Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Šestka je najboljši avtobus, gremo lepo na "smeno"

Odzivi na našo idejo o zmanjšanju kolesarskih skupinic so zelo različni. Največ je nejevernih Tomažev, ki pravijo, da nas tudi to ne bo rešilo pred nesrečami, da so nesreče pač sestavni del kolesarstva in kolesarjenja, da se je treba s tem enostavno sprijazniti.

Vemo, kako gre to pri nas, najbolj glasni so nergači.

Stoodstotne varnosti v cestnem prometu seveda ni, vendar se splača potruditi, da bi bili čim manj izpostavljeni nevarnostim, ki prežijo na nas kolesarje. Oglasili so se tudi takšni, ki jim še ni povsem jasno, kako smo si to zamislili, in sumijo, da hočemo pokončati skupinsko kolesarjenje. Odzvali pa so se tudi tisti, ki podpirajo našo idejo, naš namen. Vse razumem in pričakoval sem, da bo tak odziv.

Praksa za varnost

Ne izzivamo varnosti, ampak jo moramo prakticirati. Lansko jesen sem se odločil, da ne bom naredil niti enega prometnega prekrška s kolesom. Tudi to je mogoče, čeprav, priznam, zelo trpim. Kadar se vozim z mestnim kolesom, je še toliko teže. Poskusite tudi vi. Verjetno se boste najprej naveličali šteti vse prekrške, potem pa, če ste nekakšen samopreizkuševalec, boste začeli uživati v tem, da se vozite po predpisanih cestnoprometnih predpisih, zakonih.

Marec je in začele so se »runde«, »fure«, srečanja kolesarskih društev ali druščin. Torej je čas, da začnemo nekoliko drugače. Vem, vsem najbolj ustreza vožnja po dva in dva, tesno s krmilom ob krmilu. Dolga zima je bila in nismo se videli sto let. Torej je treba pokramljati, izvedeti, kako plodna je bila zima, kaj je novega v kolesarskem svetu, kakšna oprema se letos uporablja …

Vse lepo in prav, vendar začnimo letos drugače.

Še vedno nam ostane druženje po kolesarjenju in s tem dolge debate. Začnimo letos vadbo tako, da se bomo najprej poljubno razdelili v skupine po šest kolesarjev. Če se poznate dobro – in verjetno se –, potem to ne bo težko. Lahko se zberete poljubno, ker še ne veste, v kakšni formi je kdo, lahko pa se po starem izročilu, ker točno veste, kam kdo spada. Predlagam, da bolje pripravljeni oziroma boljši kolesarji izberejo tiste, ki so slabše pripravljeni. Seveda, če jih hočete kaj naučiti ali jih obvarovati vsega hudega, kar prinaša začetek sezone. Vem tudi to, da se na takih rundah najraje dokazujete, kdo je kako pripravljen, kdo je pozimi treniral največ … Torej, ni težav, zberite se šesterica najboljših in se znorite do onemoglosti. Zakaj pa ne? Tudi take skupine morajo biti. Lahko se zberete po letnikih, starosti, po obsegu trebuha, po velikosti, po načinu vožnje, po življenjskih nazorih, po dnevnem razpoloženju. Na začetku sezone se bomo najprej »potipali«, kam kdo spada oziroma kakšne so želje za pravkar začeto spomladansko sezono kolesarjenja.

Gremo lepo »na smeno!«

Zbrali smo se v skupinicah po šest, a to ne pomeni, da smo zdaj vladarji cest, da se »fijakamo« po dva in dva, s krmilom ob krmilu, in se požvižgamo na vse prometne znake na svetu. Ne! Vedno izberimo vodjo skupinice, ki bo odgovoren za red in disciplino. Pri »dvesto utripih« je težko biti gospodar nad sabo, vedno je bolje, da te nadzira še vsaj en par oči. Toliko izkušenj pa že imamo, da vemo, kdaj gremo »do konca« in kdaj gremo na izlet oziroma rekreacijo, kajne? Vozite se drug za drugim, tesno, izmenjujte se na čelu, naj nihče ne bo na čelu več kot pol kilometra, če gre za počasnejšo ali srednje hitro vožnjo. Če se vozite hitreje, se na čelu zamenjajte vsakih dvesto metrov. Vemo, da se izmene delajo tako, da se najprej prepričamo, ali za nami ni nobenega avtomobila, da se umaknemo vedno na levo stran in čim hitreje spustimo na rep kolone …

Če piha stranski veter, nikar ne posnemajte profesionalcev! Vožnja na veter je dovoljena samo na dirkah in na treningih kolesarjev, ki imajo za sabo spremstvo z rotacijsko lučko na strehi. Mi rekreativci se vozimo po cesti vedno enako, ne glede na smer vetra. In kdaj bomo potem trenirali vožnjo na veter? Ko bomo nekje, kjer ni prometa, na kaki kolesarski stezi, velodroma imamo le dva, vendar še ta dva rekreativci premalo uporabljajo.

Ker smo se razdelili v skupinice po šest, pravzaprav treniramo skupinsko vožnjo. Kadar je ne treniramo, potem se vozimo na izlet, uživamo drugače, bolj umirjeno. Preprosto. Povedati hočem, da zdaj, ko boste v manjših skupinicah, ne pomeni, da morate vedno peljati na vso moč, od začetka do konca runde! Sploh pa ne zdaj na začetku sezone. V takih skupinicah je prijetno tudi ob počasnejših ritmih, tudi ko srce ne skače iz majice, tudi ko čelada ne utripa ali se mišice ne flambirajo. Pri takih skupinicah je pomembno, da so usklajene, ne glede na hitrost, da kolesarji niso razmetani po vsej cesti, da upoštevajo prometne predpise, da imajo v enaki prestavi, da so ves čas na preži pred nevarnostmi … da začnejo uživati v skladnosti.

Izkazal se bom na uri resnice

Vožnja v tako majhni skupini ima še eno prednost – lahko trenirate vožnjo na čas, kronometer! Ura resnice nas čaka vsaj na Franjinem kronometru, kajne? Že marca in najkasneje aprila se moramo zavedati, kaj nas čaka junija, na uri resnice, od BTC-ja do Domžal in nazaj, več kot dvajset kilometrov resnice! Proga je prava kronometrska, vsako leto podkrepljena še z vetrom. Kronometer je prav gotovo druga najtežja športna disciplina nasploh. Nekdo bo rekel, da je vsak šport po svoje najtežji, vendar kolesarji vemo, da je kolesarstvo najtežje, kajne? In ura resnice je zelo težka disciplina. Zato pa je toliko bolj vabljiva.

Kolesarji smo pač nagnjeni k »mučenju« samega sebe …

Večini kolesarjev, ko omeniš posamično vožnjo na čas, »pade veriga z verižnice«. Najprej pomislijo na drago opremo, ki je precej drugačna od naše običajne. Mi smo rekreativni kolesarji in zato ena specialka zadostuje. Tako ali drugače so današnje vse aerodinamično narejene, polnega kolesa pa ne potrebujemo, ker redko kdo od nas na recimo dvaindvajsetih kilometrih ravnega Franjinega kronometra, kot je bil včasih do Dola, razvije povprečno hitrost štirideset kilometrov na uro. Pa še vedno veter piha. Potrebujemo svoje kolo, ki smo ga bolj vajeni, ki ga dobro poznamo, in malo bolj oprijeta oblačila, bolj zaprto čelado, in to je to.

Najbolj pa potrebujemo dober trening, dobro vadbo za kronometer. Vendar o tem več v prihodnji številki, do tedaj pa pridno nabirajte kilometre. Še najraje vidim, da jih v skupinicah po šest kolesarjev … še raje pa kolesark …

';