Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Servirajmo si za zmago

Knjiga (drugega) najboljšega svetovnega tenisača, Srba Novaka Đokoviča nosi naslov Serviraj za zmago. Niste je še prebrali?

Tale knjiga je nekaj posebnega. Prej bi jo lahko uvrstil med kuharice kot pa kako avtobiografijo tenisača, ki je trenutno med  najboljšimi na svetu. Novak namreč v knjigi pretežno govori o prehrani. Prehrana mu je spremenila življenje na bolje. Prehrana? Ta večna tema številka ena med športniki.

Najboljši, če ne kar vsi športniki, skrbno skrivajo svoje recepte za zmago. Nikoli nočejo govoriti o treningu in če že govorijo, močno lažejo, da bi jih konkurenti ne posnemali in jih tako dohiteli in prehiteli. Tu pa v naslov Trening spada kot najpomembnejše poglavje tudi prehrana. Novak Đokovič ne skriva ničesar. Še natančneje napisano: celo močno priporoča, da mu sledimo.

Brezglutenska hrana je tista, ki ga je pozdravila in ustoličila na svetovnem teniškem prestolu. Brezglutenska hrana je trenutni hit in težko boste našli športnika, ki je že nekaj časa ne prakticira. Brezglutenska hrana je edina prava hrana. Tu bi lahko zaključili, a ne vem, če bi vas s tako kratkim spisom prepričal, da greste v živilsko prodajalno iskat polico, na kateri vas čaka brezglutenska hrana. Od nekdaj sem bil nejeverni Tomaž, firbec in hkrati lovec na vse, kar je novega, naprednega, boljšega. Zato me je tudi ta knjiga s tako tematiko pritegnila.

V knjigi Novak spiše celo recepte in meni za štirinajstdnevno pokušino. Toliko časa namreč zadostuje, da se nam življenje obrne na bolje. Samo štirinajst dni in postali boste drug človek. Vredno je poskusiti? Kaj pa pomenita dva tedna proti celem življenju? Če ne poskusiš, ne veš. Medtem ko se nam bo življenje spremenilo na bolje, bomo tudi zgubili tri, štiri ali pet kilogramov odvečne teže. Še bolj fino! Knjiga je napisana inteligentno in popolnoma nevsiljivo. Samo poskusi in nič drugega!

Vmes nam avtor pove še nekaj o svoji karieri, slabih pogojih za treniranje in predvsem o dejstvu, da se je celo življenje zastrupljal, tega pa niti slutil ni. Rešil ga je človek, ki je enega od njegovih finalov spremljal po televiziji na povsem drugem koncu sveta. Ves svet je videl, da je Novak slabši od drugega finalista in razlog njegovega poraza je pač dejstvo, da je Đokovič slabši tekmec. A ta bodoči prijatelj je videl nekaj povsem drugega. Videl je Novaka kot zastrupljenega človeka s strupom, ki ga vsi mi imenujemo običajna, navadna hrana ali še natančneje rečeno – običajna športna prehrana. Vemo, da športniki jedo drugače, da hrani posvečajo veliko več pozornosti kot pa ji mi, navadni ljudje. In ta človek je poiskal Novaka in mu pojasnil zadevo. Novak je verjel, sprejel je njegove nasvete, poskusil in doživel razodetje.

V glutenu je finta!

Po štirinajstih dneh se je rodil drugi Novak Đokovič in od tedaj je zelo težko premagljiv. Poskusimo tudi mi! Ko bralec bere Serviraj za zmago, postane odvisnik od napisanih stavkov. Ne vem, če obstaja kdo, ki je knjigo prebral in ni poskusil štirinajstdnevnega recepta oziroma menija. Tudi sam sem ga in zato vam lahko iz prve roke napišem, da deluje. Dva tedna sem jedel drugače, nisem bil lačen, shujšal sem za tri in pol kilograme in živel sem neverjetno bolje. Ok, boste rekli, vsakdo, ki je lažji za skoraj štiri kilograme, živi bolje, tudi sam sem si to priznal.

Pa vendar … res deluje. Človek se počuti bolje in kar mi nekako pomeni več kot pa samo počutje, je dejstvo, da sem se v teh dveh tednih izobrazil do te meje, da sem skoraj dokončno spoznal, da se res večina od nas popolnoma narobe prehranjuje. In zdaj pride vprašanje zarote! Zakaj niso boljše stvari nikoli cenejše ali vsaj enakovredne? Je to nemogoče? Brezglutenska hrana je trikrat ali še večkrat dražja od navadne. Kdo si to lahko privošči v Sloveniji, ki že zdaj velja za državo, ki prodaja zelo drago hrano. Prvi očitek. Drugi je ta, da dva tedna ni težko tako jesti, ampak kako naj to počnem celo življenje? Ali bom zdržal, in če bom zdržal, ali bom obubožal? Mar naj delam samo še za hrano? Tudi tu razumem očitke tistih, ki ste enakega mnenja kot jaz, da je že nekaj let pravzaprav hrana statusni simbol in ne avti, hiše, jadrnice, zlate ure, vikendi, potovanja … Kdor si lahko privošči najboljšo hrano, je džek … ne Đokovič, ker če bomo hoteli biti Đokovič, bomo morali zapravljati še denar za teniske in loparje. Ampak še vedno pravim, knjiga je povsem na mestu in vredno je poskusiti jesti tako, kot v njej piše, in potem je samo od nas odvisno, ali bomo tako zadovoljni, da bomo pripravljeni teh štirinajst dni raztegniti na celo življenje. Meni zaenkrat uspeva že dva meseca in nisem videti drugačen, no, mogoče imam manj v denarnici, videti sem predvsem sam v sebi ne samovšečen, ampak enostavno zadovoljen. Če pa sem padel na komercialne limanice, se še ne obremenjujem … ni ne prvič ne zadnjič ...

';