Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pomen vidnega zaznavanja za uspešnost v športu

Športna praksa in raziskave pritrjujejo, da lahko vadba usmerjanja vidne pozornosti pomaga k boljši športni zmogljivosti. 

»Glej žogo, opazuj nasprotnikove noge, beri njegove oči« je le nekaj primerov navodil, s katerimi skušajo trenerji usmerjati pozornost svojih varovancev na ključne dogodke v športu. Kadar jim to uspe, športniki pogosto poročajo o stanju popolne osredotočenosti na igro ali izvajanje športne discipline. Na primer, uspešnejši sprejemalci v odbojki poročajo o tem, da med letom jasno vidijo napis na žogi, čeprav se giblje izredno hitro. Spoznanjem trenerjev in športnikov o pomenu usmerjanja vidne pozornosti za uspešnost v športu pritrjujejo tudi raziskovalci. Raziskave namreč jasno kažejo, da se bolj in manj uspešni športniki med seboj pomembno razlikujejo po načinih, kako usmerjajo pogled.

Usmerjanje vidne pozornosti je pomembno tudi za naše vsakodnevno življenje, hojo po mestu, vožnjo avtomobila in podobno. Verjetno se je marsikomu med vožnjo avtomobila po avtocesti pripetilo, da ga je nenadoma pred avtomobilom presenetila ovira, ki bi jo lahko zaznal veliko prej, saj je bila cesta pred njim prazna. Ta preprosti primer jasno kaže, da zaznavanje celotne slike, ki jo vidimo pred seboj, ni samoumevno in da zahteva uporabo ustreznih strategij usmerjanja vidne pozornosti za pravočasno prepoznavanje predmetov in dogodkov.

 

O osrednjem in perifernem vidu
Vidno zaznavanje je odvisno od delovanja osrednjega in perifernega vida. Osrednji vid predstavlja majhen del celotnega vidnega polja, ki ga lahko ponazorimo s širino palca roke, iztegnjene pred obrazom. Ta mali del se nenehno giblje po vidni sliki in nam pomaga sestaviti jasno sliko, kot povečevalno steklo, ki ga premikamo med branjem. Osrednji vid nam omogoča poiskati odgovor na vprašanje, kaj gledamo. Omejitev tega dela vida je potreba po pozornosti, ki ima omejeno kapaciteto in omogoča obdelavo manjšega števila informacij hkrati. Tako mora na primer obrambni igralec v nogometu ves čas premikati osrednji vid med stopali in boki nasprotnika in s tem predvideti, v katero smer bo nadaljeval gibanje po varanju. Medtem mu z osrednjim vidom ne bo uspelo spremljati drugih igralcev na igrišču.

Osrednji vid pomembno dopolnjuje periferni vid, ki zajema ves preostali del vidnega polja. Zasnovan je za zaznavanje hitrosti in smeri gibanja predmetov v prostoru in slabo zaznava podrobnosti predmetov. Njegova prednost je predvsem v tem, da ne potrebuje pozornosti in lahko deluje podzavestno. Tako bo periferni vid obrambnemu igralcu v nogometu omogočil zaznati gibanje igralcev okoli njega, čeprav ne bo vedel, za koga gre.

Slika, ki jo imamo pred očmi, torej ni dejanski odsev predmetov in okolja, ki je v tem trenutku pred nami. Slika, ki jo vidimo, je sestavljanka premikov osrednjega vida in meglenega perifernega vida, ki jo naši možgani s pomočjo izkušenj in spomina zlepijo in prilagodijo tako, da se nam zdi slika v celoti jasna. Ves čas se nam torej dogaja, da ne zaznamo vseh sprememb na sliki, ki jo vidijo naše oči. V športu to pomeni, da igralec v ekipnem športu gleda soigralce in nasprotnike pred seboj, vendar ne bo nujno zaznal gibanja vseh igralcev na igrišču.

 

Na podlagi značilnosti, kako uporabljamo vidno zaznavanje v športu, lahko na splošno govorimo o treh kategorijah športov. Prva kategorija so naloge lovljenja, prestrezanja oziroma izmikanja predmetom ali nasprotnikom. Primer takšnih nalog so sprejem servisa v tenisu ali odbojki, branjenje strela na gol ali zgolj izogibanje kolesu, ki se pelje proti nam. Druga pomembna kategorija je zadevanje cilja. Tu je treba čim bolj natančno zadeti predmet ali točko v prostoru, kot je zadevanje koša v košarki, streljanje na gol in podiranje kegljev v kegljanju. V tretji kategoriji so športi, pri katerih se je treba odločiti, kako se bomo odzvali. Primer takšnih športnih nalog je sodelovanje s soigralci v košarki, nogometu ali rokometu.

Za naloge prestrezanja ali lovljenja je pomembno usmerjanje vidne pozornosti na tiste stvari, ki nam dajejo prvo možno informacijo o gibanju projektila. Uspešnejši sprejemalci v odbojki na primer predvidijo let žoge na podlagi gibanja serverja, preden ta udari žogo proti sprejemalcu. Nasprotno je pri slabših sprejemalcih gibanje pogleda veliko bolj nemirno. Na ključne elemente servisa se osredotočajo krajši čas, zaradi česar začnejo gibanju žoge slediti šele, ko ta preide na njihovo stran igrišča. V nogometu se uspešnejši vratarji osredotočajo na postavitev stojne noge in gibanje bokov napadalca, ki strelja na gol. Pogosto to sposobnost v praksi imenujemo reakcijski čas, ki se ga napačno razume kot sposobnost hitre reakcije. Študije kažejo, da v teh primerih ni ključna hitra reakcija ali hitrost gibanja, temveč sposobnost usmerjanja vidne pozornosti na najbolj zgodnje in ključne indice, ki nam prvi namignejo smer in hitrost leta projektila. Izraziteje je to opaziti v tenisu. Nekateri teniški igralci slabše zaznavajo smer gibanja žoge med servisom, zato je začetek njihovega gibanja zakasnjen, kar morajo nadomestiti z agresivnejšim in hitrejšim gibanjem. Takšno gibanje gledalci dojemajo kot atraktivno, vendar pomeni večje tveganje za nastanek poškodb igralca. Nasprotno nekateri igralci niso sposobni hitrega gibanja proti žogi, vendar jim uspe hitro prepoznati smer servisa in se lahko posledično začnejo proti žogi gibati prej.

 

Drugačno strategijo upravljanja vida uporabljamo pri nalogah zadevanja cilja. Tako je na primer za natančnost v golfu ključno usmeriti vid na žogico in ga na tej točki umiriti, preden se dotakne palice. Umiritev pogleda na izbrano točko pred izvedbo preciznega giba imenujemo »umirjeno oko«. Košarkarji, ki so bolj natančni v zadevanju prostih metov, pred začetkom meta umirijo svoj osrednji vid na določen del obroča ali table ter ga tam ohranijo vse do konca izvedbe meta. Pri manj natančnih metih je čas umirjenosti osrednjega vida krajši, kar spremlja več preskokov na druge točke vidnega polja. V kegljanju se je kot pomemben dejavnik natančnosti pokazala sposobnost usmerjanja osrednjega vida na kegelj oziroma prostor med keglji, kamor želimo zadeti, in točko, kjer želimo kroglo položiti na tla. Zanimivo je, da znanosti še ni uspelo pojasniti, zakaj so nekateri kegljači bolj natančni kot drugi oziroma zakaj so lahko vrhunski kegljači tudi starejši ljudje. Študije so nakazale, da je ravno omenjeno usmerjanje vida tisto, ki ne loči le boljših in slabših kegljačev med seboj, temveč tudi dobre in manj dobre lučaje.

Najteže je dobro razumeti taktične naloge v športu. V teh mora športnik spremljati gibanje večjega števila soigralcev in nasprotnikov. Velik izziv je način upravljanja vida, tako da mu uspe zaznati vse ključne dogodke. Študije kažejo, da izkušeni in taktično uspešnejši športniki bolje predvidijo področja, kjer bo prišlo do dogodkov, pomembnih za razvoj igre. Ker igra poteka hitro in na številnih mestih, uspešnejši športniki svoj osrednji vid usmerijo v sidriščno točko, iz katere ga redko premaknejo. Takšna strategija jim omogoča dobro izkoriščanje perifernega vida. Podobno strategijo uporabljajo borci v športnih disciplinah, kot je tekvondo. Ker je gibanje nog in rok tako hitro, da bi ga le s težavo spremljali z osrednjim vidom, dobri borci na trupu nasprotnika poiščejo sidriščno točko, kar jim omogoča, da gibanje okončin zaznajo s perifernim vidom, to pa omogoča veliko hitrejši odziv.

Skrivnost umirjenega očesa
Ključno vprašanje, ki se po vsem navedenem poraja, je, ali lahko vadba usmerjanja vidne pozornosti pomaga k boljši športni zmogljivosti. Tako športna praksa kakor raziskave odgovarjajo pritrdilno. Z vadbenim pristopom učenja »umirjenega očesa« so izboljšali natančnost prostih metov v košarki. V namiznem tenisu so z učenjem ustreznih strategij upravljanja vida izboljšali predvidevanje smeri nasprotnikovega udarca in posledično povečali preciznost lastnih udarcev. Podobne pozitivne učinke tovrstne vadbe jim je uspelo dokazati tudi na številnih drugih področjih, kjer so pomembne gibalne spretnosti, na primer pri učenju pilotov, voznikov, kirurgov in policistov. Prenos tega znanja in razumevanje koncepta učenja usmerjanja vidne pozornosti počasi prehajata v športno prakso. V prihodnjih letih si lahko tu obetamo veliko novega in zanimivega ter hkrati uspešnejšega pristopa k učenju športnikov in ljudi v različnih poklicnih skupinah.

Jernej Rošker je asistent na Fakulteti za vede o zdravju, Univerzi na Primorskem, v študijskem programu aplikativna kineziologija. Pedagoško je aktiven na področjih športnega treninga, preventive in gibalnega upravljanja. Raziskovalno se posveča proučevanju gibalnega upravljanja, predvsem vidnega zaznavanja in gibalnega učenja.

 

';