Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Nisem si znal, mogel, pomagati ... Telo se je sesulo

Avtobiografski zapis vrhunskega rekreativnega kolesarja, kako si je s pretiravanjem uničil zdravje in kako težko je našel pot nazaj. Zdaj posluša svoje telo.

Star sem 41 let in se od svojega sedmega leta ukvarjam s športom. Najprej sem 11 let treniral namizni tenis, pozneje sem se ukvarjal s fitnesom, zadnjih 15 let pa kolesarim. Že kot otrok sem bil vedno visoko motiviran in praktično vedno sem dal vse od sebe. V resnici skoraj nikoli nisem bil zadovoljen z izidom in zato sem že takrat kot 10-letni mulec treniral namizni tenis veliko več kakor. Prepričan sem bil, da sem lahko še boljši, in zato sem vsak prosti trenutek namenil treningu. V takratni Jugoslaviji sem bil rezultatsko zelo uspešen. Vendar sem nekako po 11 letih izgubil motivacijo in sem se s športom za nekaj let prenehal ukvarjati.

Enostavno je bilo vsega preveč in se mi ni več dalo.

Takrat so bila tudi tista leta, ko so mladostniške norčije nekaj normalnega. Seveda sem tudi tukaj šel na polno, kot vedno do takrat. Po nekaj letih sem pa šport začel pogrešati in sem zašel v vode fitnesa. In seveda tudi tukaj ni bilo nič drugače kot prej. Treniral sem na polno. V slabih dveh letih sem s takratnih 70 prišel do 94 kg mišične mase. Tukaj se je potem pojavil prelomni trenutek, ko me je prijatelj zbadal, da s to maso pa gotovo ne morem priti s kolesom na Vršič. Jasno, da sem mu takoj rekel, da gremo lahko tisti hip poskusit in mu bom dokazal, da se moti.

Usodni Vršič

Sposodil sem si specialko in – direkt na Vršič. Seveda mi ni bilo lahko, seveda sem grizel balanco, da bi prišel do vrha – kar mi je tudi uspelo. Od tistega trenutka sem postal kolesar. Enostavno sem si rekel: to je šport zame. Tukaj sta pomembna moč in vzdržljivost.

Takoj sem si našel trenerja in sem začel. Vendar sva si kmalu prišla v navzkriž, ker sem jaz nenehno povečeval vadbo in intenzivnost. Čeprav me je opozarjal, da se bo lahko pojavila pretreniranost – jasno, da ga nisem poslušal. Mislim sem si, da če do tedaj nisem nikoli občutil večje ali dolgotrajne utrujenosti, je pa tudi zdaj ne bom. In nekaj časa sem imel prav. Iz leta v leto sem bil boljši, udeleževal sem se skoraj vseh dirk za Pokal Slovenije za amaterje. Počasi sem začel tudi zmagovati (predvsem v kronometrih) in to se mi je zdelo super. Bil sem tudi v reprezentanci Slovenije, ki se je vsako leto udeležila svetovnega prvenstva za amaterje v St. Johanu. Vse je nekako šlo, vendar sem že čutil, da počasi postaja vse težje. Vsi amaterji, poleg tega da kolesarimo, hodimo še v službo. Ukvarjam s organizacijo porok, kar je že samo dovolj stresno in tudi fizično kar naporno, ker cele noči nič ne spiš. Vendar: treningu se enostavno nisem želel odpovedati. Namesto da bi poslušal svoje telo, ki je kazalo znake utrujenosti, in tudi ženo, ki se je morala skoraj vedno prilagajati mojemu početju, kar se mi zdaj seveda ne zdi normalno, sem še povečeval količino vadbe. Leta 2010 sva se s pokojnim Juretom Robičem pogovarjala, da naj se preizkusim v dolgotrajni vzdržljivosti. Nekako sem se vseh teh dirk za Pokal Slovenije naveličal in tak tip dirkanja mi je pomenil nov izziv.

Ki pa me je na koncu tudi spravil na kolena. Odločil sem se, da bom leta 2011 nastopil na Dirki okoli Slovenije, DOS. Odločil sem se, da se bom prvo leto poizkusil v dvojicah, ki so bile tisto leto prvič organizirane. Seveda sem se tega lotil, tako kot sem edino znal: vse na polno. Resnično sem ogromno treniral. Takrat so se že začele težave s koleni. Vsi so me opozarjali, naj malo zmanjšam količino vadbe, vendar si tega enostavno nisem znal predstavljati.

Bil sem kot v transu, dobesedno zasvojen s treningom. Vse se je začelo še bolj vrteti okoli kolesa. Prebiral sem te in one članke, se pogovarjal s somišljeniki (jasno, samo okoli kolesa), skratka, ves dan je šel samo za kolo in razmišljanje, kako biti na kolesu še boljši. Treniral sem od tri do štiri ure vsak dan in enkrat na teden obvezno 6 do 10 ur v kosu. Ponavadi sem šel na morje in nazaj, kar znese 320 kilometrov.

Zlom

Ko danes gledam vse za nazaj, se mi vse to zdi skrajno neumno in neodgovorno. Vendar ... Takrat se mi je zdelo zmagati na DOS edino smiselno. Skoraj ves dan sem razmišljal o treningu. Seveda se je to poznalo v odnosu z okolico in tudi v odnosu z ženo. Zaradi velike količine treninga in dela (organizacija porok) sem bil nenehno utrujen in razdražljiv. Tudi težave s koleni so se začele stopnjevati, da včasih tudi hoditi nisem mogel. Toda namesto da bi si vzel dan odmora, sem raje šel na trening. Včasih sem bil tako utrujen, da sem se moral sredi vožnje ustaviti, ker enostavno nisem mogel več poganjati. Enkrat sem med treningom moral celo za nekaj časa zaspati. Treniral sem po 25 do 30 ur na teden, ob tem pa imel vsak teden tudi poroke. Vendar: želja je bila večja od razuma. Videl samo en cilj. Zmagati na DOS. To nama je s partnerjem tudi uspelo in takrat se mi je zdelo, da je vse poplačano in da bom odslej ta tempo prekinil.

Vendar je bilo obratno. Enostavno sem bil že od vsega skupaj odvisen. Nisem si znal pomagati, pa čeprav so se takrat začele že resne težave z zdravjem. Kolena so me tako bolela, da tudi hoditi nisem mogel več dobro. Skoraj vsa narastišča mišic sem imel vneta. Počasi sem postajal invalid, ki se le s težavo premika.

V nekem trenutku nisem mogel s kolesom niti čez nadvoz avtoceste. Bil sem na tleh. Telo se je končno sesulo in to samo zaradi moje neumnosti.

Začel sem hoditi od zdravnika do zdravnika, od fizioterapevta do fizioterapevta. Začele so se še težave s srcem. Takrat sem se resnično ustrašil. Telo je se je dobesedno uprlo. Jasno je bilo, da sem dosegel zgornjo mejo. Težko sem se sprijaznil s stanjem, v katerem sem se znašel. Vse me je bolelo, težko sem hodil, bil sem na tleh. Vendar sem očitno moral skozi to, da lahko zdaj, po petih letih, ugotovim, kako hudo narobe sem delal.

Preveč je takih, kot sem bil sam

Danes, ko spremljam, kam vse gre rekreativni šport pri nas, pa naj bo to kolesarstvo ali kakšen drug šport, me zaskrbi, ker bo vse več takih, kot sem bil jaz. Ljudje se premalo poslušamo in preveč smo obremenjeni s preveliko količino vadbe. Vsi bi radi bili profesionalci, z njimi se primerjamo, vendar pozabljamo, da moramo mi hoditi še v službo. Potreboval sem dve leti, da sem se približno spet sestavil, čeprav tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Nekatere dele telesa sem tako uničil, da jih bom verjetno čutil do konca življenja. Vendar: treniram pa spet lahko. Seveda popolnoma drugače!

Kolo in trening nista več na prvem mestu. Kolo pride, ko je čas.

Na koncu: nič slabši nisem!

Začel sem se poslušati, ker vem, da je telo tako pametno, da ti samo sporoči, kdaj ima dovolj. Čeprav zdaj vozim in treniram za svoj užitek in nimam več tekmovalnih ambicij, se še vedno rad »poštopam« na kakšen klanec. In zanimivo je, da sem zdaj boljši, kot sem bil tedaj na razdaljah, ki trajajo do dve uri, pa čeprav zdaj treniram od šest do devet ur na teden, kar je skoraj trikrat manj kakor prej. Zdaj je poudarek na intenzivnosti, predvsem pa na poslušanju telesa.

Če mi telo pravi, da je za tisti dan dovolj, je pač dovolj. Tudi ko delam intervale, jih vedno končam takrat, ko vem, da bi lahko še enega naredil. Včasih sem vse delal do odpovedi. Vem, verjetno se bo marsikateri rekreativec našel v tem zapisu, vendar je škoda, da gre skozi to, skozi kar sem moral sam. Velika škoda je, da bi zapravil družinsko življenje zaradi obsedenosti s treningom.

Sam bi se rad zahvalil ženi, da je bila takrat zelo uvidevna in me je kljub moji neumnosti prenašala, čeprav vem, da nisem bil vedno najbolj razpoložen in sem jo prevečkrat dal na stran – zaradi kolesa.

';