Smučarski bonton
Slovenska smučišča so odprla novo sezono. Veliko prej kot ponavadi. Sneg nas je razveselil. Ker pa je od prejšnje sezone minilo že nekaj časa, je prav, da se zavedamo nekaterih dejstev in poskrbimo, da bo pozimi naša koža ostala cela.
Današnje smuči s poudarjenim stranskim lokom so prava tehnološka iznajdba, ki je v zadnjih nekaj letih preplavila ves svet. V smučarskem žargonu jim pravimo »carving« smuči, nekateri strokovnjaki pa se glede vsestranske učinkovitosti novih smuči ne strinjajo. Pavel Škofic je nekoč izrazil mnenje, da nov model »ni prinesel revolucije, ampak je samo nov korak v evoluciji smučanja«. Kljub temu pa lahko smučarji izpeljujejo zavoje veliko hitreje in zato morda tudi manj obvladano kakor včasih. Ravno to pa veliko poznavalcev prepričuje, da so nesreče na smučišču posledica novih, po njihovem mnenju nevarnih smuči. Drugi pa tako kot g. Škofic trdijo, da so smuči le korak naprej v razvoju smučanja in da na nesreče bolj vplivajo drugi dejavniki, kot so denimo lastnosti smučarske proge, vremenske razmere, snežna podlaga, smučarska oprema, smučarsko znanje in neupoštevanje FIS-mednarodnih pravil ravnanja na smučeh.
Nekaj zanimivosti:
– Na svetu je 80 držav, v katerih je možno smučati.
– Smučišča alpskih držav, med katere spada tudi Slovenija, v eni sezoni sprejmejo skoraj polovico vseh rekreativnih smučarjev na svetu.
– Smučanje je eden najhitrejših nemotorističnih kopenskih športov na svetu. Najvišja dosežena hitrost, ki je bila doslej izmerjena in pripada italijanskemu smučarju Simoneju Origoneju, namreč znaša 254,96 km/h.
– V Kanadi je bilo alpsko smučanje takoj za hokejem že pred začetkom 21. stoletja na drugem mestu po številu športnih poškodb.
– Na nemških smučiščih so ugotovili, da poškodbe danes dobi eden od sedem smučarjev.
– Na smučiščih že od leta 1967 veljajo enotna smučarska pravila FIS, ki predpisujejo bonton in ravnanje na smučišču. Na avstrijskih smučiščih, ki jih obiskuje tudi veliko slovenskih navdušencev, je le 30 odstotkov smučarjev, ki se sploh zavedajo, da ta pravila obstajajo.
Smučanje je zimski šport, ki je namenjen zabavi, sprostitvi in rekreaciji. Ne bi se smelo dogajati, da se čudovit sončni dan na smučišču sprevrže v moro z nenadno poškodbo, ki smučarja priklene na opornico, posteljo ali celo na invalidski voziček. Vedno obstaja tveganje, da bodo vzrok za nesrečo vremenske razmere, slaba snežna podlaga, pomanjkljiva smučarska oprema ali krivda drugega smučarja. Preden letos prvič stopimo na smuči, je prav, da se zamislimo in se potrudimo, da bomo na smučišču znali dobro poskrbeti za svojo varnost in varnost drugih smučarjev.
Zaradi pojavljajočega se problema (ne)varnosti na smučiščih po svetu in dileme smučarskih strokovnjakov glede »carving« smuči bomo torej predstavili, kakšno je bilo stanje na slovenskih smučiščih v treh smučarskih sezonah od leta 2012 do 2015.
V Sloveniji je v letu 2016 registriranih 47 smučišč, ki imajo izdana dovoljenja za obratovanje. Imamo jih v podravski, koroški, savinjski, jugozahodni slovenski regiji, v osrednjeslovenski, primorsko-notranjski, gorenjski in goriški regiji. Relief naše pokrajine nam omogoča, da imamo smučišča tako v visokogorskem svetu kot tudi na nižjih nadmorskih višinah. Najviše ležeče slovensko smučišče je tako Kanin z 2587 metri nadmorske višine, najniže ležeče pa Janina s 362 metri nadmorske višine. Število nesreč se je v zadnjih treh smučarskih sezonah skupaj povzpelo na 2804. Število je vsekakor višje, kot bi si želeli. V nesrečah z lažjimi telesnimi poškodbami (v tabeli TP) je bilo v teh sezonah registriranih 2683, v nesrečah s hujšimi telesnimi poškodbami pa 121 primerov.
O kulturi na smučiščih
Vzroki, ki privedejo do nesreč, so navedeni v posebnih zapisnikih, ki jih ob nesreči izpolnijo nadzorniki oziroma policisti. V letih od 2012 do 2015 je nesrečo največkrat povzročila lastna krivda smučarja, ta se je gibala blizu 50 odstotkov. Potemtakem imajo strokovnjaki, ki za nesrečo ne krivijo zgolj novega modela smuči, vsekakor prav.
Ponesrečenci v 2804 nesrečah so bili stari od dveh do 87 let. Največ ponesrečencev na slovenskih smučiščih je bilo otrok in mladih, saj je bil skoraj vsak drugi poškodovani star od sedem do 24 let. Svoje mnenje o tem je za nas izrazil vrhunski hrvaški alpski smučar Ivica Kostelić. Prepričan je, da je za smučarje takšne starosti vsekakor ključnega pomena ustrezno poučevanje o FIS-pravilih v izobraževalnih ustanovah, ki jih obiskujejo, in različnih šolah smučanja, ki se jih udeležujejo. Pravila FIS namreč predpisujejo vedenje in ravnanje, kakršno bi moral spoštovati vsak smučar.
Gospod Grom, učitelj športne vzgoje na Osnovni šoli Rovte, pa o tej ugotovitvi pravi: »Število dnevno presmučanih kilometrov se v dobrih smučarskih razmerah giblje okoli 30 in več, tudi pri otrocih. Z gotovostjo lahko trdimo, da je to posledica ne le zmogljivejših smučarskih naprav, ampak tudi večje hitrosti smučanja. Uskladiti hitrost smučanja in večjo gostoto smučarjev na smučišču je naloga posameznika, na katerega pa imajo velik vpliv šole smučanja. Naloga vsake šole je torej, da poleg učenja znanja smučanja predstavi učencu tudi kulturo vedenja na smučišču.« Zato na omenjeni šoli že vrsto let pred novo sezono pripravljajo smučarski izpit. Od otrok, ki jih v tekočem letu čaka zimska šola v naravi na smučišču, učitelji športne vzgoje zahtevajo tako teoretično kot tudi praktično poznavanje smučarskega znanja. Tako jih karseda učinkovito poučijo o spoštovanju pravil in resnosti nesreč, ki se lahko na smučišču zgodijo.
Starejši smučarji pa moramo sami poskrbeti, da se počutimo varne. V prvi vrsti moramo tako kot učenci Osnovne šole Rovte poznati 10 »smučarskih zapovedi«, ki jih na slovenskih smučiščih krasijo ilustracije Mikija Musterja. Za začetek jih lahko ponovimo kar zdaj.
1. Obzirnost do drugega: Smučar se mora vesti tako, da ne ogroža ali poškoduje drugega.
2. Smučarsko znanje: Smučar ne sme voziti na pamet. Hitrost mora prilagoditi svojemu znanju, razmeram na smučišču in gostoti smučajočih.
3. Izbira smučine: Hitrejši smučar mora tako izbrati smučino, da ne ogroža smučarjev pred seboj.
4. Prehitevanje: Smučar lahko poljubno prehiteva, vendar na taki razdalji, da ima prehitevani dovolj prostora za smučanje.
5. V smuk – nadaljevanje: Preden smučar odsmuča po progi, mora pogledati navzdol in navzgor, če je varno zanj in za druge.
6. Ustavljanje: Smučar se ne sme ustavljati na zahtevnejših delih smučišča, razen v sili, vendar naj se čim prej umakne.
7. Vzpenjanje-sestopanje: Smučar sme za vzpenjanje ali sestopanje uporabiti le rob smučišča.
8. Upoštevanje označb: Smučar se mora naučiti in spoštovati signalne in prometne oznake na smučiščih.
9. Pomoč pri nesreči: Pri nesrečah je smučar dolžan po svojih močeh pomagati ponesrečencu.
10. Dolžnost legitimiranja: Smučar kot udeleženec ali priča, odgovoren ali ne, se mora pri nesreči pustiti legitimirati.
Največ lahko naredimo sami
Poleg tega se moramo zavedati tudi pomembnosti smučarske čelade. Do danes je bilo že nekajkrat omenjeno, da so številni smučarji, ki so bili v nesreči huje poškodovani, preživeli izključno zato, ker so nosili čelado. Lahko se spomnimo smučarske nesreče, ki se je pred nekaj leti zgodila na francoskem smučišču Meribel. Huje poškodovan smučar je bil slavni voznik formule ena Michael Schumacher. V nesreči je trčil ob skalo. Če takrat ne bi nosil čelade, bi umrl takoj, na kraju nesreče. Torej čelada nikakor ni odveč. Za smučarje, ki so mlajši od 14 let, je po Zakonu o varnosti na smučiščih obvezni del opreme. Starejši pa se moramo zavedati, da je zelo priporočljivo, če ne že skoraj nujno, da jo na smučišču nosimo tudi sami. Tako pred hudimi poškodbami glave obvarujemo sebe in hkrati damo zgled mlajšim generacijam.
Za mnenje o tem smo povprašali tudi vodjo društva Impulz Šport Luko Ferdina. Društvo že nekaj let pripravlja tečaje smučanja za otroke. Poudaril je, da »čelada nikakor ne sme spodbuditi k hitrejšemu smučanju. Prispevati mora k občutku večje varnosti, predvsem pa k zaščiti glave pred udarci.«
Na razmere na smučišču vpliva še marsikaj. Denimo vremenske razmere in pripravljenost snežne podlage. Ali pa popoldanski čas, ko se utrujenost po svežih jutranjih zavojih v naših mišicah že malo pozna. Ker je varnost na smučišču za popoln smučarski užitek bistvenega pomena, bo treba to področje in vzroke za nesreče v prihodnosti še bolj temeljito raziskati.
Vendar se moramo vprašati nekaj izjemno pomembnega. Skoraj ne mine dan, ko ne beremo ali ne slišimo po radiu, kako se na cestah dogajajo nesreče. Ali bomo v prihodnje zaradi lastne brezbrižnosti in malomarnosti deležni podobnih poročil s smučišč?
Smučarski oddih si želimo izrabiti za zabavo in sprostitev. Zato ne smemo dovoliti, da bi nas ali naše otroke lastno vedenje in nespoštovanje pravil prikrajšalo za užitek na belih strminah. Za svojo varnost na smučeh smo odgovorni sami. Otroke bi bilo treba o lepem vedenju učiti že zelo zgodaj. Tako kot jih denimo učimo, da morajo na prehodu za pešce najprej pogledati levo, potem desno in še enkrat levo, preden prečkajo cesto, morajo ponotranjiti tudi pravila, ki so predpisana na smučiščih. Znanje je namreč zaklad, ki venomer spremlja svojega lastnika.
Lea Grom
