Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Žolčna zgodba o dementnežu

Kot dvanajstletnik je s pašnikov opazoval žolto nebo, ki je poleg temačnih sajastih barv z zahoda prinašalo tudi pridušene zvoke nemškega zavzemanja Maribora. To mi je pripovedoval nekoč pred leti, ko sem v osnovni šoli moral napisati spis o medvojnih spominih nekoga, ki se je druge svetovne vojne spominjal. Za prvo plačo si je od lokalnega fotografa kupil fotoaparat in namesto moke, sladkorja in mila domov ponosno prinesel razvite prve posnetke. Rogovega rekorda – metalno moder s kromiranimi blatniki je bil – je iz Zagreba pripeljal lastnonožno, po fiču je zmeraj vozil renaulte. Petnajstica – ena je še nekje v Srbiji, drugače takih avtov na ozemlju nekdanje Juge ni (več) – je s prevoženimi 32.000 kilometri kot nova in še vedno vidi asfalt le ob lepem vremenu. Dedkovo prakso negujem dosledno.

V šestdesetih je po ljutomerskem hipodromu dirkal z vespo, v sedemdesetih je odkupil del nacionalizirane zemlje očeta in tam, kjer se z zemljo stikajo nebesa, zasadil vinograd. Kupil je Hondino frezo in toma vinkoviča in tako dalje. V osemdesetih ga je prvič zabolelo v predelu žolča, na operacijo žolčnih kamnov čez Muro (v Rakičan), v edino bolnišnico v regiji, zaradi principov nikdar ni želel.

Bil je kmetijski pospeševalec, mož atletske postave. Kadil je pipo – kaj pipo, sto pip je imel doma po predalih – in poleti je rad oblekel pumparice. Gospod, ki se je od leta 1984 vozil samo s katrcami – za zraven, za »k maši« je obdržal le prej omenjeno petnajstico. Piker, brez dlake na jeziku in brezkompromisen. Enkrat, ko sva nad svinjskim hlevom luščila koruzo in sem na njegovo »Pojdi mi po …« trmasto odvrnil »Ne, ne grem«, je priletelo. Nikdar več nisem iz čiste trme nekoga pustil brez tistega, za kar je prosil, in nikdar več me ni udaril. Tudi v (gimnazijskih) letih najhujših bojev s starši mi je vedno stal ob strani. Edinega me je spustil v svoj svet med trtami in morda sem res edini, ki je videl njegove solzne oči, ko je sedeč na stopnicah pred zidanico nalagal pipo in med opravilom zaradi glasu iz kapelice vrh sosednjega hriba svojo molitev posvetil ženi, moji babici: »Zlata ženska je.«

Neko pomlad pred slabimi desetimi leti so obrezane trte opozorile, da z njim nekaj ni v redu. Bile so kot ikebane: namesto dveh reznikov jih je bilo po trsih ponekod šest ali celo sedem in namesto dveh je trta ob žice vila tri šparone in več. Uvodni takti demence niti niso bili tako strašni, kot so bile njene poznejše variacije. Enkrat smo ga zavitega v odejo, ki smo jo zaman iskali na njegovi postelji, našli pod sosedovimi brajdami. Bilo je pod ničlo.

Demenca ga je tako močno pritisnila, da je zaradi nje odtrpel kar nekaj kapi, preden je padla družinska odločitev: dedek gre v dom za ostarele. Druge ni.

Njegove osebne veličine in neskončnega apetita po bitju in sožitju z naravo nikakor nisem mogel (in ne morem še danes) stlačiti v tisto bedo, ki jo z vidika svobode ponuja dom za ostarele. Dementni oddelek morda še toliko bolj, saj poleg osnovnih dejavnosti (piti, jesti, spati in srati) ponuja zgolj fosilno preživljanje dnevov. In nekaj rekreacije v poletnih časih, ki so je itak deležni zgolj tisti varovanci, ki jih demenca še ni povsem izvsebinila. Tudi poletni pikniki so in razne obletnice. Naš dedek vse to sprejema z enako začudenimi očmi, kot jih je (po moje) imel takrat, ko je na pašnikih Krapja opazoval nebo nad Veržejem, ki so ga preletavale nemške mesarske ptice. Ko so kegljali, je kroglo namesto med keglje zalučal v voziček levo od sebe, v katerem je sedela najbolj glasna varovanka. Takrat se je edinkrat vsaj malo zasmejal.

Dnevi po sprejemu v dom so minevali, dedek je namesto v naravi korake nabiral po hodniku. Pozneje tudi z osebjem, a najprej, in to zapisujem z vso odgovornostjo, ga je na noge spravila njegova hči. Če ne bi bilo njene trmaste volje, bi dementni starec gotovo obležal. Da o vseh tistih uspavalnih tabletah, ki so mu jih potem pozneje na izrecno zahtevo moje mame omejili, ne govorim. Tudi o pregovorno bolnišnični bakteriji Mrsi (Meticilin Rezistentni Staphylococcus aureus) ne bom izgubljal besed. In o tem ne, da so ga iz doma enkrat poslali na infekcijski oddelek bolnišnice čez Muro z diagnozo garij, ki so se tam izkazale za vnetje na neko negovalno kremo, s katero so ga žavbali v domu.

Zdaj je dedek spet v bolnišnici na neljubem mu ozemlju čez Muro. Tam je po čudežu že drugič letos: prvič je kazalo, da je tam gotovo zadnjič v svojem življenju, saj je zaradi »podivjanih« žolčnih kamnov pristal na intenzivnem oddelku s povsem nečloveškim krvnim pritiskom in ...

V bolnišnici je spet zaradi vnetja, ki so ga povzročili žolčni kamni. Drugače je zdrav in krepak in jasnih oči, zato se v bolnišnici že odkrito sprašujejo, kaj za Boga milega z njim počnejo v domu.

Nič takega. Z njim so prijazni in z njim ravnajo tako, kot določata zakon in glavna medicinska sestra. Morda je kdaj na žlici, ki roma v njegova usta, malček preveč rumene barve (žolčna dieta je kar pikolovska), a to jim ne gre zameriti.

Ni osebje krivo, da jih je premalo, da ni (več) denarja zanje in da si država dementne bolnike predstavlja povsem drugače, kot živijo v resnici.

';