Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Psihologija skrajnih naporov

Je lahko kaj bolj psihološkega napisanega o maratonu, kakor če o tem razmišlja psiholog, ki teče na maratonih, in če je poleg tega še raziskovalni psiholog? Težko. Zato vam predstavljamo zapis Glenna Geherja o tem, kakšni s(m)o maratonci – in  v uredništvu menimo, da je gospod zadel v polno.

-

Leta 2012 sem tekel na maratonu ob obalah ameriške zvezne države New Hampshire. Izkušnja je bila boleča in naporna, in ko sem pritekel na cilj, sem ženi in otrokom povedal, da je bil to moj zadnji maraton. Bil je moj osmi in prepričan sem bil, da sem pretekel zelo veliko maratonov.
Tri leta pozneje sem naredil nekaj, česar nikoli ne počnem rad – priznati sem moral, da bom požrl besedo. Res je, pretekel sem svoj deveti maraton. Hambletonian Marathon, ki ga organizira občudovanja vredna in zelo skrbna Kathleen Rifkin, je bil maraton za tekaške sladokusce. Udeležilo se ga je le nekaj sto tekačev. Ko smo začeli teči, je bilo zelo mrzlo, tudi strmina proge med tekom ni popuščala – med 20. in 27. kilometrom je bilo treba teči samo navzgor. Maratona niso oglaševali kot »zabaven in živahen dogodek« ali »ravno in razmeroma lahko progo«. Tekma je namreč namenjena največjim tekaškim navdušencem. In bil sem navdušen nad njo. Konča se s tekom po znameniti progi za konjske dirke v Goshenu v ameriški zvezni državi New York, in ko sem po dobrih štirih urah teka in več mesecih intenzivnega treninga pritekel na cilj, sem takoj vedel, da je bila izkušnja vredna vsega truda.

Kot raziskovalni psiholog vedno razmišljam o psiholoških dejavnikih, ki vplivajo na svet okoli mene. V nadaljevanju bom pojasnil pet psiholoških pojavov, povezanih s svetom maratonskega teka.

5. Za tekače maratonov je značilno, da se v življenju posvečajo temu, kako končati naloge.

Ljudje se med seboj razlikujejo po zelo različnih psiholoških razsežnostih. O tem, kako se ljudje razlikujejo med seboj, lahko razmišljamo med drugim tako, da analiziramo, kako zelo je nekdo »usmerjen k nalogam«. Ljudje, ki so »usmerjeni k nalogam«, so drugačni od tistih, ki so »usmerjeni k odnosom« ali »usmerjeni k času«, in zanje je značilno, da se posvečajo predvsem temu, kako uresničiti neki cilj. Ko je ob petih popoldne konec delovnika, se nekdo, ki je »usmerjen k času«, praviloma odloči, da bo delo končal naslednji dan. Nekdo, ki je »usmerjen k nalogam«, pa se bo praviloma odločil, da ne bo odšel domov, dokler ne bo končal dela, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Seveda lahko navedemo dobre in slabe strani obeh načinov. Toda če upoštevamo, kako veliko vztrajnosti in truda potrebujemo med pripravami na maraton, je treba priznati, da je za tekače maratonov gotovo značilen način, da se posvečajo predvsem temu, kako končati neko nalogo.

4. Za tekače maratonov je značilno, da so zelo natančni ljudje.

Psihologi, ki raziskujejo glavne osebnostne lastnosti, so ugotovili, da je natančnost glavna razsežnost, po kateri se ljudje razlikujejo med seboj. Za natančne ljudi je značilno, da so vztrajni in zanesljivi, poleg tega vse stvari skrbno organizirajo in se temeljito posvetijo svojim nalogam. Večina ljudi je pri tej osnovni osebnostni razsežnosti samo povprečnih, preostali so »manj natančni« (na splošno neorganizirani) ali »zelo natančni« (izjemno organizirani in se posvečajo vsem podrobnostim). Vse skupine imajo svoje dobre in slabe strani (z vsemi izjemno natančnimi ljudmi, denimo, se ne da vedno dobro razumeti). Ne glede na dobre in slabe strani lahko rečemo, da so tekači maratonov nagnjeni k natančnosti.

3. Tekač maratonov signalizira različne psihološke lastnosti drugim in samemu sebi.

Pomembna funkcija vedenja je povezana s »signaliziranjem« – predstavljanjem svojih lastnosti tako drugim ljudem kot samemu sebi. Maratonski tek je intenzivna dejavnost. Je strah vzbujajoča dejavnost. Že sama misel na to, da je treba naenkrat preteči 42 kilometrov, je povezana z več lastnostmi. In če pretečete maraton, zelo jasno pokažete te lastnosti. Maratonski tek sporoča, da ste zmožni pokazati izjemno požrtvovalnost, odločenost, sposobnost upravljanja časa in druge lastnosti. Družbeno signaliziranje je pravzaprav ena glavnih značilnosti psihologije maratona.

2. Maraton omogoča ljudem, ki so pripravljeni na skrajne napore, da se povežejo z ljudmi, ki so jim podobni.

Tek maratona zahteva izjemne napore, kar ima tako dobre kot slabe strani. Toda tek maratona je tudi zelo družaben dogodek – ko ste na progi, se hitro spoprijateljite z vsemi, ki tečejo podobno hitro kakor vi –, tudi če to velja samo za čas, dokler traja tekma. Za maratonski tek je značilno izjemno tovarištvo, in ker smo tekači maratonov včasih »nekoliko posebni« (upam, da v dobrem pomenu!), je organiziran maraton dobra priložnost za vse tiste, ki radi tečemo na maratonih, da navežemo stike z ljudmi, ki so nam podobni. Navezovati stike s podobnimi ljudmi pa je osnovna sestavina družabnega vedenja.

1. Želja po teku na maratonu pri človeku razkriva, da je nagnjen k temu, da ni nikoli zadovoljen.

Želje in potrebe so osnovni sestavni del človeške psihologije. Oseba, ki je vedno zadovoljna, verjetno ne bo iskala stvari, ki jih vsi potrebujemo za to, da preživimo. Zato so se ljudje (tako kakor vse živali) razvijali tako, da so si prizadevali zadovoljiti potrebe – toda ne nujno tako, da bi vsi postali podobni Budi in bi bili nenehno zadovoljni z vsem. Ljudje so bitja, ki potrebujejo spodbudo, in naša potreba po tem, da bi uresničili različne cilje, je ena od značilnosti naše psihologije. Preteči maraton pomeni zadovoljiti potrebo. Za to dobiš priznanje, vse poveš prijateljem in hkrati občutiš nekakšno notranje zadovoljstvo, ker veš, da si zmožen nečesa posebnega. Vendar moram dodati, da sem pretekel devet maratonov in se skoraj po vsakem odločil, da je bilo dovolj in da ne bom več tekel na maratonih. In vem, da nisem edini. Tekači maratonov potrebujejo spodbudo. In želja oziroma – pri nekaterih – POTREBA po tem, da bi pretekli maraton, je zelo pomemben dejavnik, ki oblikuje vedenje tekačev maratonov. Na cilju je tekač izjemno zadovoljen s svojim dosežkom. Toda če sklepamo po številu maratonov, ki jih nekateri pretečejo (danes sem tekel z zelo zanimivim sotekačem, ki je pretekel že več kakor 300 maratonov), je jasno, da je zadovoljstvo, povezano z enim maratonom, pogosto kratkotrajno. Dobrodošli v svetu ljudi ...

Mimogrede, če vas zanima, sem trenutno res prepričan, da ne bom več tekel na maratonih. Preteči 42 kilometrov v dolini Hudson je bilo izjemno doživetje, vendar mislim, da se bom v prihodnje posvetil drugim stvarem. Tekma je bila dolga in naporna, poleg tega sem med večmesečnimi pripravami nanjo porabil na stotine ur svojega časa. Videli bomo, ali mi bo zdaj uspelo držati besedo …

';