Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

»Po 10 letih teka, je prvih 10 minut še vedno brutalnih!«

Izpoved tekačice in ene izmed ustanoviteljic rekreativnega portala Popsugar, Jenny Sugar, o tem, kako je goljufala pri teku in o trpljenju, ki jih še vedno prinašajo prvi kilometri teka. Najbrž ste tudi sami že doživeli občutek na začetku vašega spopadanja s kilometri, da enostavno ne bo šlo, po desetih minutah teka ste bili izmučeni in razmišljali o tem, da se enostavno obrnete in odpešačite nazaj domov.

No, tudi izkušeni in dobro pripravljeni tekači so mnenja, da je začetek vedno najtežji, a ko posameznik pride v tisti »tekaški zen«, je naslednjih 10 kilometrov mala malica.

...

»Med srednjo šolo smo morali na začetku in koncu vsakega šolskega leta pri športni vzgoji preteči miljo in primerjati čas. Napredek je bi seveda zaželen in tudi sestavljal del ocene. In ja, ni me sram priznati to 10 let kasneje - goljufala sem. Svojemu učitelju sem se zlagala, da tečem svoj zadnji krog preizkušnje, čeprav sem bila šele v svojem drugem. Ni bilo bolj peklenske stvari kot ta preizkus in zelo sem ga sovražila. Moje sovraštvo do teka se je stopnjevalo vse do študentskih časov, ko sem pridobila veliko kilogramov zaradi slabega prehranjevanja in pomanjkanja gibanja. Morala sem nekaj storiti. Dobra prijateljica mi je svetovala, naj začnem teči. Teči? Si zmešana? Sovražila sem idejo in misel na udarjanje ob asfalt v tekaških copatih, a po drugi strani sem še bolj sovražila svoje nezdravo telo.

Odločila sem se, da poskusim s tekom, si kupila par novih tekaških copat, zatlačila svoje prsi v premajhen športni nedrček, stopila na verando in tekla do konca ulice in nazaj. Tistih 10 minut je bilo brutalnih. Bolele so me noge, hrbet, dihala sem, kot da bi pretekla maraton, občutek sem imela, da mi bodo pljuča eksplodirala. Celo predstavljala sem si, kakšna bi bila morebitna naslovka lokalnega časopisa: Dekle je odšlo na kratek tek in umrla žalostne smrti."

Nisem razumela, kako lahko človek preteče maraton. Zato sem vedela, da se moram potruditi in približati. Vztrajala sem in ni bilo lahko, sem pa iz dneva v dan opazila napredek pri kondiciji. Po nekaj tednih sem po ulici lahko tekla brez prestanka. Yes! Sovražnica teka dejansko teče! Čeprav teka takrat še vedno nisem vzljubila, sem ga pa tolerirala. Bila sem ponosna nase, da sem odtekla 10 minut brez žalostne smrti. Telo se je krepilo in, najbolj pomembno, izgledala sem bolj suha.

Moj dolgoročni cilj je bil, da lahko tečem 30 minut brez prestanka in brez bolečine. Po nekaj mesecih sem ta cilj dosegla, zato sem takrat tek tudi vzljubila. Moj trik je bil, da sem začela zelo počasi (s hitro hojo bi me lahko prehiteli) in to počela skoraj vsak dan. Včasih sem lahko do konca ulice in okoli nje pretekla trikrat, drug dan sem se ustavila že po enem krogu. A cilj je bil dosežen.

Zdaj tečem že 10 let in tudi v tem trenutku, ko treniram za svoj prvi polmaraton, še vedno sovražim tistih prvih 10 minut teka. Telo se upira in noče nadaljevati, vaša glava ga more gnati naprej. Takšna pa nisem samo jaz, saj se ogromno tekačev znancev ukvarja z istimi težavami, nekateri potrebujejo celo 5 kilometrov, da se sprostijo. Ko enkrat pridete v tekaški zen in telo ne čuti več bolečine, takrat lahko poletite! Takrat se je tistih hudičevih 10 minut izplačalo.

Pa še enkrat: začnite počasi!«

';