Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolesarjenje za telebane, tretjič

Začetniki smo. Začenjamo uživati na kolesu. Ampak na svetu je tako, da so normalni ljudem omejeni z norci, ravnina pa s hribi. In včasih je treba čeznje. Čez hribe, ne norce. S kolesom. Navdih za naš zapis je članek Tori Bortman s spletne  strani Bicycling, samo da je njen zapis prijazen, neumestne pripombe v tem članku pa so naše. Vsak zapiše, kar zna, a ne…

Pri kolesarjenju v hrib ge za veliko več kot za to, kako močni ste. Treba je poznati veščine, ki so za tako vožnjo potrebne in imeti načrt vzpona – če to imamo, bomo slej ko prej prišli do vrha.

Priprava
Za vzpon se je treba pripraviti. Preden cesta dobi tisto grdo značajsko lastnost, da gre proti  nebu, vzemite iz nosilca plastenko in malo popijte. Sprostite telo. Lahko tudi za nekaj časa upočasnite ritem vožnje. Če boste začeli prehitro, boste kmalu povsem iz sebe – malo zaradi jeze, ker ste se zagnali,  v glavnem pa zato ker boste pokurili vso moč. Če je vroče ali če ocenjujete, da vam bo postalo, odpnite kolesarsko majico. Tudi zato priporočamo, da si vedno kupite majico z zadrgo po vsej dolžini. Resne majice za bicikliste  so zgolj take. Tudi če so nekatere s kratko zadrgo zelo nobel, fensi.

Menjava prenosa
Prestavite v lažjo prestavo tako, da pedali vrtite brez težav. Če bi ne prestavili in bi naenkrat ugotovili, da je na verigi velika obremenitev, takrat je težko prestaviti, če tega niste vešči. Pri prestavljanju navkreber je vedno potrebno malo popustiti pritisk na pedali. Tega ne vedo celo nekateri dobri kolesarji, zato tako poka, ko se spopadejo s hribi. Takemu kolesarju se je po naših izkušnjah dobro izogniti, kdo ve, če mu ne poka tudi v glavi?

Varčevanje z energijo
Dihajte globoko in enakomerno, mirno. Pedali potiskati navzdol je težko, zato se osredotočite na vlečenje pedal navzgor. Naj vas ne popade besnilo, da bi takoj začeli močno pritiskati na pedali. Če se boste proti koncu vzpona dobro počutili, takrat bo šele pravi čas, da močneje pritisnete.

Igra misli
Vzpon je bolj boj v glavi kot igra moči mišic. Posvetite se vidnim znamenjem ob cesti. Zazrite se v drevo ali znak ob cesti pred vami in opazujte, kako izginja razdalja do tja. Zapojte si. Sam sebi povejte dober vic. Ja, samo vi se boste smejali, a to je v takem primeru logično. Privoščite si nasmeh. Skušajte pozabiti, da se vzpenjajte. Morda bo kdo, ki bo opazoval vaše početje mislil, da se vam je odpeljalo, a to je njegov problem. Vaš je bil vzpon, a ni več.

Premikajte se na/po  kolesu
Med vožnjo nekaj časa vozite sede in nekaj stoje. Menjajte svoj položaj. Tako bodo delovale vse mišične skupine. Če ste porabili vso zalogo na zadnji verižnici in težko obračate, potem primite na krmilo tako, da imate roke na nosilcu zavorno-prestavnih ročic in potiskajte pedali proti ročicama. Pomaga. Ne za zelo dolgo, za nekaj časa pa.

Bodite navdušeni
Ko ste na vrhu, si vzemite nekaj časa zase. Nadihajte se, se ozrite naokoli po naravi, in se pripravite, da prevzamete nagrado – spust. Če ste zelo utrujeni, razjahajte kolo in sedite na tla. Zakaj pa ne? Tudi fotografija za spomin ali selfi ne škodita, tudi če sta namenjena počitku.

Dobro je, če…

-Če  se vzpenjate v svojem ritmu. Če vas drugi že čakajo na vrhu, naj bo to njihov problem, ne vaš.
-Razjahajte. Tudi to je del kolesarjenja in še vsakemu se je to zgodilo. Celo  profiji na spomladanskih klasikah v Beneluksu to počnejo. Ko sestopate, morate imeti najlažje prestavno razmerje, preverite, če za vami ni kakšnega vozila, nato zapeljite pravokotno na strmino in sestopite na notranjo stran, proti strmini. Nikoli navzdol! Sestopiti je mogoče tudi v smeri vožnje, a je to zahtevnejše. Se pa da. Vendar oba načina zahtevata nekaj vaje in spretnosti – ni pa težko.
-Bodite »geometer«. Če je hrib strm, začnite cikcakati, cesto si jemljite od roba do roba. Preverite promet, seveda. Vožnja levo in desno pomeni, da tako boste zmanjšali naklonino hriba in pridelali nekaj več razdalje, kot če bi vozili zgolj naravnost.

Sedenje proti stoječemu položaju
Če stojimo imamo večjo moč kot še sedimo.
Če stojimo imamo manjše število obratov kot če sedimo.
Če stojimo je naš srčni utrip večji kot če sedimo.

Naravnanost
Vzpon začnite sede. Bodite trdni in ravni v ledvenem delu in se spustite z rameni navzdol, tako da bodo imela vaša pljuča dvoj prostora za vzdih in izdih. Za čim več zraka ven in noter. Bodite sproščeni v ramenih, rahlo upognjeni v komolcih, roki naj sproščeno počivata na krmilu, na vrhu krmila, nekje na sredini vsak polovice krmila. Če boste držali krmilo kot bi taščo za vrat, boste po nepotrebnem izgubljali energijo – mislimo, pri takem držanju balance.
Da bi iz nog, stegna (gluteusa), dobil več moči, spustite trup bližje krmilu. Če stojite, se morate nekoliko pomakniti naprej, tako da bo vaše težišče pred pedaloma oziroma gonilnim ležajem. 

Ste vedeli?
Če samega sebe hrabrite z »Ti to zmoreš« je učinkoviteje, kot še se hrabrite z »Jaz to zmorem«. Kdo bi vedel. zakaj, a je menda tako. Nam je prav, ni res? Samo da pomaga!

 

';