Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Zlata kletka

Škoti so si absolutno enotni v tem, da ne marajo Angležev in »angleškosti«, vendar si hkrati še zdaleč niso enotni, ali je to zadosten razlog, da izstopijo iz Združenega kraljestva. Ankete tudi dva tedna pred zgodovinskim referendumom kažejo na skoraj popolno razcepljenost naroda, ki si postavlja arhetipsko vprašanje narodov, in sicer, ali je odtujenost in pomanjkanje naklonjenosti med partnerjema zadosten razlog za razvezo. Toda ali so si Angleži in Škoti resda tako različni, da je, kot menijo sami, po več kot tristo letih skupnega življenja med njimi zazevalo tako nepremostljivo brezno, da preprosto morajo narazen? Vsaj s stališča gospodarske preteklosti in aktualnosti se zdi, da ni tako.

Življenje v Združenem kraljestvu pod vodstvom Londona za Škote, kljub ljudskim pripovedim in zgodovinskim mitom, gledano s stališča gospodarskega razvoja, v resnici nikoli ni bilo pretirano težko. Če smo natančni, so v jarem Združenega kraljestva skočili zaradi »finančne samopoškodbe«.

Kako ironična zna biti zgodovina, se lahko učimo prav iz škotske zgodbe, saj so ti pod angleško okrilje stopili po finančnem sesutju, medtem ko je izstop prav tako močno povezan z gospodarstvom. Morda imajo zagovorniki škotske neodvisnosti prav, ko pravijo, da ameriška različica finančnega špekulativnega kapitalizma s svojim neskončnim zaporedjem turbo napihovanja in katastrofalnega pokanja balonov, skupaj z razstavljanjem socialne države, ki jo pod pritiskom Cityja v svojih politikah izjemno natančno uresničuje uradni London, nikakor ni prava pot, kajti nekaj malega pa o tem vendarle vedo iz lastnega primera izgube samostojnosti.

Za enega prvih primerov tako imenovane Ponzijeve sheme namreč velja propadli poskus ustanovitve škotske trgovske kolonije na območju Paname, imenovane Kaledonija. Predhodnica Ponzijeve sheme, tako imenovana Darienova shema, se je odvila po danes dobro znanem načrtu nerealne zaslužkarske obljube z zajamčeno katastrofalnim razpletom: enkratna priložnost (ustvarjanje monopola nad donosno atlantsko-pacifiško trgovino), ki zgolj z obljubami privabi mnoge investitorje (v Darienovo shemo je država vložila kar petino nacionalnega premoženja), a pri tem tudi ostane, saj realizacije ni, ali pa tako kot pri Kaledoniji, ko izjemna zamisel v praksi zgolj neslavno propade. Škoti so za polom in postopno usihanje investicij obdolžili Angleže, kar je bilo delno res, vendar so se, da bi se izognili bankrotu, v začetku 18. stoletja vseeno povezali z njimi. A če so neoliberalizem, deregulacija in krepitev finančne industrije, uničevanje socialne države, zlasti privatizacija zdravstva in šolstva, militaristična zunanja politika in še kaj produkti londonske šole pod taktirko ameriških prijateljev, potem je Škotska, hočeš nočeš, njen morda celo najbolj zgledni učenec v Združenem kraljestvu. Anglija je namreč skupaj s Škotsko oblikovala prvi enotni trg, brez meja in omejitev za gibanje ljudi, dobrin in kapitala, kar je Škotom omogočilo, da so napisali svojo gospodarsko zgodbo o uspehu.

A razlog za škotski uspeh, ki govori v korist obstoja znotraj Unije in je, ironično, hkrati tudi povod za razhod, je namreč neoliberalno gospodarstvo, ki Škotski zagotavlja razcvet, a ji je prek prodaje lastniških deležev družb, ki so v veliki meri v angleških rokah, učinkovito pristriglo peruti za izkoriščanje tega silnega bogastva zunaj okvirjev Unije. Graditev gospodarskega uspeha Škotske se je namreč ujela s postopno kastracijo njenih osamosvojitvenih možnosti in sočasnim naraščanjem želje po samoupravi.

Škotska zlata kletka je tako tipična za družbe, ki so stavile na neoliberalizem, saj gre na papirju za močno in obetavno gospodarstvo s tujim lastništvom, od katerega ima avtohtono prebivalstvo malo koristi. Če nekateri kot vzorčni primer za škotsko pot v samostojnost omenjajo slovensko referendumsko izkušnjo, pa bi bilo pametno, če bi pri nas v vročici privatizacijske razprodaje pomislili na njihovo gospodarsko.

';