Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletove zimske kolesarske destinacije

Slovenski kolesarji smo ptice selivke. No, mogoče se Primorci ne morejo tako poimenovati, ker so njihova kolesa stalno ob morju, torej na toplem, pardon na toplejšem.

Ostali, »notranjci«, sploh severnjaki in vzhodnjaki in vsi ostali pa zmigujemo z glavami in rameni ter razmišljamo samo kam, kam in kam, tja kjer ni snega, tega belega blata, kjer je topleje, kjer ceste niso slane, posute s peskom in kjer se da na kolesu sedeti več kot eno uro. Jug? Da, kolesarji selivci, gremo na jug.

Toda kam?
Kolesarji tako rad debatiramo o Vožnjah, Ki Jih Moramo Nujno Prekolesariti Preden Zapustimo Ceste Tega Sveta. To je ena od najbolj priljubljenih tem med kolesarskimi čeladami. Si prevozil Stelvio, Provanso, Azurno obalo, Toskano, si bil na Velikem Kleku, si se peljal po Nizozemski, si bil na Muuru, Rabu, Pagu, Hvaru, Braču, v Gironi, na Kanarskih otokih, Sardiniji, Korziki, Siciliji…Evo, pa smo jih že nekaj našteli, in naše in hrvaške Istre še omenili nismo. Pa tako radi smo tam, tako radi imamo našo Istro, tako, kot back up, prvo pomoč, ko v notranjosti res ni za na kolo.

Istra
Ni najboljša, je pa ena najcenejših izbir. Zakaj ni najboljša? Enostavno, ker ni najtoplejša. Med najboljše pa sodi, ker je po Istri toliko različnih cest, da bi se kolesar tam lahko vozil vse leto in se jih ne bi naveličal. Če se na primer odločite za kvarnerske ali dalmatinske otoke pa tega ne moremo napisati. Globje v Istro, bolje je. Uredništvo Poleta na primer priporoča Pulj. Krasno mesto z dolgo kolesarsko tradicijo. Pula je celo pobratena s Kranjem, ki pa je slovensko kolesarsko mesto in v Pulju je bilo že nešteto kolesarskih prireditev. In ker so Istrani iznajdljivi turistični delavci, so hitro sprejeli tudi kolesarski turizem. Vendar glavni vzrok, zakaj ravno Pulj, tiči drugje. Mnogi boste prikimali, ko napišem, da imajo tam neko posebno srečo z vremenom. Meja, tam nekje pri Vodnjanu, je kot neki Vremenski Prehod za kolesarje. Če povsod po Istri dežuje, v puljski okolici zagotovo ne dežuje! V to smo se prepričali že res velikokrat. Enako je z temperaturami, tam je vedno kako stopinjo topleje. Vremenarji se bodo prav gotovo strinjali z mano. In kar je najpomembneje, cela Istra je posejana s hoteli in hotelčki, ki so se prilagodili kolesarjem.

Kvarner
Če je hrvaška Istra severovzhodni del je Kvarner severni del Jadranskega morja, vendar to ne pomeni, da je klima za kolesarje kaj bolj neprijetna. Kvarner ima Krk,Cres, Lošinj, Pag, Rab…da o celinskem delu kot je Opatija, Senj, Karlobag, ne zgubljamo besed. Opatija je bila v prejšnji skupni državi prva izbrana zimska kolesarska destinacija. Potem sta ta naziv prevzela Poreč in Pulj, torej prej omenjena Istra. Če vas usmerimo na kvarnerske otoke, potem moramo nujno dopisati, da jih toplo priporočamo, vendar za krajši čas, podaljšan vikend mogoče. Zakaj?Predvsem zato, ker na otokih ni spletišča cest, na razpolago jih je malo in potemtakem postane hitro monotono. Ti otoki so odlični za trening, torej kolesarje, ki trenirajo in niso samo užitkarji na pedalih ali nabiralce kilometrov na števcu. Če kolesar trenira potem nuca samo cesto in nič več, lahko je samo ena, samo da je, ker vsi tisti intervali in distance in sprinti, zahtevajo samo čim manj avtomobilov in nič drugega, kajne?

Dalmacija
Ko nanese kolesarjenje po Dalmaciji potem se najprej spomnimo na Hvar. Otok, ki kolesarje vleče kot muhe na slanino. Čudno je to. Na primer Brač je veliko lepši za kolesarjenje, ima več cest, več raznolikega terena, a ni tako priljubljen kot Hvar, ki ima v bistvu le eno cesto po dolgem in počez. Tudi Korčula je nekako bolj vozna, pa vendar. Vendar Dalmacija svoj pravi kolesarski biser skriva v notranjosti. Tam kolesar lahko najde ceste za katere bo zagotovo trdil, da kolesarska guma še ni vozila po njej. Od Zadra pa vse do Dubrovnika ter od Splita do obronkov Hercegovine, je pravzaprav kolesarski raj, ki še pride v kolesarske turistične kataloge. Mi priporočamo recimo prekrasni Trogir, ki je čudovito izhodišče na ceste na katerih boste osamljeni, ceste, na katerih so še avtomobili redkost, razgledi pa božanski.

Črna gora
Skoraj pozabljeni kolesarski biser! Še ne dolgo tega nazaj so Črnogorci prirejali kolesarsko dirko Putevima Kralja Nikole. Kdor je vozil to dirko se je prav gotovo še vračal v to deželo. Nič se ne bom zlagal, če napišem, da je večina kolesarjev to dirko označilo kot najlepšo na svetu. Seveda ne organizacijsko (čeprav je bila vedno vzorno organizirana) ampak zaradi lepote pokrajine po kateri je bila trasa speljana. Črnogorsko primorje je prav gotovo kolesarski zimski biser. Res, da nam kilometrsko ni blizu, vendar zagotavljamo, da se boste po prvem obisku redno vračali. Uredništvo priporoča bivanje v Stari Budvi ali Boki Kotorski.
Najbližje in najbolj »domače« smo predlagali.

 

Italija
Relativno blizu sta tudi Sanremo ali Rimini v Italiji. Sicer oba na različnih straneh italijanskega škornja ampak oba tudi priljubljeni destinaciji slovenskih kolesarjev. Klima je ugodna, o cestah ne gre izgubljati besed. Priporočamo vsem tistim, ki so že malce naveličani prej predstavljenih destinacij. Sanremo je zanimiv predvsem za zagrete ljubitelje kolesarskega športa, saj je to mesto Spomladanske klasike, klanca oziroma kraja kot sta Cipressa in Poggio spadata v rubriko Nujno prekolesariti! In če smo že pri južnih sosedih Italijanih, potem moramo omeniti še Sardinijo in Sicilijo. Toskano pa si raje omislite vsaj zgodaj spomladi. Sardinija je obljubljena dežela za večino italijanskih športnikov, ki v zimskem času nabirajo kondicijo. Med Slovenci bolj priljubljena poletna turistična destinacija, vendar jo tu omenjamo predvsem zaradi priporočila za zimsko kolesarjenje. Enako, toplo priporočamo Sicilijo.

Kanarski otoki kot raj
Zadnja ali prva zimska kolesarska oaza so prav gotovo Kanarski otoki, ki jih tvori sedem večjih in še šest manjših otočkov. Med kolesarji sta najbolj priljubljena Gran Canaria in Tenerife. Da bi vam približali Gran Canario smo k pogovoru povabili Marka Škorjaka, Slovenca, ki že vrsto po tem čudovitem otoku vodi kolesarske izlete in treninge.

»Trenutno sem na Kanarskih otokih, natančneje na otoku Gran Canaria, ki pa kljub imenu ni največji otok (to je Tenerife), niti ni tako gromozansko velika (skorajda okrogla, počez dobrih 50 km). Je pa po mojih izkušnjah in primerjavi z drugimi otoki najboljša kolesarska destinacija, saj ponuja obilo praznih cest, raznolikost pokrajine in temperature nad 20 stopinj čez vso zimo. Idealen kolesarski pobeg torej za mesece, ko doma pritisne mraz in sonca ne vidimo prav veliko.
Na Gran Canario prihajam že devet let zapored, kolesarske skupine pa vodim zadnjih pet sezon. Poleg zimskih tur po otoku vodim poleti tudi zasebne skupine po Evropi – od Sardinije, Korzike, Toskane prek Slovenije in hrvaške Istre, Dolomitov in osrednjih Alp do Provanse, Azurne obale in Pirenejev. Pri tem mi izdatno pomaga znanje jezikov, službeno pot sem namreč začel kot prevajalec« nam na začetku pove Marko.

Kako do tja? Marka smo najprej vprašali kako do njega, kako najhitreje, najlažje in najceneje do Gran Canarie. »Do vseh kanarskih otokov so letalske povezave z evropske celine, na Gran Canario npr. je najlažje leteti iz Trevisa, od koder povezavo vzdržuje nizkocenovni Ryanair. Cena doplačila za kolo je pri njem 60 evrov v vsako stran, tako da se za enotedenski obisk že izplača najeti kolo na destinaciji in se izogniti tveganemu transportu. Vsekakor priporočam kolesarski center free-motion.com, saj ponuja izjemno veliko floto tako cestnih kot gorskih in električnih koles in nikoli ni težave z rezervacijo ustrezne velikosti. Vsa oprema je redno vzdrževana po najvišjih merilih, saj je center tudi eden izmed redkih uradnih centrov za Cannondale in Shimano«.

Kje smo nastanjeni? »Ponudba prenočišč je izdatna, vendar je treba iskati nastanitev na jugu otoka (velja tudi za Tenerife), saj je le tu zanesljivo sončno in toplo. Z malce iznajdljivosti na spletu je mogoče najti zelo ugodne cene predvsem bungalovov ali hiš. Čistoča ni problematična, saj so domačini zelo ponosni na svoje otoke, predvsem pa se zavedajo, da jim turizem prinaša 80 odstotkov prihodka. Temu ustrezno je do tujcev ustrežljiva tudi policija, promet pa sploh poteka zelo ležerno in za Slovenca kar nenavadno strpno do kolesarjev. Nič kolikokrat se mi je zgodilo, da sem ja postal že živčen, ker me nekdo ni hotel prehiteti, dokler ni bil dvesto odstotno prepričan, da me bo lahko obšel tri metre široko. V primerjavi s celinsko Španijo je brezposelnost še višja, kar rešujejo z javnimi deli, predvsem z vzdrževanjem cest. Zato vsako leto dobimo 10 km novega asfalta tukaj ali tam in počasi že skoraj ni več ceste, nad katero bi se lahko resnično pritoževali. No, stari mački z Gran Canarie bodo že vedeli, kje so še skrite pasti ...«

Kaj nas čaka, ko smo tam. Prišli smo na Gran Canario, končno! In kaj lahko pričakujemo? »Na Gran Canario pride večina kolesarskih gostov z izključnim namenom kolesarjenja, nekateri pa dopust posvetijo večinoma družini in si kolo izposodijo le za kak dan ali dva. Tisti, ki se nam pridružijo na vodeni turi se zberejo zjutraj v našem centru na jugu otoka, od koder kot skupina odrinemo na začrtano turo. Te so vso sezono na isti dan enake – torej vsak ponedeljek je ista tura, vsak torek ista, vendar druga, in tako skozi teden. Ture imamo vse dni in so prilagojene trem nivojem, dnevno pa prevozimo med 55 in 100 km z ustrezno veliko vzpona. Kajti ravnine na otoku skoraj ni, zato je dobro priti vsaj približno v kondiciji, predvsem pa zdrav. Klanci niso izjemno strmi, večina jih je med 6 in 8 %, so pa dolgi; poseben izziv je sredina tura na vrh otoka, kjer se z morske gladine cesta vzpne vse do 1911 m visoko na razdalji 48 km. Marsikateri nižinski kolesar zlasti severne Evrope se je tu že srečeval s peklenskimi mukami praznih nog, pa tudi mraza, kajti razlika v temperaturi je občutna.

Zato ni odveč vzeti vetrovko in nogavčnike, sploh če želite raziskovati tudi sever otoka, ki ponuja čisto drugačen obraz. Pico de las nieves oz. v prevodu Snežnik deluje kot naravna pregrada za vremenske fronte in oblaki svoj mokri tovor radi odložijo na severnih pobočjih, ki so temu ustrezno hladnejša, pa tudi bolj zelena. Če ravno ne dežuje je zato izkušnja severnih cest nekaj najlepšega na otoku. Podobne razmere vladajo na veliko večji Tenerifi, Lanzarote in Fuerteventura, na primer, pa sta veliko nižja in vreme se ne »obesi«. Zato tam zelenja skorajda ni, veliko močnejši pa so tudi vetrovi. Je pa Lanzarote zelo priljubljen zlasti med triatlonci, tudi zaradi Ironmana, ki prav zaradi vetra velja za enega težjih. Hierro in Gomera sta veliko manjša otoka – sicer lepa, a za kaj več kot enodnevni kolesarski izlet ne prav zanimiva. La Palma, peti otok po velikosti, pa je s skoraj 2500 m visokim vrhom izjemno strma in kolesarsko mogoče prenaporna. Zanimivost, najvišji vrh Španije, El Teide, leži prav v Atlantiku, na Tenerifi, in meri ponosnih 3718 m«, nam Marko na kratko in na hitro predstavi vse »vozne« otoke in kaj lahko pričakujemo.
Še nihče ni odšel z Kanarskih otokov razočaran in ni jih malo, ki se redno vračajo.

Marku se je mudilo na turo. Kolesarji so ga že čakali, velika sredina skupina, tista, ki bo »gagala« iz ničle pa vse do 1911 metrov, v manj kot 50. kilometrih! »Otoki nimajo zaman vzdevka Otoki večne pomladi, saj temperatura tukaj vse leto niha okrog 25 stopinj, nikoli ne za več kot 5 stopinj. Razlog za to je razmeroma hladen Atlantski ocean, tako da to ni ravno kopalna destinacija, saj ima voda pozimi manj kot 20 stopinj. Je pa zato sonca obilo, in je tudi močno. Sončna krema in hidracija sta tudi decembra nepogrešljivi. Kdor pride na otok v nekolesarskem spremstvu, bo prijetno presenečen tudi nad cenami najema avtomobila, ki je v takem primeru nujen, pa tudi sicer ga je koristno imeti, zlasti za izlete na sever. Vendar pozor, tukaj kilometer ni enak celinskemu, kajti ceste so zavite in ozke, še domačini razdaljo povejo kar v času«.

Foto: Marko Škorjak, Wikipedia, osebni arhiv

';