Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Življenje v sladkem

Življenje ali morda bolje rečeno usoda je nanesla, da me je po letih iskanja same sebe in svoje eksistence  naplavilo ali dostavilo v srce s sladkorjem posutega življenja. Nehote oziroma po nenavadnem naključju sem se znašla v eni izmed bolj poznanih in priljubljenih slaščičarn v mojem mestu. Že skorajda moje celo življenje od rane mladosti ali celo otroštva se je odvijalo med kuhinjskimi pulti dveh babic, s kuhalnicami, predpasnikom in lesenimi valjarji v rokah, ko še niti nisem zmogla samostojno stati za mizo in mi je morala zadovoljivo višino in vpogled nad dogajanjem na pultu omogočati majhna lesena pručka. Vsa resnost, zavzetost, odgovornost babic in pomembnost dogajanja v kuhinji me je navdajala z občutki, da gre pri procesu za sila zahtevno in tudi čarobno stvar. Skoraj čudež. Pa saj ni bilo daleč od resnice. Končni rezultati obeh babic, ki sta bili izvrstni kuharici, gospodinji in učiteljici so bili prava mala čarovnija.

Nisem se mogla načuditi, kako iz nekaj sladkorja, moke, jajc in masla lahko nastanejo tako raznolike, slastne dobrote. Sladice izpod njunih rok so bile najboljša možna stvar na svetu, kar pa se seveda tako ali tako za vsako babico šika. Očitno vse to moje opazovanje in sodelovanje ni bila le zapolnitev dolgočasja in zapravljanje časa. Nevede in na čudovit način sem prejela v dar doto, zame neprecenljive vrednosti. In za vse to sem  obema babicama neskončno hvaležna. V strganih, zapacanih, utrujenih receptih obeh babic še vedno neutrudno, z veseljem in radovednostjo iščem okuse in vonje davno minulih dni, ki mi pričarajo majhne koščke sreče. V najstniških letih se je moja ljubezen do peke in ustvarjanja sladkih dobrot še poglobila, bolje rečeno me dokončno zasvojila in uročila. Še do dandanes me ni izpustila iz rok svoje čarobnosti in neponovljivosti. Pretežno so bili moj osebni sladki repertoar premnogih vrst piškoti in peciva. Neomejene količine piškotov so vsake božično novoletne praznike romale do mojih znancev, prijateljev in sorodnikov. In še danes romajo.

Poklicno  sem po nenavadnem spletu okoliščin ali v šali rečeno božjem planu brez načrta povsem nepričakovano »padla« med torte.  Prijela sem se jih, kot kaže pa so se tudi torte prijele mene. Resnejšega ustvarjanja le teh sem se prvič lotila šele na delovnem mestu, se dokaj hitro priučila znanja in prakse, malo kasneje pa je prišla še določena potrebna rutina. Posamezna predhodna znanja v vihtenju valjarja in občutek za pečenje so mi bila pri delu v veliko pomoč. Če govorim o občutkih pa so to natančneje ščepci, ravno prav nežna roka, okus…Sicer pa se gramom, recepturam, postopkom, tehnikam in specifičnim teoretičnim znanjem v slaščičarstvu ni moč izogniti. Brez znanja  pač ne gre, kakor tudi ne gre brez občutka in smisla, predvsem pa srca in duše, ki vse to z veseljem ustvarjata. Če pri delu srce igra in poje, pojejo tudi torte v naših ustih. To pa je v mojih očeh neprecenljiva sreča. Tehnika in obrt sta tako pri mojem delu napredovala iz dneva v dan in iz leta v leto. Na pol v šali in na pol zares danes lahko rečem, da moja uniforma med delom in po njem ostaja vse bolj čista. To lahko primerjam z začetniki kolesarji, katere moji kolesarski prijatelji v šali  prislovično prepoznavajo po »zašmirani« tetovaži zobnika na svojih mečih. Nekako tako je bilo tudi z mojo uniformo pri mojih slaščičarskih začetkih. Čokolada, kreme in vse ostale dobrote od glave do pete. Danes pa po navadi že kar spodobno čista stopim iz slaščičarne ob koncu svojega delovnika.
Čeprav se tale zapis nahaja na strani, kjer bi bilo morda bolj na mestu govoriti o polnovrednih mokah, zelenjavi, presni prehrani, športnih dietah, moram priznati, da v mojem življenju brez sladkorja, moke, masla in jajc ne gre.  S sladkorjem posuta je moja delovna pot, prav tako pa mi tudi zasebno okrasi in zasladi prenekatero nedeljsko popoldne z družino in prijatelji. Pa naj bo še tako na slabem glasu  in kot so stekli psi preganjan in osovražen. Majhna pregreha sem in tja za  zrno veselja in sreče v ustih. Če pa sem povsem iskrena, pa težko opišem moje nepopisno lepe občutke  ob pogledu na užitkov, sreče, zadovoljstva polne jedce, ki si zaželijo še en kos za povrh. Dajanje, ki ti da še veliko več in najvišje mogoče plačilo. Pričakovanja in vznemirjenja ob izidu, pri sestavljanju svoje nove kombinacije okusov in sestavin pa se ne da opisati, vse te občutke lahko samo doživiš. Lepo je.
Verjamem, da je sladkor tudi delni soustvarjalec, pomočnik in gradnik naših celic in delovanja našega ustroja. Naj bo to med, suho sadje, kakšna druga oblike danes modernih nadomestkov in alternativnih sladkorjev, vendarle je sladkor le sladkor, ki ga naše telo v končni fazi potrebuje in predeluje.  Nekoč na seznamu najdragocenejših, željno iskanih živil, celo kot zdravilo v lekarnah prodajanih zdravil, danes pa se nahaja na listah vseh diet in sovražnik na prvi bojni črti brez primere.
Gostinstvo, točneje slaščičarstvo v mojih očeh je poklic, kjer šale ni prav veliko (razen če si obkrožen z zabavnimi sodelavci, kar sama sem). Je pa lepota, predanost, ljubezen, zgodba, večno iskanje, odkrivanje, raziskovanje, včasih čaranje, včasih improviziranje, napake, iznajdljivost, učenje, trdo delo…  in če hočete tudi adrenalin. Tako kot zna biti to naše življenje samo.

';