Poletov potep: Murska šuma
Močno dvomim, da večina Slovenk in Slovencev tako na »prvo žogo« zadane, kam merim. Da se gre verjetno za področje ob reki Muri že, ampak kje je ta »šuma«? Gre se za precej odročen kraj, katerega obiščejo več ali manj kolesarji in pohodniki z lendavskega območja. Nahaja se na skrajnem vzhodnem delu Slovenije in če imamo tako vizuelno Slovenijo za »kuro«, je Murska šuma dobesedno njen dokaj podaljšan kljun. Sotočje Velike Kerke (Madžarska) in naše Mure je najbolj vzhodni del Slovenije.
Murska šuma je svojevrsten gozd, ki se razprostira ob slovensko-hrvaško-madžarski meji, južno od krajev Pince Marof in Benica, ob sotočju Ledave in Mure, na površini 361 ha. Predstavlja edinstveno naravno gozdnato krajino ob reki Muri, kjer na mnogih delih človek še ni posegel v naravo. Murska šuma je nižinski poplavni gozd, drevesne vrste, ki v njem rastejo, so predvsem listavci. V Murski šumi je veliko ptičjih vrst, zato je to območje ornitološko eno najpomembnejših v Sloveniji. Del Murske šume se je do danes ohranil kot pragozd. Obisk le-tega je posebno čaroben spomladi, ko so tla prekrita s cvetovi malega zvončka in drugih znanilk pomladi.
V Mursko šumo me je vleklo, vleklo… moram priznati da kar precej časa, predno sem se v paru z še enim kolesarjem podal na pot iz pomurske metropole proti Lendavi, bilo pa je še pozimi. S terenskimi kolesi sva dokaj hitro premagala pot do vstopa v ta velik poplavni gozd. Ni kaj, dolga in ravna, zelo lepa makadamska cesta je hitro ostajala za nama. Ampak tudi hitro, so nastopile težave. Bila sva dokaj nepripravljena v smislu, da sva o samem gozdu vedela zelo, zelo malo. Upala sva na večjo poseljenost, prepletenost poti, cest po samem gozdu.
Nekaj cestic oz. potk je bilo res levo in desno, vendar, kam pa vodijo? Nekaj pomoči sva imela z navigacijo s pomočjo telefona, ampak ti zemljevidi tudi niso ravno neki presežek. Predvsem v krajih, kjer ni veliko cest in lahko zaideš… npr. v kakšno močvirje. Vseeno sva prilezla po kakšnih desetih kilometrih na plano, cesta se je iz makadamske prelevila v tako njivsko, poljsko, torej je bilo blata levo in desno na pretek. Nekaj časa sva še rinila proti vzhodu, vmes našla tudi kmetijo, farmo vodnih bivolov, tako belih, kakor črnih in se odločila, da se vrneva. V Pincah naju je tudi solidno začel prati hladen dež, tako, da je bila edina rešitev beg… seveda v gostilno. Za prvič je bilo potem tako, tako, sem pa sam sebi obljubil, da se še vrnem.
Za drugi kolesarski obisk sem se seveda veliko bolje pripravil. »Najel« sem, čeprav ne dobesedno vodiča oz. jih je bilo kar več, to pa so bili lendavski kolesarji pod vodstvom neumornega terenskega raziskovalca tistih krajev, Ferija. Hitro nas je poučil, kje se bomo peljali, tudi, da veliko bolj proti vzhodu, kakor sva bila s kolegom, da je brežina reke Ledave lahko nekoliko neravna, da vmes potka preide tudi v gozd, se vrne in predvsem, da je brežina tudi precej zaraščena, sama trava in grmičevje za zraste tudi do višine dveh metrov.
Ponovno je bil štart iz pomurske metropole, moška sva jo mahnila s kolesi, ženski pa z avtom, kjer je bil spravljeno tudi kolo moje pajdašice. Druga… si je kolo sposodila v Čentibi v kolesarskem centru. Ja, Feri je lepo vodil kolesarke in kolesarje, ne prehitro, tako, da sem imel veliko časa in priložnosti, da sem prehiteval kolono in fotografiral vse, kar se mi je zdelo zanimivo.
Dober vodič… je boljši, kakor najboljša navigacija. Dobesedno, saj reagira hitreje, takoj ti pove, kje si, kam greš, kaj še lahko vidiš in doživiš… tega pa navigacija ne nudi v takem obsegu. Tokrat smo jo zavili malce drugače, se hitro približali reki Ledavi in se s kolesi peljali ob njej. Na tem delu je že mejna reka z Madžarsko, na drugi strani oz. na sredini reke so se vozili tudi naši vzhodni sosedje z nekimi čolni. Naša pot je bila naporna, vseeno pa smo jo vsi premagali in se približali tako imenovani »nulti točki« na kakšen kilometer, če me še spomin ne vara. Prispeli smo do sotočja Velike Kerke in Ledave. Dalje zaradi previsokega rastja ni šlo. Nekaj mojih fotografij pa lahko nazorno prikaže, kakšna nedotaknjena narava je tam. Nazaj grede smo se spet približali zapuščeni karavli nekdanje jugoslovanske narodne vojske. Dandanes seveda ni nobene potrebe, da tu vedri in oblači vojska, kakor se temu pravi.
Prav vsak od vas si lahko omisli kolesarsko turo z začetkom pri hotelu Lipa v Lendavi. Torej kolesarimo po desni obali reke Ledave, v Trimlinih prečkamo mostiček in nadaljujemo pot po levi strani obale, v Petišovcih-Zatak prestopimo nazaj na desni breg Ledave, in nadaljujemo do vasice Benica (cca. 7-8 km od starta), kjer se lahko spočijemo na mostu čez Ledavo, po desni strani obale se zapodimo po gozdni poti kar v gozd. Tu se šele začne zabava! Po cca. 10 km od starta naletimo na zapuščeni karavlo iz časov SFRJ, odkoder se kar zapeljemo na nasip reke Ledave. Ponovno moram omeniti, da je nasip navadno poleti zaraščen z visoko travo (do 2 m) in takrat le pogojno prehoden. Košnja nasipa poteka po neki nedoločeni periodiki.
Nazaj grede si Lahko privoščimo tudi malo avanturizma, v Murski šumi lahko na več mestih zavijemo na levo in se znajdemo ob reki Muri. Ob Muri so zelo lepi kraji za počitek in popolni odklop. Moramo edino biti pozorni na table, ki označujejo državno mejo SLO-CRO. Za sedaj Hrvaška še ni v šengenskem območju in lahko se zgodi, da mejo stražijo njihovi policisti.
Mursko šumo sem sicer obiskal nato še enkrat, vendar ne s kolesom, ampak peš, ko sem se udeležil pohoda po njej. Ker je vse počasneje, tudi več vidiš in lahko izbereš tudi boljše kadre za fotografiranje, kot so vodni bivoli in razni mrtvi vodni rokavčki.
