sistem pred napadi tesnobe in panike. Psihiater in psihoterapevt dr. Schreiber imenuje tek »koristna odvisnost«. Pri tej vrsti odvisnosti drugače od nekoristne odvisnosti se posameznik počuti dobro, ohranja telesno težo, krepi libido, izboljšuje spanec, znižuje krvi tlak in krepi imunski sistem. Ta koristna odvisnost varuje sodobnega človeka pred srčnimi obolenji in nekaterimi vrstami raka. Naj je zares odvisen ali ne, mu odvisnost od vadbe daje občutek, da ima večji nadzor nad svojim življenjem. Ne gre pa samo za nadzor, temveč za iskanje smisla v gibanju. Mišice zaradi redne vadbe shranjujejo več goriva. Glikogenske rezerve pa nastajajo tudi v možganih, kar spodbuja kognitivno funkcijo. Tek izboljša sposobnost pomnjenja. Zmerno aktivni ljudje imajo dokazano boljši spomin kot tisti, ki so malo aktivni ali pa sploh niso. Pri atletih in neatletih je kognitivna funkcija bolj ali manj enaka, a so bili pri atletih veliko boljši presnovni procesi in plastičnost živčevja.

Kdaj tek in tekmovanje nista zdrava in zakaj?

Če sem preveč naravnan v tekmovalnost, naj bom pozoren na to, kako želim promovirati idejo svoje zmage. Svojo ego zavest moramo obvladati in se naučiti, da je mogoče pravično zmagati tudi tako, da sodelujemo z drugimi. Zato, draga polmaratonka ali maratonec, bodi vzor spoštljivega vedenja do drugih ne glede na to, ali so zmagovalci ali poraženci, drugačni od nas, prišleki ali domačini. Pomembneje kot zmagati se je naučiti, da se v izbrani dejavnosti potrudimo po najboljših močeh. To je jamstvo za našo osebnostno rast, spoštovanje do sočloveka in nasprotnika. Tako nam tek in sploh tekma ponudita priložnost, da se prek nje posredno naučimo pravične igre z drugimi in drugačnimi, močnejšimi in šibkimi. Z zgledom oblikujem svoje odnos do tekmovanja in kako prenesti poraz. To nam omogoča, da zunaj tekaških stez drugim nenehno ne dokazujem, da samo jaz obvladujem zakonitosti tega sveta.
Cristhoper Lash je v svoji znameniti knjigi Kultura narcisizma že leta 1979 opozoril na multirazsežnost narcisizma kot psihološkega, sociološkega in kulturnega fenomena. Posebej opozarja na razširitev narcistične kulture tudi na področju športa, ki se vse bolj razvrednoti v spektakelsko funkcijo.

Tekaške prireditve iz leta v leto postajajo bolj množične in spektakelske. Vse več je opazovalcev gledalcev, kar spodbuja pri tekačih zdrav narcisizem. Lash navaja različne oblike razraščanja narcističnega vzorca v družbi in kulturi. V kontekstu moje razprave posebej izpostavljam večanje tekmovalnosti pri rekreativnih tekačih za vsako ceno ob hkratnem večjem strahu pred tekmovanjem, ignoriranju duha razigranosti in večanjem števila osamljenih tekačev. Jean Twenge, raziskovalka narcisizma na državni univerzi v San Diegu, govori o narcistični epidemiji sodobnega časa.

Narcisizem je dober, dokler povzroča pri posamezniku srečne občutke in ga usmerja k produktivnemu in zadovoljnemu življenju. Kakšen je zdrav narcisizem, ki odlikuje tudi tekača? Takšen, ki oblikuje:
- visok občutek lastne vrednosti, ponos na svoje prednosti, ki jih je razvil s trdim treningom in delom,
- samodisciplino,
- občutek lastne sprejetosti, optimizem, vedrino duha,
- posameznika, da je sposoben ponuditi tekaškim tovarišem ali tekmovalcem na tekmi podporo in je pripravljen v primeru krize med tekmo ali poškodbe takšno podporo tudi sprejeti,
- ki omogoča uživanje v intimnih odnosih in bližini njemu dragih posameznikov. Še posebej v partnerstvu. Ekstremni, škodljivi narcisizem se pojavi pri posameznih tekačih, ki pretiravajo v treningu na tekmah in se poškodujejo. Narcisizem je pogosto spremljevalec distresa ali negativnega stresa, čustvene občutljivosti. Psihoterapevt Burgo poudarja, da je pri narcisih posebej izpostavljen ponos. Če je ta pri tekačih poškodovan, poskuša takšen posameznik na njemu lasten način in pod vsakim pogojem zavarovati svojo samopodobo. To je tudi osrednja značilnost ekstremnega narcisizma. Na primer tekač zelo na široko govori o svojem uspehu, ki mu je za las ušel, in vsem pripoveduje, kako mu ni uspelo, ko pa je sicer vse dal od sebe. S tem spravlja ob živce tolerantne poslušalce. Partnerju v pogovoru pogosto vzamemo besedo ali ga prekinemo, ignoriramo, da bi povečali svojo lastno vrednost.

Tekaška zasvojenost

Kaj se zgodi, če tek in tekmovanje zavestno postaneta naša osnovna potreba ali celo kompenzacija za eno od potreb in kdaj tudi umetna potreba v času vse večje odtujenosti človeka in njegove potrošniške mentalitete? Potem takšen tek postane beg od sebe, beg od človeka v pretirano tekmovalnost in zasvojenost. Potem ni več zdrav. Kaj pa je treba narediti, da stečemo in da ohranimo pravo mero teka kot aktivnega gibanja in del zdravega življenjskega sloga? To, da tekači rekreativni tekmovalci in ne tekmovalci kratkoprogaši, dolgoprogaši ali polmaratonci, maratonci in ultramaratonci dvignemo svojo zavest. Sposobni smo in spretni kritičnega in celo harmoničnega opazovanja svoje tekaške (gibalne) aktivnosti kot dela samomotivacije, razvijemo samoopazovanje kot zavestno spremljanje izkušenj napredka v teku. Človek se ujame v nezavedni beg, kjer kot mačka lovi svoj rep in si niti za kratek trenutek ne dovoli počitka in mirovanja. Takrat tek lahko postane tudi tveganje za posameznika in njegovo zdravje. Prvo tveganje je nenadzorovana odvisnost – je zasvojenost. To Joachim Bauer imenuje nagnjenost k neustavljivemu stremljenju. Tekaški zasvojenci se vedejo podobno kot zasvojenci s kemičnimi drogami. Zasvojeni tekač pretirava s tekanjem, obseden je s treningom in to mu vzame večino prostega časa. Tekmovanje s sabo ne vodi nujno v zasvojenost. Vsak človek je poseben in zato nekateri potrebujejo tekmovanje kot krepitev samopodobe, identitete in utrditev dobre ego zavesti. Ta ni posledično zasvojenost s tekom, kot udeležba na tekaških, kolesarskih in triatlonskih tekmovanjih, če je tekač strokovno podkovan ali še bolje: če ga strokovno vodi, usmerja in trenira profesionalni tekaški trener ali tekaška skupina.

V zadnjih tridesetih letih je zasvojenost objektivno raziskana in znanstveno analizirana. Zasvojeni tekači so posamezniki, ki imajo močno in nenasitno željo oziroma zahtevo, ki je večinoma ni mogoče ukrotiti z razumom in voljo. Povsem so usmerjeni v to, da jim tek pomeni drogo. To pomeni, da velik del svojega vedenja podredijo cilju, kako čim prej spet obuti tekaško opremo in se odpraviti na tek. Na podlagi te trditve sklepam na zelo močne nagonske agregate pri tekačih zasvojencih. Vsak človek ima v sebi notranje vire vztrajnosti in življenjske moči. Znanstveniki so odkrili substance, ki lahko ohromijo vsako vztrajnost, po drugi strani pa so spoznali, da obstaja cela vrsta substanc, ki pri ljudeh in živalih izzovejo izredno silno, patološko stremljenje. Tekači, ki razvijejo zasvojeno vedenje, so prepričani, da lahko popolnoma nadzorujejo svoja dejanja. Toda znanstvenica Loran Nordgren je ugotovila, da so dejansko bolj nagnjeni k temu, da se ne bodo mogli upreti čedalje večjemu odmerku tekaške oziroma ekstremne gibalne skušnjave. Neomajno prepričanje v lastno močno voljo običajno pomeni, da številni posamezniki s to težavo podcenjujejo skušnjavo ekstremnega gibalnega napora, kar jih privede do napačnih odločitev in impulzivnega vedenja. Tek v daljšem časovnem obdobju postane človeku ugodna aktivnost. Poleg pozitivnih posledic za telo in psiho pa navedeno ugodje s seboj prinaša tudi navezanost, nezdravo motiviranost. Človek lahko vztraja dolge kilometre in ure v tekanju, čeprav to ni več pametno. Pri tem mu pomagajo možganski centri, zlasti del, ki vzdržuje odvisnost od teka – zasvojenost. Kaj storiti, če postanemo zasvojeni s tekom? Ko nam tek postaja cilj in ni cilj preteči določeno razdaljo, smo zasvojeni. Takrat se je treba tega zavedeti in preokviriti svojo misel: Ne živim zato, da bi tekel, temveč tečem za užitek, da zdravo živim.
Tek je svojevrstno tveganje, če ne tečemo v pravilnem tekaškem ritmu in koraku, če pretiravamo, ne sledimo izkušenim tekaškim zgledom in tekaškim voditeljem. Tekmovalna jeza kakor tudi zavist nam vzameta ustvarjalnost in življenjsko energijo. S pomočjo trenerja se naučimo varno in zdravo teči. Tek pomeni kakovost našega življenja, ker vsakega od nas po svoje umirja, sprošča tako telesno kot duševno, dviga samodisciplino in okrepi telo. Nauči nas odnosa do tekmovanja, tudi v spoznanju, da obstajajo boljši in slabši od nas. Izjemnega pomena je spoznanje, da vse to z zgledom prenašamo na naše otroke.
***
Tek je zdrav, če se ga lotimo s pravo mero tekaške vneme in strokovnih napotkov, in škodljiv, če tečemo s pritajeno jezo na sočloveka ali v slepem prepričanju, da bomo nekoga premagali za vsako ceno.
Mnogi so naju tako kot lani spraševali, kaj vama je tega treba, ali se vama splača tako »matrati«. Nejeverni pogledi in sugestije, med katerimi so bili tudi iskreni strahovi za najino zdravje, naju niso omajali. Nisva veliko govorila in pojasnjevala. Vse leto sva trenirala, vsak na svojem koncu. Že Pitagorejci so govorili, da nebo, zemljo, bogove in ljudi držijo skupaj skupnost, prijateljstvo, red, zmernost in poštenost. To celoto so imenovali kozmos. S tem izrekom bi najkrajše in najbolj enostavno opisal doživetje berlinske maratonske preizkušnje pred desetimi leti. Z bratom Alešem sva ga doživela kot osebni in skupinski preizkus telesa in duha. Maratonska preizkušnja v Berlinu ni bila namenjena izčrpanju najinih teles niti podzavestnemu lovljenju stalno izmikajočega se cilja. Ko sva se na kratko z močnim stiskom desnice in pogledom v oči pred odhodom v startna bloka poslovila, sva oba jasno vedela, v kaj se podajava. Ko stojiš na startu, skozi tvoj um šviga nešteto misli. Počasi se umirja telo, misel se zjasni. Pred tabo množica, za tabo množica, še enkrat zategneš vezalke in globoko dihaš. Množica se narahlo pozibava v ritmu glasbe in nato sledi odštevanje. Po strelu starterja se več kot 40.000-glava množica začne premikati. Podobna je neskončni reki, katere valovanje spodbuja druga milijonska množica navijačev. Občutek, da si del in celota, je enkraten. Del tebe se je poistovetil v odločnosti uspeti, v junaštvu, vztrajnosti, odprtosti duha, prijateljstvu. Tekajoča množica pa je tudi celota različnosti vzajemno povezanih tekajočih teles v druženju in posebnem prijateljstvu maratonske preizkušnje. Že takoj po startu se zaveš svoje kozmične energije, biti del in celota. Celota te potegne in potiska naprej, del pa si ti sam sabo v pričakovanju uspeha, premikaš svoj um, ki vodi tvoje telo.
Predstavil bom duševne procese, ki spremljajo izkušnjo tekača, predvsem na srednjih in dolgih progah (polmaraton 21 kilometrov, maraton 42 kilometrov in daljše razdalje). Moje razmišljanje izhaja iz lastnih izkušenj, spoznanj in večletnega preučevanja podzavestnih procesov človeka v gibanju.

* * *

Piše: dr. Beno Arnejčič

';