Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pozimi pozabite na rekorde

V praksi se mrazu pravzaprav ne upiramo kaj dosti, pomagamo si predvsem tako, da se mu izognemo. Zatečemo se v tople prostore, na izbiro imamo raznovrstna zaščitna oblačila ali druga sredstva za gretje. Tako je občutek varnosti do neke mere umetno vzdrževan z dosežki naše civilizacije. Že relativno manjša naravna nesreča, kot je bil lanski žled, in naval polarnega zraka pa naše življenje bistveno bolj ohromita, kot bi ga še takšen naval toplote. O grozotah mraza bi veliko lahko povedali tudi neustrašni raziskovalci mrzlih prostranstev, najvišjih hribov ter seveda tudi vojaki in podobne poklicne skupine. Ni naključje, da je bilo veliko raziskav o odzivu človeškega organizma na mraz narejenih ravno zaradi potreb vojske.

Pogled na te raziskave, ki nam kažejo, kaj se na mrazu dogaja s človeškim organizmov, je zelo zanimiv. Nedavno mi je v roke prišla zanimiva doktorska teza finske kolegice Tiine Makinen s Centra za polarno medicino. Vsakodnevno preživetje v mrzlih krajih je res poseben življenjski izziv.

Zaznava mraza

Naše telo ima notranji temperaturni termostat nastavljen na okoli 37 stopinj Celzija. Kadar senzorji, ki so del živčnega sistema in jih najdemo na koži, v okolici žil, notranjih organih, mišicah in celo v različnih delih osrednjega živčnega sistema, zaznajo nižje temperature, se v hipotalamusu, ki predstavlja možgansko termoregulatorno središče, začnejo akcije za vzdrževanje telesne temperature. Najprej se zožijo številne žile, da bi se preprečilo izgubljanje toplote, če je treba, pa se vključi tudi drget mišic. Mišično delo namreč sprošča toploto in nas greje. Do neke mere se s temi ukrepi lahko branimo pred blagim mrazom, vendar samo do neke mere. Prej ali slej je treba seči po dodatnih pomagalih, predvsem zaščitnih ukrepih, kot sta uporaba oblačil in zatekanje v toplejše prostore. Ravno zato naš urbani odziv na mraz v organizmu ne izzove prilagoditvenih odzivov na mraz v tolikšni meri kot na vročino, pri civiliziranih ljudstvih pa je manjši genetski pritisk za razvoj prilagoditvenih mehanizmov. Civilizacija nam torej omogoča, da lepo preživijo tudi manj prilagojeni. Tisti, ki mraza nikakor ne prenašajo, se lahko praktično vedno izselijo v toplejše kraje in svoje gene razmnožujejo naprej.

Mraza se sicer lahko vsaj malce navadimo oziroma organizem razvije določene prilagoditvene mehanizme, vendar ti niso tako izraziti kot prilagoditveni mehanizmi na vročino. Na splošno velja, da nas začne mraz zelo motiti, ko temperature dosežejo –10 stopinj Celzija.

Mrzlo okolje

Na prilagoditev na mraz najbolj vpliva okolje, v katerem človek živi. V Evropi so mrazu zelo izpostavljeni Skandinavci, na severu Finske lahko po temperaturnih kriterijih za zimo ta traja tudi več kot tri mesece. Telesno zaznavo mraza v mrzlem okolju še dodatno povečajo veter, zimske padavine in led. K večji občutljivosti za mraz naj bi prispevalo tudi manj dnevne svetlobe. Ob tem se seveda vprašamo, kako severnjaki sploh preživijo. Poleg tega, da se vsaj nekoliko prilagodijo na mraz, imajo za vsakodnevno preživetje razvite številne zunanje sisteme, ki mrazu preprečujejo, da bi jim prišel do živega. Pri narodih oziroma bolje rečeno domorodcih v mrzlih predelih sveta lahko vidimo prilagoditve na mraz, ki vsaj v osnovi ustrezajo načelom, s katerimi razlagamo evolucijske prilagoditve človeka na okolje.

Tako imajo narodi, ki živijo na mrazu daljše zgodovinsko obdobje, razvito boljšo telesno prilagoditev na mraz. Na njihovem telesu lahko zaznamo evolucijsko prednost prilagojenega organizma. Prilagoditev po osnovni opredelitvi pomeni, da telo nekoliko lažje prenaša dejavnik iz okolja, ki obremenjuje njegovo homeostazo. Tako so domorodci razvili specifičen habitus (obliko telesa) z večjo maso in zato relativno manjšo površino, prek katere se izgublja toplota. Pomemben dejavnik je tudi prehranjevanje, ki je pri teh narodih dodatno modificiralo njihovo telesno prilagoditev na mraz.

Kaj pa mi, ki kar velik delež leta preživimo v toplem okolju? Nekateri se na mraz glede na značilnosti svojega telesa prilagodijo bolj uspešno, drugi manj. Skoraj vsi, ki so zdravi, pa lahko kratkoročni temelj za prilagoditev dosežejo že v nekaj tednih. Po večkratni izpostavitvi mrzlemu dražljaju, pri katerem se telo ne ohlaja pretirano, telo postane manj občutljivo za mraz, zato se pri ponavljajočih izpostavitvah mrazu ožilje krči manj ter tudi manj drgetamo in nas manj zebe. Ta fenomen poznamo tudi iz vsakodnevnega življenja. V začetku mrzlega obdobja nas nenavadno zebe in marsikdo razmišlja, kako bo sploh preživel zimo. Po krajšem obdobju (tednih) hud občutek mraza izgine, čeprav so temperature še vedno enako nizke. Ponavadi se ob tem popravi tudi naša volja do (zimskega) življenja.
A naj vas to ne zavede. Mraz je še vedno mraz in to, tudi ko boste imeli ta prilagojeni, manj mrzli občutek, še ne pomeni, da ste pred mrazom bolj varni. Kvečjemu manj, ker smo manj previdni!

Kaj se nam dogaja na mrazu?

Vsi zgoraj našteti dejavniki imajo tudi objektivni vpliv na nekatere zdravstvene nevarnosti, ki so povezane z mrazom. Na primer s poškodbami. V mrzlem okolju ni samo več padcev, je tudi več mišično-skeletnih poškodb, kar se še posebno izrazi pri tistih, ki preživijo veliko časa na prostem.

Mraz ima različne neugodne učinke na človeško zmogljivost in zdravje. Najbolj začeten in blag odziv je občutek neugodja. To neugodje nas moti, zato se takrat, ko nas mrazi, težje zberemo. Ni naključje, da v ljudskem jeziku velja rek, da so nam zmrznili možgani. Manj smo zmogljivi za dejavnosti, ki zahtevajo koncentracijo in pozornost. Hladnejša so tudi tkiva. Raziskave kažejo, da se naša psihofizična zmogljivost drastično zmanjša. To v praksi pomeni, da je izvajanje enakih nalog v mrzlem okolju težje kot v toplem. Ta zaradi mraza manjša zmogljivost duha in telesa je tudi dodaten dejavnik povečanega tveganja za poškodbe v zimskem obdobju.

Pozimi ni več dela samo za travmatologe in ortopede, bolj obiskani so tudi specialisti drugih medicinskih strok, ki se ukvarjajo s kroničnimi obolenji. To potrjujejo ugotovitve finske študije iz leta 2007. Avtor raziskave ugotavlja, da je takrat, ko temperature padejo v območje zime, več bolezenskih težav, kot so bolečine na podlakti (!), temu simptomu sledijo respiratorne težave ter težave zaradi bolezni srca in ožilja, sindrom belih prstov (Raynoudov sindrom) ter druge žilne in mišično-skeletne težave. Večina bolezenskih težav se zdi razumljiva, ko jih pogledamo skozi prizmo telesnega odziva na mraz, razlage za več bolečin v podlakti pa nisem zasledila.

Mraz, hormoni in možgani

Vpliv mrzlega okolja se odraža tudi v spremenjeni dejavnosti naših hormonov. Mraz lahko vpliva na hormonsko sliko celo do te mere, da se pojavi stanje, ki je podobno slabšemu delovanju ščitnice in ga imenujemo subklinični hipotiroidizem. V povezavi z nizko vrednostjo ščitničnih hormonov je opisan celo sindrom polarnega T3 (T3 je aktivna oblika ščitničnega hormona). Kadar je učinek ščitničnih hormonov slab, to telo občuti, kot da ima vgrajeno neke vrste zavoro. Ne samo da raziskave opisujejo, da smo pozimi počasnejši, tudi v resnici telo lahko deluje pri nekoliko nižjih vrtljajih. Hormonske motnje vplivajo tudi na povečano anksioznost, pripomorejo k razvoju depresije in zmanjšujejo kognitivno zmogljivost.

Kronični bolniki in starostniki

Mraz torej načenja homeostazo našega telesa in je za vse, ki spadajo med bolj ogrožene populacijske skupine, resen naravni izziv. Še posebno so ogroženi starostniki in kronični bolniki, ki imajo homeostatske sisteme že prizadete in je njihova prilagoditvena širina ožja. Zato niso presenetljivi izsledki raziskav, ki kažejo, da je zima nevarna za bolnike s srčno-žilnimi obolenji. Njihovi žile niso v dobrem stanju niti v toplem okolju, ko se pod vplivom mraza začnejo dodatno krčiti, pa se bolezenske težave na mrazu še dodatno povečajo. Iz enakega razloga odsvetujejo tem bolnikom tudi telesno dejavnost na prostem, ker je takrat vpliv mraza še bolj neposreden. Danes namreč tudi raziskave potrjujejo, da šport na prostem lahko dodatno poveča bolezenske težave teh bolnikov. Zato previdno na mrazu in nikar ne pretiravajte!

Podobno kot bolnikom s srčno-žilnimi obolenji se tudi pljučnim bolnikom pozimi lahko poslabša stanje njihove kronične bolezni. Pogosteje se zaradi preobčutljivosti za mraz in infektov zgornjih in spodnjih dihal pojavljajo tudi druga bolezenska stanja dihal, kot je astma. Če k temu dodamo še nevarne zaplete zaradi omrzlin, je zima za zdravje lahko dokaj zahtevno stanje.

Borba proti mrazu

Prvo pravilo je vsekakor to, da čas na prostem omejimo na neko zdravo mero. Bolj je mraz, manj časa preživimo na prostem. Če je mrzel zrak še onesnažen, pa ta čas zmanjšajmo na minimum. Dejavnosti na prostem izvajajmo glede na naše sposobnosti, ob tem pa vedno poskrbimo za primerno prehrano in zadostno hidracijo. Na prostem varujte svojo toploto ter uporabljate kape in rokavice. Oblačite se v večslojna oblačila, saj se boste tako lažje izognili pregrevanju in dodatni izgubi tekočine med telesno dejavnostjo na prostem. Če smo oblečeni v slojih, lahko oblačila oblačimo in slačimo glede na naše potrebe po toploti.

Ne pozabite na energijske rezerve v obliki energijskih prigrizkov. Ti naj bodo pozimi bolj sladkorno obarvani, ker boste to obliko energijskega vira uporabili lažje kot maščobni vir. Še posebno naj bodo na to pozorni manj trenirani in tisti, ki se odpravijo na raziskovanje mrzlih prostranstev.
Prav tako ne pozabite, da zima ni obdobje, ko boste postavljali svoje tekaške rekorde in podobno. Za to bo dovolj časa v toplejših mesecih.

Si pa pozimi lahko spočijete od celoletnih naporov. Tako kot počiva narava, privoščite počitek tudi svojemu telesu. Seveda pa pri počitku ne pretiravajte! Ostanite zmerno dejavni, navsezadnje vas bo telesna dejavnost tudi grela!

';