Triatlon. V delu je vse
Triatlon ima predznak zahtevnega (prezahtevnega) športa. Najboljši tekmovalci, ki jih imamo možnost videti po televiziji in v revijah, so izjemno sposobni. Z izkušnjami v športu sem spoznal, da vrhunski šport kljub temu ni tako zelo odmaknjen, kot se zdi na prvi pogled. Najboljši na svetu so izjemni športniki, so izjemno nadarjeni in predani športu in delu. Zato pa so tam, kjer so. Kje pa so tisti malo manj nadarjeni športniki, ki so prav tako predani treningu, verjetno še bolj kakor drugi.
Takoj za petami tistih najboljših. Namreč, ugotovitev, ki je zelo preprosta, je, da večina vrhunskih športnikov ni nadpovprečno sposobna. So povsem navadni ljudje z malce nadpovprečnimi sposobnostmi, ki so izbrani šport redno prakticirali iz leta v leto. Ko nekdo nabere 10 ali celo 15 let rednega treninga, je že zelo blizu vrhunskemu športu. Čeprav tukaj pišemo o triatlonu, poglejmo na primer tek. Maratonci, ki tečejo okoli 2 uri in 15 minut, so tako rekoč »druga liga«. Vendar dovolj dobri, da zmagajo na večini tekov, ki se jih udeležijo. To, da tečejo dve uri in 15 minut, pomeni, da so ali slabo trenirani ali pa povsem običajni športniki, ki so dovolj dolgo in zavzeto delali. Takšnim rečemo garači. Vse, kar so dosegli, so dosegli z delom.
Maraton sem vzel za primer, ker ga je razmeroma »lahko« natrenirati. S tem mislim, da ni nekih neznank. Točno vemo, kako hitro mora nekdo teči, točno vemo, katere vaje za moč mora delati, točno vemo, kako hitro mora teči na deset kilometrov, da bo na maratonu dosegel želeni izid. Neznank pravzaprav ni. Pred nekaj leti sem se o tem pogovarjal z nekim priznanim angleškim triatlonskim trenerjem, ki trenira tudi tekače. Rekel mi je, da za trening vrhunskega maratonca porabi tri ure na teden, za trening vrhunskega triatlonca pa jih je deset premalo. Tako kompleksen je ta šport. Vendar ravno zaradi svoje kompleksnosti mene kot trenerja triatlon zanima, prav zaradi tega se ga lotevajo tudi športniki oziroma se ga lotevate tudi vi.
Sodelujem z mladimi triatlonci, ki so daleč najbolj pridni srednješolci, kar jih poznam. Ko njihovi sošolci še spijo, oni že nabirajo kilometre v bazenu. Ko njihovi sošolci počivajo po kosilu, oni tečejo, kolesarijo ali so v fitnesu. Res so pridni, toda roko na srce, tudi mi trenerji jih ne zavijamo v vato, ampak jih izzivamo z vse težjimi treningi. Ko pridejo na tekmovanja v Sloveniji, so bolj ali manj brez konkurence. Zakaj? Zato ker že vrsto let trenirajo triatlon, vsako leto bolj, vsako leto več in vsako leto bolje. Predvsem pa zato, ker uživajo. To se pozna pri njihovih dosežkih. Njihova konkurenca sedi v šolskih klopeh po Evropi in svetu.
