Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Franjin kronometer ni za bojazljivce

Prejšnjič sem vam predlagal kratek test, po katerem ste lahko ugotovili, ali vam posamična vožnja na čas, kronometer ali ura resnice sploh ustrezajo, ali ste dobri v tej najtežji kolesarski disciplini. Da, teže je biti dober kronometrist kakor dober plezalec, gorski kolesar. Upam, da ste se sami prepričali.

Spomnim naj vas ... Predlagal sem vam, da se 44 kilometrov vozite po večinoma ravnih cestah v položaju kronometrista. To pomeni, da ste se morali ves čas držati spodaj za krmilo. Zakaj ravno 44 kilometrov? Zato ker je tisti kronometer, za katerega se pripravljamo, dolg 22 kilometrov. In če ste za trening zdržali dvakratnik razdalje, ki bo na dirki, potem ste blizu uspeha. No, ne tako blizu.

Kdaj ste odnehali?

Recimo, da ste me poslušali. Vem, kaj se vam je dogajalo. Že po petih kilometrih ste razmišljali, da bi prijeli vsaj za zavorno-prestavni ročici, če ne celo za vrh krmila. Potem ste vztrajali in sklenili kompromis, da se boste više prijeli vsaj pred nepreglednimi ovinki ali vsaj tam, kjer gre cesta malce navkreber. Po desetih kilometrih ste bili že skoraj prepričani, da to ne bo šlo, po petnajstih ste se dokončno predali in prijeli tako, kot mislite, da je udobneje, da vas telo manj boli. Seveda, prehitro ste vozili in preveč ste razmišljali zgolj o tem, da ne smete prijeti kolesa drugje. Pozabili ste, da je to samo test in da vam ni nujno treba voziti ves čas v rdečem polju, do konca svojih moči in še dlje … Vem, prej se niste niti ogreli. Dovolili ste, da telo trpi od starta naprej v prisilni drži. Prisilna drža se reče zato, ker mi rekreativci v glavnem krmilo držimo za ročici ali še više. Seveda, rekreativcem nam je mar samo klanec in še vedno smo prepričani, da se kolesar spozna po hitrosti vožnje navkreber. Boljši kot sem klancar, boljši kolesar sem, in potem vam nekdo reče, da se uro in pol ves čas držite spodaj. To je nemogoče. Če bi se prej ogreli s polurno umirjeno vožnjo, z dvema trema hitrima sprintoma vmes in se šele zatem lotili testa, bi bilo vse drugače.

Ura, ko resnica pride na dan

Kronometristi so posebni kolesarji. O tem ni debate. Uživajo, ko je njihov utrip eno uro na najvišjih obratih, ko uporabljajo zgolj dve, tri prestave ali še to ne, ko vse šviga mimo njih, ko jih peče vrat enako kot stegenske mišice, ko imajo zlomljen hrbet in dobro vedo, da jih bo bolel še dolgo po prevoženi ciljni črti, ko jim šumi zadnji polni obroč, ko zavori zacvilita samo pri obratu, ko lovijo tekmovalca pred sabo in bežijo pred lovcem, smeji se jim, ko sekajo ovinke, ko števec kaže vsaj štirico na prvem mestu, ko pokaže petko, začnejo razmišljati o stopničkah, nogi sicer gorita, a večji problem je drsenje riti s sedeža, pomislijo, da bi bilo res najbolje na sedež zalepiti brusni papir in tvegati uničenje najboljših hlač. Da, ponosni ste, kako lahko v klobčiču obračate najtežjo prestavo, kako vam kolena ne uhajajo navzven, niti komolci …

 

V rekreativni karieri sem prvič stal na startu kronometra. Pomislil sem, kaj mi je tega treba bilo, prekršil sem obljubo, da po aktivni kolesarki karieri nikoli več ne bom tekmoval. Prijateljev nagovor je bil močnejši, popustil sem in se znašel na startu, številko za njim, pol minute sem čakal, preden so me za z rampe spustili za njim. Pred startom me je celo prosil za nasvet, kako naj odpelje progo. Skrbno sem mu razložil, ker z osemnajstkilometrskim kronometrom se ni šlo hecat.

Na koncu se je izkazalo, da je pozabil prav na vse, razen ene točke svetovanja. Ko sem mu rekel, da se morava ogreti tako dobro, da bo švic v potokih odtekal z naju, me ni poslušal. Vozil se je okrog startnega mesta, ves tresoč se od treme, gor in dol po uličicah kraja starta, in le z muko vmes opravil kak kratek sprint. Bolj ko sem ga opozarjal, da bi se v bistvu morala ogrevati na trenažerju, bolj slabo mu je bilo.

Še prej sva si šla ogledat vso progo.

Ker bo cesta zaprta za ves promet, lahko vse ovinke sekava, to pomeni, da stalno iščeva idealno linijo, najkrajšo pot, paziti morava le na tiste kolesarje, ki gredo nazaj proti cilju, seveda! Progo sva razdelila na štiri dele. Odločila sva se, da bova startala silovito, da bova čim prej odgnala začetno tremo. Ko bo utrip dosegel svoj strop, bova vztrajala le še minuto, potem bova spustila plin in nadaljevala na osemdesetih odstotkih najvišjega utripa, v tem ritmu bova vztrajala ves drugi del, ki je dolg kar deset kilometrov. Sledil bo blag kilometrski vzpon, ki ga bova prekolesarila z maksimalnim srčnim utripom, ker bova spust preživela v zabušavanju, tam si bova edinkrat odpočila, vendar bova ves čas pazila, da bova v popolni, najnižji, najbolj aerodinamični drži na kolesu. Spust je tako strm, da nama ne bo treba veliko poganjati. Tretji del vsebuje obrat in cesto nazaj po isti poti proti cilju.

 

Tik pred obratom bova spet malce popustila in se pripravila za silovit začetek, takoj ko bova obvozila sodnika na cesti. Sprint, dolg dvesto metrov, bova umirila v aerodinamični drži in se pripravila na tisti kratki vzpon, po katerem sva v kontra smeri zabušavala. Do konca plin, vse do vrha, na spustu počijeva in potem vse do cilja sledi … sledi odklop!

Oziroma sledi megla, gluhota, pred sabo, ali bolje rečeno pod sabo moraš videti samo prekinjeno ali celo črto, ki ločuje desno stran ceste od leve, srčni utrip obnemi, ne čutiš nič več razen bolečine po vsem telesu. Še sline z oklepaja ust ne moreš obrisati, kaj šele tuša izpod čelade. Nič na svetu ni pomembnejše kakor misel, da je treba čim prej do ciljne črte.

In nič na svetu ni pomembnejše od aerodinamične drže na kolesu in prave prestave. Če bova vozila prelahek prenos, bova počasna, če bova poganjala pretežkega, naju lahko tako zabije, da bova kolo za ušesa pripeljala do cilja.

V cilju moraš najprej najti kos pločnika, na katerem boš umrl s kolesom na sebi.

Če v cilj prideš z mislijo, da nikoli več ne boš vozil kronometra, je okej. Če v cilj prideš in slišiš vpitje ljudi, potem si zabušaval. V cilj moraš priti gluh in napol slep …

 


FOTO: Cyclingtips

Prijatelj me je ves čas poslušal in prikimaval, nič spraševal. Bil je trd od strahu. Še enkrat sem ga vprašal, ali si je zapomnil vse ovinke in vse štiri cone, ki sva jih razdelila. Prikimal je.

Zgodilo pa se je drugače.

Ker se ni dobro ogrel, ker na start ni prišel ves premočen, je startal kot stara mama, ki gre na plac, že po dvesto metrih doživel infarkt, ko je na monitorju svojega števca zagledal maksimalni utrip, ki se mu ni znižal vse do cilja. Znižala pa se mu je hitrost, drastično. Ko je zagledal maksimalni utrip, se je poskušal umiriti, a se ni znal, še naprej je pedale pritiskal na vso moč. Vztrajal je in vztrajal, dokler ni popolnoma izgubil orientacije nad sabo in dogajanjem na cesti. Temu pravijo, da je izgubil ritem vožnje. V klanec se ni mogel zagnati, ker se je zasidral že pred vznožjem, samo trpljenje, sama muka, in na spustu se je tako razprl, kot bi hotel igrati vlogo jadra na Barcolani, celo po bidonu je segel vmes in gledal nazaj, ali ga dohitevam. Na obratu se je nebogljeno spogledal s sodnikom, kot bi potreboval prvo pomoč ali vsaj sendvič. Na poti proti cilju je tisti klanec, ki bi ga moral presprintati, pravzaprav preštanfal. Tri kilometre pred ciljem je začutil moč, utrip mu je padel na normalo in pognal se je kakor prerojen. Vendar v treh kilometrih ni mogel rešiti dirke. To se je zgodilo zato, ker se je njegovo telo ogrelo na dirkaški ritem šele po petnajstih kilometrih trpljenja.

 

V resnici sem ga dohitel in prehitel že na sedmem kilometru. Ko sem šel mimo njega, je storil tisto »razen ene točke svetovanja«, podzavestno ga je potegnilo v moje zavetrje, moj hrbet je bil zanj edina rešitev, spremenil se je v klopa, krvosesa, v tetovažo, vemo pa, da to pri kronometru ni dovoljeno, da mora kolesar voziti deset metrov za tistim, ki ga je prehitel, in še to na drugi strani ceste. Vendar je on dobesedno sesal moj zadnji obročnik. Vse do klanca, potem je spustil in videl sem ga le še takrat, ko sva se srečala jaz v smeri cilja, on v smeri obrata …

 

Roy Schuiten, Scic-Bottecchia team, 14. etapa, 21. maja, leta 1978, Giro v Benetkah, v bližini “Canal Grande” .

V cilju je bil žalosten, jaz pa vesel. A ne zato, ker sem ga prehitel, ampak zato, ker me ni poslušal. Potem ko sva se vozila z avtom proti domu, je ves popipsan priznal neposlušnost.

Priznal mi je, da je kronometer dojemal kot »full gas« disciplino, pri kateri ti ni treba nič razmišljati. Vse, kar moraš vedeti, je, da prestaviš v najtežjo prestavo in peštaš pedale do konca svojih moči. Priznal je, da je vmes pozabil in na aerodinamiko in na ves svet okoli sebe. Že kilometer po startu je obnemel, vse okoli njega se je gibalo v počasnem posnetku. Regrat na travniku se mu je zdel večji od akacijevega grmovja in regratove lučke je zamenjal z javno razsvetljavo, vse je šlo po zlu, pa tako dobro taktiko sem mu podal …

In ko sva vožnjo analizirala še ob pivu, se je spomnil zadnjih treh kilometrov. Nasmeh se mu je razlezel po obrazu. Če bi se držal navodil, bi te tri kilometre občutil že veliko prej, kajne? Prikimal sem. Še eno priznanje je prišlo iz njegovih ust: »Še bom vozil kronometer, vendar se mu bom posvetil znanstveno, strokovno, šolsko …«

Med rekreativnimi kolesarji kronometer ne spada med priljubljene vrste kolesarjenja. Na prvem mestu zato, ker je to zelo težko početje, in na drugem mestu zato, ker jih je večina prepričanih, da brez opreme za kronometer ne morejo te discipline prakticirati. To je zmotno mišljenje. Z vadbo kronometra boste prišli do hitrejšega napredka pri kolesarjenju, in da, kronometrska oprema je nujna zgolj za tekmovalce, ki tekmujejo poklicno. Za nas običajne kolesarje, ljubitelje uživanja na kolesih, pa zadostuje naša običajna specialka. Bolj kakor oprema je pomembna tehnika vožnje. Danes imamo specialkarji že skoraj vsi izjemna kolesa, ki so ne samo hitra in lahka, ampak tudi aerodinamična in povsem zadostujejo za tovrstne užitke.

Napake, ki jih največkrat počnemo med vožnjo kronometra

Ne ogrejemo se dovolj. Preden startamo na uri resnice, moramo biti zelo dobro ogreti. Ogrevanje traja uro ali več. Ne pozabimo, da so povprečne vožnje rekreativnega kolesarja dolge med petdeset in sto petdeset kilometrov, kronometri pa so dolgi tam nekje med deset in petindvajset kilometrov. Torej, toliko pa že poznamo svoje telo, da vemo, kdaj najbolje deluje, ko se na primer s prijatelji odpravimo na kako »stotko«, kajne?

Progo, traso moramo do pikice natančno preštudirati, da si bomo znali razporediti moči. Pri najvišjem utripu pozabimo na vse, kar smo se naučili. Da ne bi šlo vse po svoje, moramo vaditi, vaditi, vaditi. Kronometer lahko vadimo vsakič, ko gremo na kolo, sami, zadostujeta le ura in primerna cesta.

In kaj je najlepše?

Najlepše je, ko se ustaviš! Ko je telo čudovito utrujeno, ko se zaveš, da si progo odpeljal bolje in hitreje kakor nazadnje. Da si imel občutek, da so, sta, se »nogi vrteli«, kot bi bil brez verige, da si bolj užival niže, kakor ko si bil nad krmilom, ko veš, da kljub letom še vedno lahko voziš hitro, da je napredek viden, občuten, da veš, da si napredoval kot kolesar …

Naslovna fotografija je iz fransoke pentlje. Leta 1934 je bil prvi posamični kronometer na Touru.

';