Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Miselni dnevnik tekača, ki bo tekel na malem maratonu

 Torek, 20. 10. 2015

Danes sem povsem razsut. Bolijo me no­ge, grlo, imam trda ramena. Upam, da ne bom zbolel. Poklical sem trenerja, češ, kaj naj naredim, ali naj grem na trening. Danes imamo še zadnjič nekaj kratkih intervalov, mislim, da dvakrat po en kilometer. Trener mi je dobesedno prepovedal udeležbo na treningu. Namesto tega me je poslal v savno, da bi se malce pregrel. Mislim, da je pomagalo, počutim se mnogo bolje. V zadnjih dneh se mi je malce nabralo, veliko dela v službi, malce kratek spanec, in se mi je takoj poznalo. V prihodnjih dneh ne smem kratiti svojega spanca.

Četrtek, 22. 10. 2015

Tekel nisem že od nedelje. V ponedeljek sem izpustil iztek, ker sem bil v službi do zvečer, v torek sem se počutil slabo. Mislim, da je bilo pametno, da sem si vzel nekaj dni prosto, saj sem se danes počutil že mnogo bolje. Trener mi je za danes predpisal malce daljše ogrevanje, potem pa en srednje hiter kilometer. Menda zaradi aktivacije, da bi malce prebudil mišice. Res mi je ugajalo teči z malce višjo hitrostjo, čeprav moram reči, da sem se počutil kar brez moči. Nisem še pravi. Ni drugega, kot da grem hitro v posteljo in se poskušam čim bolje spočiti.

Sobota, 24. 10. 2015, zjutraj

Danes sem zjutraj odtekel nekaj počasnih kilometrov za ogrevanje, potem pa še dva kilometra v ritmu 4:20 na kilometer. To naj bi bil nekako ritem za moj jutrišnji nastop. Reči moram, da mi sploh ni bilo lahko, tako da ne vem, ali bom jutri lahko zdržal v tem tempu. Videti je, da mi je ta teden slabo počutje vzelo veliko moči. Popoldne se bomo dobili z ekipo in bomo šli na testeninko, ki je organizirana v sklopu maratona. Tam bo tudi trener in se bova malce pogovorila, kako in kaj za jutri.

Sobota, 24. 10. 2015, zvečer

Načrt za jutri je naslednji. Prvih šest kilometrov startam v ritmu 4:25–4:30 na kilometer, potem pa bom videl, kako se bo zadeva odvijala. Če mi bo težko, lahko še vedno spustim kakšno sekundo na kilometer in tako preprečim katastrofo oziroma to, da bi sredi proge ostal povsem brez moči. Če se bom počutil dobro, bom zdržal tempo do štirinajstega kilometra, tam pa se bom spet glede na počutje odločil, ali bom pospešil ali ne. Sliši se kot dober načrt, bom videl, kako bo šlo v resnici. Pred­vsem moram paziti, da ne bom začel prehitro. Mi je pa žal, da nisem startne številke dvignil že v četrtek ali petek. Danes je bila takšna gneča, da smo čakali skoraj pol ure. Sej ni veliko, pa vendar vem iz prejšnjih let, da se da urediti že prej. Upam, da mi bo zadnji spanec, podaljšan za eno uro, povrnil moči.

Nedelja, 25. 10. 2015

Start teka je bil ob 10:30 pred parlamentom. Še dobro, da nisem tekel desetke, ker bi ob šestih zjutraj težko vstal. Po skup­nem ogrevanju smo se odpravili na start te­ka. Postavil sem se v drugo cono, kjer je bilo označeno, da je za tekače, ki želijo teči okoli 1:35. Upam sem, da je res tako in da ne bomo začeli prehitro. Startali smo kakšne tri minute za prvim valom, kjer so vsi najhitrejši tekači. Po vseh pravilih jih ne bi smeli ujeti na progi. Nekaj minut za njimi smo startali še mi. S sabo sem imel uro in se že na prvem kilometru ustalil v ritmu 4:25 na kilometer. Prvega sem odtekel 4:18, kar je blizu idealnemu začetku. Vse je šlo po načrtu. Že po dveh kilometrih smo začeli dohitevati počasnejše tekače iz prvega vala. Kako je to mogoče, pa kaj ta »folk« razmišlja. Pogledam jih v obraze, pol jih je že na »škrgah«. Ne moreš verjeti, če ne vidiš. Do konca imajo še devetnajst kilometrov, oni pa že komaj tečejo.

V glavnem, meni je prvih pet kilometrov po Dunajski cesti šlo odlično, točno v zastavljenem ritmu in brez večjih težav. Pri prvi okrepčevalnici je bila velika gneča in sem šel kar mimo. Kmalu potem sem začel razmišljati, da je bila to mogoče napaka, vendar ni bilo prevroče in ne bi smel biti problem. Po osmih kilometrih in drugem podvozu sem malce začutil noge. Vzel sem prvi gel od treh pripravljenih. Po nekaj minutah se mi je ritem teka začel dvigovati. Nisem vedel, ali je to zaradi gela ali se mi je preprosto odprlo. Naslednjih pet kilometrov sem kar poletel po progi, moral sem se zavirati, da sem ohranjal tempo na 4:20 na kilometer. Odločil sem se, da bom počakal do šestnajstega kilometra in tam spustil, kolikor bo šlo. Na štirinajstem kilometru sem vzel drugi gel, čutil nisem nobene spremembe, to je pomenilo, da sem naredil v redu. Drugi gel sem »tempiral« ravno prav, saj je kakšno minuto potem prišel prvi klanec na Večni poti. Dokaj z lah­koto sem jih premagal in se nato s sproščenim korakom začel spuščati proti Brdu. Šestnajsti in sedemnajsti kilometer je bil tek pravo uživaštvo, saj se je cesta bolj ali manj rahlo spuščala. Vzel šem še zadnji gel in dodal plin. Začel sem prehitevati tekače, ritem teka je bil okoli 4:10 na kilometer. Super mi je šlo. Ko sem prišel na Tržaško, sem imel le še kilometer do cilja. Zadnji kilometer je bil dolg in težek kakor prej pol vsega teka. Plačal sem za pogumen tek v zadnjih kilometrih, malce sem se precenil. Vendar če se je morala pojaviti kriza, je bolje, da se je pri zadnjem kilometru, kjer ne moreš odnehati in te gledalci ponesejo v cilj. Tek sem končal z odličnim časom 1:32:30, prav toliko, kot je bila moja skrita želja.

V cilju sem komaj hodil, noge so bile po­vsem prazne. Vseeno sem plačal slabo počutje prej v tednu. Spomnim se, da kadar telo ni ravnovesju, te napor bolj podre, kot če si povsem zdrav in dobro pripravljen. Le­tošnji maraton je bil čisti užitek do zad­njega kilometra. Zdaj ko sem to izkusil, še bolj spoštujem maratonce, ki pretečejo še enkrat daljšo razdaljo, takšne krize pa lahko trajajo po več kilometrov. Zase lahko rečem, da sem odtekel po pameti in se mi je izšlo. Cilj za naprej pa je tek pod uro on pol. Zdaj vem, da je to dosegljivo.

';