Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Priporočljiva hitrost za rekreativca

Kolesarji so se razplamteli po asfaltu. Vsepovsod lajkra pod čelado, ozke gume, velika šajba, mali zobnik…
Vsako pomlad ista pesem, kot roj čebel iz panja, kolesarji začnejo nabirati kilometre, videti je, da se bojijo za vsak izgubljeni meter. O varnosti na cesti tokrat izjemoma ne bom duhovičil. Niti o tehniki vožnje kolesa ne, torej ostane le še hitrost. Užitki? Nisem pozabil. Večina rekreativnih kolesarjev začne uživati šele takrat, ko razvijejo svojo hitrost do maksimuma. Kdaj se to zgodi? Po njihovo nikoli, ker, če bi se, potemtakem ne bi k njej težili vsakič, ko bi se vpeli v pedala.
Vsakič, ko se mi nasproti pripelje rekreativec pod čelado, je videti, da beži pred pelotonom. Nekateri so videti, da so zaradi defekta spustili le-tega in ga besno hočejo nazaj. Spet eni me prehitijo, brez oklevanja, tudi, če si dobra bejba na kolesu, nihče nič ne govori, ne pozdravlja, niti gleda, zanj si šibak nihče.

Ni ga kolesarja, ki bi ne imel merilca hitrosti na balanci. Nekateri imajo celo dva. Smisel te naprave je znan, je pa tudi odličen pripomoček za tempo kolesarjenja v skupini. Pogleduješ na številke, ki kažejo hitrost tistega, ki trenutno vodi skupino. Ko se vodeči umakne, butneš v veter, za trenutek se zmedeš, ko opaziš, kako si bil uležan v zavetrju in potem… in potem…pohodiš pedalo in takoj za tem še drugega in peštanje se začne…cifre na merilcu poskočijo za dva, tri, deset kilometrov na uro več od predhodnika. Za vse je veter kriv? Resnica je, da je težje voziti na čelu skupine kot pa v zavetrju, vendar ni razloga, da bi moral tempo predhodnika na čelu zamenjati tako, da ga ponižaš z dodajanjem plina. Ker potem gre cela skupina v dir in ta dir se ne neha do konca kilometrov. Torej govorimo o tempu rekreativnega kolesarja v skupinski vožnji in v posamični. Da, tudi, ko ste sami, je dobro, da imate primeren tempo, hitrost.

Primer: če smo stari 55 let in če vsa svoja leta odštejemo od 220, pridemo do številke 165, ki naj bi pomenila naš maksimalen srčni utrip.  In, če hočemo priti do srčnega utripa, ki bi ga morali rekreativci največkrat videti na ekrannčku merilca na balanci, od maksimalnega srčnega utripa odštejemo še dvajsetico in pridemo do številke 145. To pa je izredno počasi, kajne? Zato tega nihče ne upošteva. In zato, vsi vozijo na svojem maksimumu… Ali še čez…Vedno in vsakič.

Predlagam, da poskusite. Ko boste sami, proč od rivalov. Poskusite prekolesariti vsaj deset kilometrov po tej računici. Če ste stari 40 let, kolesarite ravno tako na 140 povprečnega pulsa… in če ste šestdeset, potem pojdite na 130....  Opazii boste, da ste drugačni. Bolje vidite, bolje slišite, bolj naravnost se vozite, bolj varno se počutite. Tak naj bo srčni utrip 80 odstotkov vaše vožnje, 5 odstotkov naj bo na maksimalnem utripu, 15 pa na povišanem, kar pomeni, če smo na 140, naj gre med 15 in 155…
Ko vam bo to uspelo, se bomo brali naprej. Lepo prosim, da poskusite vsaj enkrat, deset kilometrov, potem pa ga lahko spet žgete do filtra…
 

';