Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Miselni dnevnik tekača, ki bo tekel na deset kilometrov.

Nedelja, 18. 10. 2015

Lani sem začel teči, letos se nameravam prvič udeležiti teka na deset kilometrov. Vsi mi pravijo, da ne bom imel težav, vendar se kar malo bojim, ali bom zdržal. Drugi tekači mi tudi pravijo, da v množici sploh ne čutiš napora in da je povsem lahko teči. Ne predstavljam si tega. Ko tečem več kot osem kilometrov v kosu, me potem bolijo noge. Saj vem, da bom pretekel, ampak jaz bi rad tekel malce hitreje, kot je lani tekel moj tekaški prijatelj. Mislim, da je šel okoli 50 minut. Upam, da bo šlo hitreje. Malce sem v dvomih, ker še nikoli doslej nisem veliko kilometrov odtekel s to hitrostjo. Na treningu sem v tej hitrosti tekel dvakilometrske intervale, a nisem imel nekih težav. Trener mi tudi pravi, naj se ne bojim in obremenjujem s tem, pravi, da sem super pripravljen in da bom deset kilometrov odtekel nekje okoli 48 minut. Ne vem, trener včasih te zadeve vzame tako lahko, vendar navadno kar drži to, kar napove. Upam, da se bo to uresničilo tudi pri meni.

Torek, 20. 10. 2015

Danes sem bil na tekaškem treningu, tekli smo intervale 5 x 400 metrov. Drugi tekači, ki gredo na maraton in polmaraton, so imeli danes samo lahkoten tek in nekaj stopnjevanj, jaz in kolega, s katerim bova tekla deset kilometrov, pa sva imela še intervale. Moje noge so bile kar malo težke, trener spet pravi, da bo vse v redu in da se bom v prihodnjih dneh spočil. Malce sem v dvomih, danes sem sicer tekel odlično, vse intervale sem odtekel hitreje kot minuto in pol, za odmor pa smo imeli cel krog hoje in počasnega teka. Noge so me super nesle, tudi zadihan nisem bil preveč, trener pravi, da so to znaki dobre pripravljenosti. Le kako mi bo nekaj intervalov pomagalo pri desetih kilometrih, ki jih moram preteči v kosu? Jutri imam dan za počitek, bom videl, kako bodo noge v četrtek na treningu.

Četrtek, 22. 10. 2015

Danes sem šel dvignit startno številko in malce pogledat ne sejem ob maratonu. Mislil sem bolj hitro opraviti, a sem se zadržal kar dobro uro na razstavnem prostoru. Šel sem danes, da bi se izognil gneči, a je bilo vseeno veliko ljudi, predvsem pa sem veliko časa porabil na stojnicah, na katerih predstavljajo različne pripomočke za tekače. Še dobro, da s sabo nisem imel preveč denarja, ker bi vse pustil tam. Toliko lepih in uporabnih stvari imajo. Kupil sem si nove copate, mislil sem, da jih bom imel za maraton, a mi je trener zvečer na treningu svetoval, naj raje tečem v preizkušenih copatah, nove pa bom imel za pozneje. Mislim, da ima kar prav, nič kaj prijetno ne bi bilo, če bi zaradi žuljev tekel počasneje, kot sem pripravljen. Danes sem se na treningu super počutil. Tekel sem s tekači, ki gredo na polmaraton in maraton. Vsi so rekli, da se super počutijo. Jaz sem bil na začetku treninga bolj »trd«, ko pa smo naredili stopnjevanja, sem začutil neko sproščenost in lahkotnost. Bil sem lahek kakor pero, občutek sem imel, da bi lahko tekel v nedogled. Upam, da se bom v nedeljo tudi tako počutil. Po treningu nam je trener dal še zadnja navodila, kako naj tečemo v nedeljo. Meni je rekel, naj se na startu postavim na sredino prve cone, da bom lahko tekel z enakimi tekači. Jaz sem mislil, da bi šel kar bolj naprej, da ne bom imel gneče. V tem primeru obstaja velika verjetnost, da bom začel prehitro, če bodo okoli mene sami hitrejši tekači. Ne vem, bom videl v nedeljo, kako bo na samem startu, bom videl, koliko bo gneče. Letos je start pred parlamentom, tako da bo po dvesto metrih takoj ovinek v levo. Moram se postaviti bolj na sredino skupine, da me ne bodo stisnili v ograjo.

Sobota, 24. 10. 2015

V mesto sem peljal nečaka, ki je tekel na teku Lumpi. Maratonski utrip že odmeva po mestu. Res komaj čakam, da bo jutri in da bom opravil. Nisem si mislil, da bom tako nestrpen zaradi enega teka. Večkrat si rečem, daj, umiri se malo, v naslednjem trenutku pa se spet počutim kot otrok, ki komaj čaka, da bom šel na izlet. Zanimivi občutki. Danes se počutim odlično, popoldne sem malce tekel in nisem čutil nobene utrujenosti. Počasi mi ideja o teku pod petdesetimi minutami postaja všeč. Trener mi je naročil, da moram prvo polovico teči bolj zadržano, drugo polovico pa stisniti, kolikor gre. Jaz pa mislim, da bi začel malce hitreje, da bi si naredil nekaj rezerve za pozneje. Ne vem, kako bom v drugi polovici nadomestil, ko človek postane utrujen. Bom zaupal trenerju, doslej so se še vsi njegovi nasveti izkazali za pravilne. Upam, da bo to držalo tudi zame. Včasih se mi zdi, da me pozna bolje, kakor se sam poznam. Danes bom šel v posteljo bolj zgodaj, ob 22:00, tako da bom do šestih zjutraj nabral dober spanec. Časa je več kot dovolj, saj se danes premakne ura nazaj in imam eno uro podarjeno. Start teka je jutri že ob 8:30, tako da moram ob šestih vstati, nekaj pojesti in nato takoj v mesto. Z ekipo smo dogovorjeni že ob sedmih v mestu. Že danes bom pripravil nahrbtnik, da ne bom jutri kaj pozabil vzeti. Vremenska napoved je dobra, vendar je lahko zjutraj še megla, zato bom vzel tudi nekaj toplih oblačil za pred tekom in po njem.
Kolega me je povabil zvečer na pivo, vendar ne bom šel, bom raje spal in se spočil za jutri. Pravi, da ne razume, zakaj delam tako paniko okoli maratona, vendar sem treniral nekaj mesecev in bi zdaj res rad odtekel pod petdesetimi minutami. Bova že šla na pivo kakšen drug dan.

Nedelja, 25. 10. 2015, zjutraj

Zjutraj sem se zbudil prijetno naspan, dodatna ura mi je prav koristila. Pojedel sem lahek zajtrk, malce kruha in marmelade, popil dva čaja in si pripravil pijačo, da jo bom vzel s sabo. Še enkrat sem preveril, ali imam vse spakirano, in si dal čip na tekaške copate. Bolje je, da je na copatu, kakor da ga v zadnjem trenutku kam založim. V mestu sem bil točno ob sedmih, kjer smo se dobili z ekipo. Malce smo vsi na trnih, nekaj punc je malo paničnih, ker bodo šle prvič na polmaraton. Trener se je samo smejal, rekel jim je, da bo vse v redu. Saj ne vem, ali to reče kar tako, da nas pomiri, ali resno misli. Jaz nisem bil zjutraj nič živčen, sem pa postal po ogrevanju, ko so se začele množice tekačev zgrinjati pred parlament. Takrat me je malo stisnilo. S trenerjem sva se dogovorila, da bom začel prve tri kilometre zadržano, v ritmu malce pod pet minut na kilometer. Prvi trije kilometri so edini, kjer gre proga malce levo in desno, teče se čez podvoz in je treba preteči v klanec na Dunajski. Tam ne smem biti prehiter, da me ne bo »zabilo«. Dogovor je, da se bom med tretjim in šestim kilometrom držal enakomernega ritma, okoli 4:45 na kilometer. Na petem kilometru je tudi okrepčevalnica, vendar je ne potrebujem, saj bom tekel samo okoli petdeset minut. Zadnje štiri kilometre lahko pospešim, kolikor se da. Proga gre čisto malo navzdol, kolikor se z Dunajske ceste spusti v mesto, vendar se splača izkoristiti. Še pol ure je do starta, moram iti pred parlament, da bom prišel v pravo cono, da bo še prostor.

Nedelja, 25. 10. 2015, po teku

Bilo je fantastično! Na startu je bila velika množica ljudi, ki naredi pravo tekaško razpoloženje. Postavil sem se ravno prav, na sredino prve cone, in po začetku teka mi ni bilo treba veliko prehitevati. Na startu sem postal kar malce živčen, v mene se je naselil dvom, ali bom zmogel zastavljeno. Takoj ko je počila pištola, so vse misli izpuhtele. Malce sem se spozabil in začel kar hitro, noge so me kar nesle. Še dobro, da je po približno petsto metrih ob progi stal trener in me opozoril, da sem prehiter. Takoj sem umiril tempo in se takoj ustalil v ritmu 4:50 na kilometer. Bilo je povsem lahkotno. Zanimivo, na treningu se moram zelo truditi, da lahko tečem v tem ritmu. Na kilometru in pol se pojavi manjši klanec s podvoza gor na Dunajsko cesto. Po trenerjevih navodilih sem malce skrajšal korak in pazil, da mi srčni utrip ni preveč narasel. Kmalu potem smo zavili levo. Vedel sem, da nimam nobenih klancev več. Proga se do petega kilometra povsem rahlo vzpenja, vendar tega sploh ne opaziš. Tekel sem povsem sproščeno v ritmu okoli 4:45 na kilometer. Kilometri so mi zelo hitro minevali, kot bi trenil, sem bil na polovici proge. Začel sem razmišljati, kdaj naj pospešim, počutil sem se odlično. Odločil sem se, da bom počakal do šestega kilometra, ko se bomo vrnili na Dunajsko. Takoj po tabli, ki ji označevala, da je šest kilometrov že za nami, sem dodal malce plina. Takoj sem prešel iz udobnega ritma v malce težji tek, intenzivnost, ki jo poznam iz treningov. Na hitro sem izračunal, da je do cilja samo še 17 ali 18 minut. Takrat sem mislil, da bom zdržal tak tempo povsem do cilja. Na osmem kilometru se me je lotila manjša kriza, tempo mi je malo padel, vendar sem kljub temu začel prehitevati tekače pred sabo. Videti je bilo, da so se malce ušteli s svojim tempom v prvih kilometrih. Kriza je trajala do podvoza na Dunajski. Ko sem prišel na vrh majhnega klanca, sem vedel, da je do cilja le še dober kilometer. Tukaj sem pospešil, kljub temu da mi je bilo težko. Zadnji kilometer tečeš kar po zraku. Sploh ne veš, da si utrujen. Ogromno navijačev ti da dodatne moči. Šele ko prečkaš ciljno črto, začutiš, kaj si storil svojemu telesu. Vse te peče, noge, pljuča, najraje bi se kar ulegel na tla. Vendar po nekaj sekundah utrujenost mine, pojavi se veselje ob odličnem nastopu. Moj rezultat je bil 46:50. Bolje, kot bi si upal kakšen teden nazaj sploh pomisliti. Pred maratonom sem po tihem računal na rezultat po petdesetimi minutami. Trener mi je rekel, da bom gotovo tekel hitreje od 48:00. Pa je bilo res. Treningi ne lažejo, ves trud, ki sem ga vlagal vse leto, se mi je danes poplačal.

Počakal sem še druge tekače iz ekipe. Vsi so tekli odlično, razen gospe, ki, roko na srce, ni kaj prida trenirala. Prihodnje leto bom šel gotovo na  polovičko. Trener mi sicer pravi, naj raje prej treniram deset kilometrov, da jih bom lahko pretekel res hitro, in grem potem na polmaraton, vendar to zame zdaj ni več izziv. Vem, da bom moral za polmaraton trenirati več, vendar se izplača. Vsaka minuta treninga šteje. Predvsem pa sem videl, da sem naredil prav, ko sem upošteval trenerjeva navodila. Če bi začel že takoj hitro teči, ne bi zdržal do konca. Že tako je bilo težko, ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bil že pri tretjem kilometru povsem »fuč«. Gotovo bi tekel počasneje. Prihodnje leto bom spet prišel, upam, da bom še bolje pripravljen.

';