Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Poletov potep: Nebesa nad Bohinjem

Pravzaprav je komaj verjeti. Bohinj kot morda najlepši del Gorenjske večji del svoje zgodovine sploh ni bil povezan z Gorenjsko. Razlog je bil več kot očiten. V Soteski, na pol poti med Bohinjem in Bledom, je bila neprijetna ožina, ki so jo s kolikor toliko spodobno cesto premagali šele konec 18. stoletja. Vse do tedaj je bila Bohinjska kotlina povezana predvsem s Primorsko. Glavna pot je namreč držala čez sedlo Bača v Baško grapo in v dolino Soče.

Bohinj, vrvež življenja

Vse premalo se zavedamo, da je bil Bohinj v preteklosti čisto drugačen. Ljudje so morali predvsem jesti in časa za turizem in občudovanje naravnih lepot preprosto ni bilo. Kljub vsemu pa so ga naselili že v sedmem stoletju pred našim štetjem in vse od takrat je dobesedno vrvel od življenja. Razloga za to sta bila rudarstvo in pridobivanje železa. To pozabljeno bohinjsko zlato je dajalo življenje dve tisočletji in pol in dokončno ugasnilo šele konec devetnajstega stoletja. Naši davni predniki so prav tu odkrili bogata nahajališča bobovca, železove rude z veliko kovine v obliki drobnih zrn. V samem začetku je ta ležala dobesedno na površini in šele v kasnejših stoletjih so po bohinjskih planinah zrasli pravcati podzemeljski rudniki –v današnjem pomenu besede.

Prvi železarski obrati iz halštatske dobe pa so svoje mesto dobili na Ajdovskem gradcu. Ta le sedemdeset relativnih metrov visoki vrh je bila v starih časih prava metalurška prestolnica. Ko je Prešeren iskal navdih za Krst pri Savici, je na vrhu našel še nekaj zidov, a danes je vrh utonil v pozabo in v divjo goščavo gozda. Že v prvem stoletju je bohinjsko železo zamikalo tudi Rimljane, pa so ga kot del kraljestva Norik gladko vključili v svoj imperij. Zlom tega v petem stoletju je pomenil prekinitev in z nemškimi naseljenci se je nadaljeval šele sedem stoletij kasneje. Železarstvo in rudarstvo sta se vedno bolj razvijali in v nekaj stoletjih popolnoma spremenili naravno okolje. Danes z bujnimi in nepreglednimi gozdovi prekriti planoti Pokljuka in Jelovici sta bila skorajda čisto goli. Plavži so nenasitni porabniki lesnega oglja in zaradi njih so popadali orjaški gozdovi. Rude bobovec pa je v Spodnji in Zgornji dolini tudi zmanjkalo in rudarji so se potepli v visokogorje, kjer so zrasli pravcati rudniki.

Zlato obdobje v sredini 18. stoletja je trajalo le 50 let. Pečat mu je dala družina Zois. Pa so se že kmalu začele kopičiti težave. Vdor ponudbe švedskega železa in petindvajset let napoleonskih vojn je povzročilo katastrofo. Žiga Zois je bil v mladosti najbogatejši Kranjec, a ob svoji smrti je kljub trudu zapustil le dolgove. Železarstvo je nekako preživelo do 70. let devetnajstega stoletja, potem pa je železarna zgorela in vse se je preselilo na Jesenice. V spomin so ostali Zoisova graščina, Stolp z uro v Bohinjski Bistrici in nekaj čudnih imen: Laški in Nemški Rovt, Stara Fužina, Pozabljeno –mesto stare železarne.

Pozabljen od vseh

Bohinj pa je utonil v pozabo. Iz nje ga ni mogla povleči niti bohinjska železnica, ki so jo zgradili v prvih letih 20. stoletja. Prebivalci so se spet posvetili kmetijstvu in predvsem živinoreji. Rezultat dejavnosti so številne in obsežne planine, ki jih najdemo po planotah nad jezerom in pod mogočnimi vrhovi. Izhodišči za vzpon na večino sta Stara Fužina in dolina Voje. Na staro dejavnost spominjajo številne poti, ki neverjetno široke in izdelane peljejo v strma pobočja. To so ostanki stare dejavnosti. Rudo, oglje in seno je bilo treba spraviti v dolino in rezultat prizadevanja so pravcati kolovozi, ki peljejo včasih skozi večmetrske useke.

Prešteti jih skorajda ne moreš, toliko jih je. Vzhodno od Voj najdeš Konjščico, Uskovnico, Rudno polje, Javornik. Najlepša pa je morda planina Zajamniki, na višini 1257 metrov pravcata gorska vasica.

V dveh vrstah se vijeta pravcati koloni stanov. Kot povsod drugod je s pašništvom danes križ. Številne planine se zaraščajo, stanovi propadajo ali pa so predelani v počitniške hišice. Le redke služijo še prvobitnemu namenu. Na zahodni strani Voj pa vse teče prek planine Vogar. Z nje se odprejo številne poti, ki popeljejo do tako številnih planin, da je treba že pomisliti, da se spomniš, katera je katera.

Planina Blato je dosegljiva tudi z avtom iz doline Voj. Leži v nekakšni kotanji, pod strmimi stenami. Prek njih pelje strma pot in na višini 1655 metrov pripelje do ene najlepših: Krstenice. Zelo visoko je, pa je obdana z macesnovimi gozdovi

Ti jo v oktobru spremenijo v pravi ognjemet čudovitih barv. Nadaljevanje popelje do planin Velo in Malo Polje in planine pod Mišelj vrhom. Te so se povzpele že kar nad gozdno mejo. Velo in Malo polje sta še prav posebno zanimivi. Po dnu planin se vlečejo meandri gorskih potokov. Izredno dragoceni viri sveže vode sredi apnenčastega sveta v jesenskih deževjih prestopijo bregove in nastanejo pravcata manjša jezera.

Čisto pravo jezero pa najdemo na planini, ki je po njem dobila tudi svoje ime: planina Jezero leži med mogočnimi smrekovimi gozdovi na višini skoraj tisoč petsto metrov. Nekdanja sirarna je danes planinski dom. S stanovi pa kot običajno. Nekateri so počitniške hišice. Drugi spet propadajo in okrog njih rastejo prave množice kopriv –posledica obilnih fosfatov v zemlji zaradi izločkov drobnice. Živine že davno ni več, a orjaške koprive v visokogorju še kar rastejo in rastejo.

Osamljene, pravljične planine

Še bolj proti zahodu in severu so planine vedno bolj osamljene. Viševnika ne smemo pomešati z bolj znanim vrhom nad Pokljuko. Le pol ure stran je Pršivec, ki se razgleduje nad Bohinjskim jezerom. Planina Ovčarija je že proti Dolini Triglavskih jezer. Tu se splača povzpeti na greben, ki ga ustvarjajo Tičarice in Zelnarice. Z njih je skorajda letalski pogled na Sedmera jezera. V sami sredini bohinjskih hribov pa najdemo Dedno polje in Planino v Lazu.

Pri tej ni sledu o takšnem pruskem redu kot na Zajamnikih. Stanovi so brez reda razmetani po vsej širni planini.

Označujeta jo kot ostale krajši potoček, ki prav kmalu izgine v kraškem podzemlju, in orjaška gmota Debelega vrha. Mogočnemu plečatemu vrhu se godi podobno kot številnim drugim. Številne označene planinske poti vodijo od ene do druge planine, a na vrhove le redkokatera. Prav zato vzpon na številne zahteva nekoliko več pozornosti kot na nekatere bolj obljudene. A prav tu najdemo nad širnimi gozdovi najlepše gore Julijskih Alp. Le imena so nekoliko nenavadna. Stogi se imenujejo po seneni kopici, Škednovec po skednju, Ogradi pa, ve se, po ograji.

Z vseh teh se vidi Triglav v nenavadni, a pravljično lepi podobi. A moti se tisti, ki misli, da bo tu srečal množice ljudi kot na našem najvišjem vrhu. Zgornje bohinjske planine in vrhovi so za prave sladokusce. Gornik je izgubljen v širjavah neskončnih gozdov. Na vrhove vodijo poti, ali pa tudi ne. Nihče nikogar ne preganja, pa se gamsi in svizci ne pustijo kaj dosti motiti. Širne planine danes doseže le redko katera živina, zato na njih rastejo pravi travniki gorskih cvetlic. Nekdanje planine ne goste več toliko živine kot nekdaj in tako niso več toliko obremenjene, posledično pa se je obnovilo gorsko cvetje, gozd pa si spet jemlje prostor, ki mu je bil nekdaj odvzet.

Morda najlepši čas za obisk Zgornjih bohinjskih gora in planin je v pozni jeseni. Prej nezanimivi macesni spremene svoje zelene iglice v zlato rjave. V kombinaciji z modrino neba in belino prvega snega po gorskih vrhovih ustvarjajo čudovito paleto barv, ki nam jemlje sapo.

Zato jo zajemite, na polno, in pojdite tja gor, nad Bohinj.

';