Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Mišičma moč in skladnost

Mišična moč in mišična jakost sodita med glavne psihofizične sposobnosti športnika in sta eden ključnih stebrov funkcionalnega giba(nja) – načina izvedbe giba, ki je rezultatsko učinkovit in hkrati biomehansko varen za mišično-skeletni sistem.

Mišična jakost je sposobnost posameznika, da z zavestnim aktiviranjem mišic razvije mišično silo oziroma navor v sklepu, prek katerega neka mišica oziroma mišična skupina poteka. O mišični moči govorimo, ko nas zanima mišična sila v kombinaciji s hitrostjo giba. Poznamo več podtipov mišične moči in jakosti, a v športu nas večinoma zanimajo največja mišična jakost (sposobnost razvoja največje zavestne mišične sile/navora), eksplozivna jakost (sposobnost čim večjega prirasta sile/navora v času, t. j. gradient sile/navora) in največja mišična moč (sposobnost največjega produkta mišične sile in hitrosti oziroma čim več opravljenega mehanskega dela v enoti časa). Toda večina našega vsakdanjega gibanja, pri športu kot tudi sicer, se izvaja v območju moči/jakosti, ki je precej nižje od posameznikovega maksimuma. Toda ker so maksimalne in submaksimalne vrednosti psihofizičnih sposobnosti soodvisne, lahko rečemo, da sta moč in jakost obvezna osnova vsakršnega gibanja. Poleg najvišje zmogljivosti posameznika je pomembna skladnost mišične jakosti/moči. Namreč, ker pri praktično vsakem gibu sodelujejo različne mišične skupine med seboj, njihova neskladna zmogljivost vodi do neoptimalnega gibanja. To velja tako na ravni posameznega sklepa ((ne)skladnost med mišičnimi skupinami, ki potekajo na nasprotnih straneh sklepa, t. i. agonistične in antagonistične mišice) kot na ravni sklepnih/mišičnih verig ((ne)skladnost med mišicami, ki morajo stabilizirati, in tistimi, ki morajo izvajati dinamičen gib), ali v pomenu leve in desne strani telesa ((ne)skladnost v zmogljivosti enakih mišičnih skupin na eni in drugi strani telesa, t. i. lateralne (a)simetrije moči/jakosti).

Iz neskladnosti v skladnost

Naštete neskladnosti se lahko pojavijo iz različnih razlogov, pri čemer med najpogostejše sodijo stanje po poškodbi, neuravnotežena vadba za mišično moč ali asimetrična narava športa oziroma gibanja, ki se v njem pojavlja. Mišično-skeletni poškodbi sta običajno pridruženi bolečina in vsaj začasno omejena funkcija, zaradi česar živčno-mišični sistem kaj hitro izgubi svojo zmogljivost. Mišična jakost upade, in sicer specifično in odvisno od mesta poškodbe in omejenosti funkcije. Kadar mišična neskladnost nastane iz tovrstnih razlogov, sta ključnega pomena popolna rehabilitacija in vzpostavitev mišične skladnosti, saj v nasprotnem primeru dokaj majhna poškodba, zaradi katere se pojavi neskladnost v mišični zmogljivosti, lahko vodi v kaskado zdravstvenih problemov. Ti so bodisi povezani s primarno poškodovanim delom telesa bodisi se izrazijo kot kompleksnejši preobremenitveni sindromi bližnjih ali tudi oddaljenih anatomskih struktur. S takšnimi primeri, ko nepopolna rehabilitacija poškodbe pripelje do porušenja mišične skladnosti v jakosti/moči, se s kolegi redno srečujemo v vsakdanji praksi. Pred nekaj dnevi je prišel na posvet rekreativni tekač, ki si je preteklo smučarsko sezono poškodoval sprednjo križno vez na levem kolenu.

Zdravljenje je bilo operativno, sledila je rehabilitacija s fizioterapijo v začetnih dveh mesecih. 35-letni gospod je bil zelo motiviran za hitro vrnitev k svoji glavni rekreativni aktivnosti, teku. Ko je minilo 14 tednov od operacije, je bil obseg giba normalen, oteklina in bolečina popolnoma odsotni, brez bolečin je lahko tudi tekel s srednjo hitrostjo. Sredi poletja se je začel ukvarjati s tekaško vadbo, najprej trikrat, nato štirikrat na teden. Obseg in intenzivnost vadbe je stopnjeval jeseni, saj je imel za cilj nastop na maratonu v Ljubljani. Vendar se to ni zgodilo, saj so se mu blage bolečine v sprednjem delu kolena in spodnjem hrbtu od blagih konec avgusta stopnjevale do zelo intenzivnih v začetku oktobra. Podroben klinični fizioterapevtski pregled in laboratorijska testiranja so pokazali, da je šlo pri športniku za preobremenitveni sindrom pogačično-stegneničnega sklepa in križnično-kolčničnega sklepa. Zelo mogoč razlog za nastalo situacijo je bila nepopolna rehabilitacija izvirne poškodbe, saj je bilo na dan srečanja (t. j. približno 9 mesecev po operaciji) opaziti: (1) vidne razlike v masi stegenskih mišic ene in druge noge, (2) z meritvami smo ugotovili 27-odstotni primanjkljaj jakosti iztegovalk kolena na operirani strani v primerjavi z zdravo stranjo, (3) neugodno razmerje največje in eksplozivne jakosti med upogibalkami in iztegovalkami kolena na obeh straneh (različni parametri 42–54 % namesto priporočenih 66 %) ter (4) opazna je bila pomanjkljiva izvedba nekaterih osnovnih položajev/gibanj, t. j. kompenzacijski gibi in asimetričnost obremenjevanja nog med simetričnimi gibalnimi nalogami. Opisan primer je zelo tipičen in neverjetno pogost. Tovrstne probleme je mogoče preprečiti oziroma rešiti, vendar z veliko truda, doslednosti in strokovnosti v procesu rehabilitacije.

Slednja se zlasti pri športniku namreč ne sme končati pri odsotnosti bolečine, otekline in zmogljivosti za opravljanje dnevnih aktivnosti. Pomembno je vzpostaviti ustrezno kakovostno izvedbo gibanja, eden temeljev za to pa je moč/jakost in skladnost v tem oziru. V opisanem primeru tekača smo v obravnavi, ki še vedno poteka, za cilj postavili vzpostavitev mišičnih skladnosti ključnih mišičnih skupin (sprednja in zadnja skupina kolenskih mišic, vse mišice kolka in vse mišice spodnjega dela trupa) in vzpostavitev lateralne simetričnosti. Slednjo je treba obravnavati tako v pomenu simetričnega obremenjevanja ene in druge strani med izvajanjem simetričnih gibalnih nalog (npr. sonožni počep) kot v pomenu izenačene zmogljivosti ene in druge strani, kar zadeva moč/jakost. Raziskave pokažejo, da je z vidika preprečevanja ponovitve poškodbe istega sklepa ali nove druge poškodbe spodnjih udov treba ob koncu rehabilitacije (t. j. pred vrnitvijo k polni športni dejavnosti) doseči zmogljivost/izvedbo, pri kateri bo razlika med levo in desno stranjo največ osem do 10 odstotkov. Če so odstopanja večja, je tveganje za vnovično poškodbo in zaplete izdatno.

Ključno je zgodnje odkrivanje

Podobna, čeprav morda manj izrazita neskladja se lahko pojavijo kot posledica enostranske vadbe za mišično moč, če je vadba neuravnotežena. Zlasti rekreativnim športnikom se rado zgodi, da trenirajo glavne mišične skupine, podpornih/stabilizacijskih pa ne. Nekateri celo tiste, ki se v zrcalu vidijo, ne pa tudi tistih, ki se ne. Kot posledica takšne enostranske vadbe se lahko pojavijo mišična neskladja, ki povečujejo verjetnost nastanka poškodb. Občutne razlike v mišični jakosti/moči se lahko razvijejo tudi v športih, v katerih se ponavljajo asimetrična gibanja, ki jih športnik izvaja vedno (oziroma očitno prevladujoče) z isto stranjo.

Zavedati se je treba, da se neskladnosti v mišični jakosti/moči skozi čas le stopnjujejo, če jih z usmerjeno specifično vadbo ne odpravimo. Zmotno je mišljenje, da izvajanje simetričnih gibalnih vsebin (kolesarjenje, tek, simetrične vaje proti uporu ipd.) ustvari lateralno simetričnost. Izkaže se namreč, da če je ena stran telesa zmogljivejša kakor druga, telo večinoma uporabi prilagoditve, zaradi katerih se razlike med levo in desno stranjo stopnjujejo. Na podlagi lastnih izkušenj na področju dela s športniki menim, da sta ključni zgodnje odkrivanje morebitnih mišičnih neskladij na podlagi objektivnih diagnostičnih metod in hitro ukrepanje. Pri ukrepanju je bistvenega pomena prepletanje lokalnih in sestavljenih vaj proti uporu, pri čemer s prvimi odpravimo specifične primanjkljaje, z drugimi pa poskrbimo za integracijo natreniranega v funkcionalnejši gib. Pri prevelikih razlikah med levo in desno stranjo se za najbolj učinkovite izkažejo asimetrične (enonožne/enoročne ali sonožne/soročne) vaje.

Izr. prof. dr. Nejc Šarabon, Univerza na Primorskem, Inštitut Andreja Marušiča, Oddelek za proučevanje zdravja, Koper, S2P, znanost v prakso, d. o. o., Laboratorij za motorično kontrolo in motorično obnašanje, Ljubljana, www.s2p.si; nejc.sarabon@s2p.si

';