Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Pet tekaških mitov

Se spomnite trenda, ko je bilo nujno, da se pred tekom raztegnete in telo napojite z vodo, še preden stopite na prosto? Z razvojem tehnologije in odkritji raziskovalcev, ki čedalje več vedo o človeškem telesu in gibanju, se dolgo popularni miti o telesni pripravljenosti rušijo. Zdaj so nad prepadom srčni utrip, staranje, dovajanje goriva za telo in pravila obutve, ki so bila dolgo vgrajena v našo zavest.

1. Najvišji srčni utrip je pomemben

Več kot 40 let je že v uporabi formula, s katero hitro in enostavno določimo območje treninga glede na srčni utrip. Vse od iznajdbe leta 1970 pa je bila formula deležna tudi kritik, da je netočna, in je atlete vodila k iskanju tudi nekaterih drugih načinov za določanje intenzivnosti treninga.
To pa ni ustavilo skupine raziskovalcev, ki je prenovila staro formulo. Dr. Thomas Allison, programski direktor športne kardiološke ambulante Mayo Clinic v Rochesterju (Minnesota), je s kolegi analiziral podatke 25.000 srčnih stresnih testov, postopka, pri katerem pacient z vadbo telo popelje do največjega telesnega napora, medtem ko zdravniki spremljajo funkcije srca.

Raziskovalci so ugotovili, da se tempo srca pri vseh ljudeh sicer res znižuje s staranjem, da pa pri ženskah upada počasneje. »Posledica tega je, da trenutno uporabljena formula precenjuje najvišji srčni utrip pri mlajših ženskah in ga podcenjuje pri starejših ženskah,« so zapisali v

Journal of the American Medical Association. Raziskovalci so predlagali bolj natančen način določanja najvišjega srčnega utripa z naslednjima formulama:

Za ženske: 200 – (0.67) x starost
Za moške: 216 – (0.93) x starost

Trenutno izračun velja le za ljudi med 40. in 89. letom, saj so bili analizirani subjek¬ti v tej starostni skupini. Nova formula pa lahko tekačem pomaga bolj natančno do¬ločiti intenzivnost treninga glede na srčni utrip in zmanjšati frustracije zaradi nezmožnosti doseganja najvišjega utripa po dosedanji formuli.

2. Najboljši je stik tal s sredino stopala

Če tečete manj kot pet minut na miljo (na dober kilometer in pol), je verjetno najbolj učinkovit način teka, da se tal najprej dotaknete s peto. Takšen način naj bi bil po študiji iz revije Medicine and Science in Sports and Exercise za 9,3 odstotka bolj gospodaren od teka, pri katerem se površine najprej dotakne srednji del stopala. Pri stalni hitrosti so tekači, ki imajo dalj časa stkik s tekalno površino, lahko hitrejši za kilometer na uro. Daljši čas stik s tlemi dovoljuje, da se sprošča večja moč, hkrati pa zmanjša presnovni strošek teka.

To pa ne pomeni, morajo tekači z drugačno tehniko svojo takoj spremeniti. Kar nekaj drugih študij je namreč pokazalo, da imajo tekači, ki v korak stopajo z zadnjim delom stopala (torej s peto), višjo stopnjo poškodb od drugih tekačev, saj ima pristanek na peti hujši učinek za telo.

Pod črto lahko torej zapišemo, da če ste tekač »na peto« in niste bili kronično poškodovani, ni potrebe, da spreminjate svojo tehniko.

3. Manj je več

Kot poroča New York Times, je zadnje poletje pet različnih študij ugotovilo, da ni posebnih ugodnosti, kar zadeva ekonomičnost, če začnete uporabljati minimalistično obutev ali celo tečete bosi. Zapisali so tudi, da so druge študije pokazale še, da to ne okrepi nožnih mišic in ne poveča odpornosti tekačev proti poškodbam, kot so trdili zagovorniki »minimalističnega gibanja«.

Za tekače, ki imajo srečo s prirojeno biomehaniko, minimalistična obutev morda deluje. Drugi pa so se, tudi zaradi znanstvenih raziskav, odločili, da minimalizem ni zanje. Bolj masivna obutev, kot sta Hoka one ones in Altra olympus, je čedalje bolj priljubljena, na drugi strani pa je bilo število tekačev, ki so na bostonskem maratonu tekli z modelom Vibram FiveFingers, zanemarljivo. Runner's World poroča, da je prodaja minimalističnih tekaški copat upadla za 10 odstotkov v začetku leta 2013. Zdi se, da je ta modna muha mimo.

4. Na vrhuncu ste v svojih dvajsetih

Študije so pokazale, da so sprinterji na vrhuncu v svojih zgodnjih do srednjih dvajsetih letih, maratonci pa okoli 29. leta. Tekači na ultra dolgih progah pa lahko na tekaških preizkušnjah kraljujejo vse tja do štiridesetih let.

Dve nedavni študiji sta analizirali starost najboljših tekačev na več različnih ultra dolgih dogodkih. Prva je analizirala nastope na 24-urnih ultramaratonih, ki so se po svetu odvijali med letoma 1977 in 2012. Vsakoletnih deset najboljših moških in žensk je bilo starih med 40,9 in 43 let.

Druga študija je pregledala tekaške nastope na dogodkih, kjer so proge dolge od 50 do 3100 milj (okoli 80 do 5000 kilometrov). V tabeli so starosti najhitrejših tekačev glede na dolžino proge:

Dolžina                             Ženske/Moški
50 milj (80 km)                       35/35
100 milj (160 km)                   35/38
1,000 milj (1609 km)              43/48
3,100 milj (4989 km)              35/39

Raziskovalci verjamejo, da motivacijski in psihološki faktorji igrajo največjo vlogo pri uspehu starejših tekačev na ultramaratonih. Imajo več lastne motivacije za tek, tekmo in trening zgolj za lastno zadovoljstvo in napredek kakor za prestiž in premagovanje tekmecev, kar je pogostejše pri mlajših tekačih.

5. Tek uničuje kolena

Vsakič, ko tekačeva noga zadene ob tla, navzgor potuje sila, ki je dvakratnik ali trikratnik telesne teže. Zdi se, da takšna ponavljajoča se obremenitev obrablja kolena, a nove študije kažejo, da se to ne dogaja. Pravzaprav so raziskovalci »John Hopkins School of Medicine« zapisali, da ima tek na dolge proge celo obrambne učinke pri obrabljanju sklepov.

Zakaj? Študija, objavljena v marčevski izdaji Medicine and Science in Sports and Exercise, razlaga, kako imajo tekači manjšo možnost za razvoj osteoartritisa kolena v primerjavi z netekači. Raziskovalci so ugotovili, da je to zato, ker tekači delajo daljše korake kakor pešci in imajo manj stika s tlemi. Tako kljub temu da je njihov korak večja obremenitev za telo, naredijo toliko manj korakov v primerjavi s tistimi, ki hodijo. Obremenitev kolen je tako približno enaka za tiste, ki razdaljo pretečejo, in za one, ki jo prehodijo.

';