Kaj lahko še naredim tik pred maratonom?
Zavestno in samozavestno na maraton. O telesni drži na maratonu in – kako naj se takrat držim?
Telesna drža izžareva zavest. Zavest o sebi. Zavest o noči ali dnevu. Za menoj ali pred menoj. Zavedanje telesa v danih okoliščinah. V zavestnem trenutku se ob zavedanju nezavednega položaja telesa načeloma vedno lahko popravimo. Če smo povprečno aktivni – telesno dejavni, znamo aktivirati mišice med čudovitimi lopaticami na hrbtu, potegniti ramena nazaj, odpreti prsni koš za svež dih energije, pogled usmeriti navzgor in seveda, skriti tisti preseženi gram ali več sira ali druge razvade, ki uravnoteži življenje, pregrehe, ki bledo mehke prijaznosti, poraščeno ali ne, zre nevede iznad pasu. Popek se aktivira. Telo orientira. Jasnejše so misli.
Podaljšan trup
Za vretenca kontrolnega stebra. Za pomembne mehkotkivne strukture. Za ohranitev ključnega prostora medvretenčnih sklepov. Kot marioneta, ki zaživi ob potegu vertikalne vrvice. Pokonci. Kot bi nas pajek iz neba vlekel za en sam močen las najvišje točke glave, sredine temena. Zrastemo v višino, jasnega pogleda naprej (in nikakor ne zviška).
Ob aktivaciji globokih trebušnih mišic se pravilno kontrahirajo estetsko dovršene glutealne mišice (mišice zadnjice). Te nadzirajo medenični obroč, prvi dom, tam, kjer se je pri mami vse začelo. Vrnemo telo domov – hvaležno aktiviramo popek – »home button«.
Tokrat zavestno-samozavestno. Po mesecih treninga bo vse bolj podzavestno, telo orientirano. Stabilna hrbtenica deluje pravilno s svojimi priveski – z rokami in nogami. Štiritaktno recipročno – v tem taktu tekaškega koraka se gibljejo sproščeno roke in noge – za začetek, po domače, ne preveč in ne premalo. Ker pri osnovah se pogosto zaplete. Ob stabilizaciji težišča telesa bosta tudi pristanek in odriv spontano pravilnejša. Kljub temu, da je to dejansko za kontrastni odtenek drugače po 20 kilometrih in težje od pisanja v preveč ugodnem položaju, je morda v pomoč pri ohranjanju telesne drže, namig za tresljaj, tresljaj rok ali nog. Nekajsekundni tresljaj noge, ene ali druge, lahko sprosti tudi tisti trenutek, ko imamo občutek, da se začenja zgodba s krči. Ob prvem manjšem krču se je vredno zaustaviti za nekaj sekund in raztegniti boleči predel. Te sekunde pri času dveh, treh ur so zanemarljive v primerjavi s tem, da lahko potem tečemo celo naprej.
Lahkih rok in lahkih nog
Sproščenih rok in nog, ležerno, z najnižjo energetsko porabo. Saj to pa le znamo – čemu bi porabljali energijo, če ni treba. Lahkih misli, kilometer za kilometrom. Lahkih rok in lahkih nog. Tako je verjetnost navadno večja, da bo kinematika prijaznejša do anatomije tekača. Stabilno v trupu. Zadnjica pa naj le dela, naj se ne le zgolj nasmiha ritmu, aktivna naj ohranja hitrost. Tako bo korak mehak. Pa ponovimo – vsak dih, podaljšana hrbtenica, ramena nazaj, popek domov … Da bo vse to bolj podzavestno, bo morda treba malo vaje. Ustrezne vaje ustreznih mišic. Morda tudi manualna pomoč, pomoč profesionalnih rok, ki bodo sprostile mišične asimetrije. In nato usmerile k ustreznim vajam problematične mišice. V nadaljevanju bo potreben vadbeni program za nadzor trupa, ki temelji na stabilizaciji trupa, vsaj uro ali dve na teden. Bodisi bo to vodena fizioterapevtska vadba, taj či, aktivnejši pilates ali kateri koli ples. Zavestno samozavestno. Zase. Za svoje telo. In ne, ne zato, kaj bodo rekli, če se tako pokonci držim. Zanima naj nas predvsem zgolj to, kaj bo s strukturami v telesu in kaj na to poreče telo na dolgi rok.
* * *
Zavestno samozavestno v tekaški korak. Čas teče, in če tečemo, tečemo. Lahko tudi bolj prijazno do telesa. Do zadnjega metra. Odprtih pljuč. In nasmejano v duši. Vse drugo pride samo, tudi pravi rekord na cilju.
