Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Mongolske olimpijske igre

Le malokdo pa ve, da na drugem koncu sveta potekajo skoraj v istem času še ene igre. Mongolske. Veliko manj znane so kakor tiste v Braziliji, a so neskončno barvite in zanimive.

Junija je končno tudi v Mongoliji konec ostre, suhe zime. Pade dež, travniki ozelenijo in trava zraste do kolen. To je čas, ko se bitka za preživetje v tej prostrani stepski deželi končno za kratek čas ustavi. Vsega je v izobilju in tako je sredi poletja čas tudi za druženje in za to, da se samotni nomadi med seboj pomerijo, kdo je boljši.

Igre, za vse čase

Tekmovanja imajo svoj začetek nekje v sivi pradavnini in festivalu Naadam nihče nikdar ni prišel do živega. Prirejali so ga že v časih Džingiskana, pa v času kitajske vladavine, pa komunističnih in časih turbokapitalizma. Vsako leto je bolj barvit, bolj zanimiv in s tem vir narodnega ponosa. V času vrhuncev tekmovanj se življenje v državi preprosto ustavi. Vsi so na stadionih oziroma pred televizijskimi sprejemniki. Najmogočnejši festival se zgodi v Ulan Batorju, glavnem mestu, hkrati pa potekajo še manjši po vseh provincialnih središčih.

Po sami vsebini so si podobni kot jajce jajcu. Na začetku so sprevod udeležencev, zmagoslavni nagovor državnih in lokalnih politikov ter slavnostno dviganje državne zastave. Nato se začne tisto, zaradi česar se festival sploh prireja: tekmovanje.

Mongolske olimpijske igre so sestavljene le iz treh disciplin, je pa zato konkurenca toliko močnejša in toliko bolj zagrizena.

Lok, rokoborba in konji

Najprej se na cilj strelja z lokom in puščicami. To je tudi edino tekmovanje, na katerem tekmujejo tudi ženske. Le streljanje na cilj je nekoliko drugačno, kot ga poznamo v Evropi. Tarča namreč ni postavljena pokonci, ampak leži na tleh. Strelec, oblečen v svoja najlepša tradicionalna oblačila, mora najprej ustreliti visoko navzgor in nato puščica z vrha pada na tarčo. Spretnost prožečih je preprosto osupljiva. Poskusijo lahko tudi turisti, a je tisto streljanje bolj tarča posmeha kakor resno streljanje. S takim početjem bolj ogrožamo sebe in druge, kakor da bi zadeli vsaj v bližino cilja.

Naslednja disciplina je vredna splošne pozornosti! Vsak mlad moški si želi biti rokoborec in tako je rokoborstvo preprosto nacionalna obsedenost. Vsak izmed borcev je oblečen v poseben borilni komplet. Na nogah so usnjeni škornji visoki skoraj do kolen, zraven spadajo kopalkam podobne kratke hlače, čez ramena pa imajo oblečen nekakšen bodi, ki ima blago le po hrbtu in pušča prsi proste, da pa vse ne pade med borbo po svoje, je z vrvico privezan čez trebuh. Na glavi je še barvita čepica.

Sama borba poteka po strogo določenem ritualu. Borca sta pozvana na borišče, ki je običajno čisto navadna stepa. Tam ju sprejmejo sodniki. Štirje opazujejo borbo vsak s svoje strani, sodnike pa nadzorujeta še vrhovna sodnika, lokalni starosti, vredni vsakega ugleda.

Tekmovalca za začetek položita ramo na sodnikovi rami in okrog njega zaplešeta bojni ples. Ritualno jima z glave vzamejo čepici in borba se začne. Na prvi pogled ni videti posebej zapleteno. Borca se prerivata sem in tja ter poskušata drug drugega spraviti na tla in na hrbet. Bitka redko traja več kot le nekaj minut. Prej ali slej kateremu od tekmovalcev za trenutek popusti pozornost ali pa telesna pripravljenost in to je čisto dovolj, da nasprotnik izkoristi priložnost in ga položi na hrbet. Zmagovalec junaško zapleše orlov ples in je junak dneva, poraženec pa se neopazno odplazi z borišča. Na največjem tekmovanju v glavnem mestu je 1024 borcev, ki začnejo rokoborbo, in ker gre zadeva na izpadanje, traja tekmovanje kar nekaj dni.

Turizem in popotništvo v državi sta šele v povojih in »belci« s svojo nenavadno pojavo, dolgimi nosovi, za njihove razmere mogočnimi bradami in visokimi, suhljatimi telesci vzbujamo splošno pozornost. Tako ni treba storiti kaj dosti, da se tudi sami znajdemo na listi tekmovalcev. Sama pojava na borišču nam daje kar nekaj upanja na uspeh v borbi. Precej višji in težji smo od čokatih in nizkih domačinov. Vendar je videz varljiv. Borbe se začnejo. Na vse načine poskušamo preprečiti, da bi se nam nasprotnik preveč približal, in ga hkrati poskušamo spraviti na tla. Mogoče za začetek to še deluje, ko nam pustijo dihati in uživati. Potem pa nas kar naenkrat pograbijo, vržejo čez hrbet, spotaknejo ... Kakor koli že, prej ali slej se nenadoma znajdeš poražen in na tleh.

Tretja disciplina pa je tista, po kateri so Mongoli od nekdaj najbolj poznani: konjske dirke. Mongoli so narod, ki se je rodil v sedlu, in jahati, in to kako, znajo vsi. Pa naj bodo ženske ali moški, otroci ali starci. Nič čudnega, da so pred osmimi stoletji na konjih osvojili svet.

Konjske dirke niso na stadionih, kot jih poznamo pri nas. Majhni mongolski konji so nepodkovani, na njih so približki sedel, na tekmah pa jih jezdijo otroci, stari med šest in deset let. Dirka se čez drn in strn po stepi na razdaljo kakih dvajsetih kilometrov. Po vsej Mongoliji so raztreseni spomeniki zmagovalcem: konjem, saj se šteje, da je zmagal konj in ne jezdec. Konji so kot haskiji, oni preprosto radi dirkajo. Jezdeci na njih so preprosto bolj ali manj za okras.

Dirka se ne začne kar tako iz čistega miru. Konje je treba najprej ogreti. Tekmovalci vedno jahajo okrog droga z državno zastavo. Po ogrevanju se postavijo pred nekakšno zapornico, ki jih prisili, da se postavijo v vrsto. Posebnih pravil pravzaprav ni. Treba se je le pošteno zriniti v startno črto. Pred start se postavi džip z državno zastavo. Med huronskim tuljenjem se zapornica podre in dirka se začne. Sama trasa ni čisto določena. Treba je le dirkati za avtomobilom in konjem pred sabo. Najlepši je pogled na dirko, če se z avtom popelješ ob njej. Človek je ob pogledu na to, kako znajo majhni otroci jezditi sredi množice dirjajočih konj, kar malo osupel in zavisten. Kot da so zliti s konjskimi telesi. Preprosto plavajo na konjskih hrbtih. Konji sami pa tečejo in tečejo čez stepo s popolno lahkoto in polni veselja ob samem dirjanju.

Za pol gobca zmage

Takšna konjska ježa ni čisto brez tveganj. Dirka se brez kompromisa in do zadnjega diha. Na dirki, ki smo jo spremljali tudi mi, je po uri divje ježe zmagal konj, ki se je za zmago boril do zadnjega metra in zmagal za pol gobca. Tudi na cilju se očitno vidi, da je zmagal konj. Jezdec skoči s konja in gre po svoje, ne da bi se zanj kdor koli kaj dosti zmenil. Številni konji pridejo na cilj tudi brez jezdecev. Tudi za takšne padle jezdece se ne pobrigajo kaj dosti. Za konjeniki vozi reševalno vozilo, ki jih spotoma pobere. Zato pa so sami konji na cilju toliko bolj deležni vsake pozornosti. Vsakega posebej v trenutku obkroži vrsta skrbnikov. V trenutku ga ostrgajo potu z lesenimi strgali, okrtačijo s krtačami in pokrijejo z odejo, da se le ne bi tak borec prehladil.

Zmagovalci v disciplinah so deležni občudovanja ne le na festivalu, ampak o njihovih dosežkih bajajo legende. Tiste na festivalu kot tudi v mrzlih, dolgih zimah Mongolije. Festival Naadam v nadaljevanju postane čedalje bolj tudi družinsko srečanje. Otroci se igrajo na igralih, spuščajo balone in praznično opravljeni občudujejo drug drugega. Ženske udarijo ženski čvek po dolgi odsotnosti nomadov, ki so se spet srečali. Moški pa se lotijo tistega pravega moškega posla: pečenke in vodke, ki teče v potokih.

Tat, do dna.

';