Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Življenje je včasih Tek. In vedno Maraton

Človek, ki ga včasih srečam na ljubljanskem Rožniku, teče počasi. Počasni tekač sem, se opiše. Pravi, da so bolečine zaradi zastaranih in nezdravljenih poškodb prehude, da bi šel hitreje. Če enkrat na teden opravi svoj tek, previdno stopajoč med koreninami in pazeč na vsak položen korak, je vesel. Ne moti ga, ker so drugi toliko hitrejši, kje pa, vesel je za tiste, pri katerih vidi, da uživajo v naravi in teku. V svojih boljših letih bi brez težav držal njihov korak, zdaj se lahko staplja le z njihovo energijo, ki jo včasih začuti. Ni vsak, ki teče, srečen človek, to mu je že dolgo jasno. Večina jih teče, ker so se v življenju malo spotaknili. Nekateri pri obliki, drugi pri vsebini življenja. Nekateri bi radi rešili telo, drugi glavo.

Nerad daje nasvete, saj ve, da je vsak človek svoje vesolje s svojimi pravili, in tudi v tekaškem vesolju je tako. Tako kot življenje tudi tek oblikujejo izkušnje. Tek je oblika izkušnje. Ja, res je: če bi ljudje poslušali tiste, ki so že kaj dali skozi in znajo pametno svetovati, bi jim bilo veliko prihranjenega – a v večini primerov je tako, da moraš vsako stvar sam kupiti, da jo razumeš, pravi počasni tekač. Tistim, ki jih dobiš podarjene, pa čeprav z najboljšimi nameni, navadno ne verjameš. Neko stvar drago kupiš in potem se spomniš, da ti je bilo isto, kar bi te rešilo pred težavami, podarjeno že pred desetlet­jem, a tega nisi prepoznal.

Ko se počasni tekač počasi zliva z naravo Rožnika, je spokojen, pomirjen s seboj. Spominja se desetletij nazaj, ko so bile te steze komaj kdaj zaznamovane s tekaško nogo. Danes je tekačev že toliko, da motijo sprehajalce. Ali oni njih – to ni najbolje, narave in njene moči in lepote je dovolj za vse, ne glede na to, kako hitro potuješ skoznjo.

Zadovoljni tekači imajo na obrazu prav poseben izraz, tudi takrat, ko med tekom trpijo, ko gredo v rdeče polje, tudi takrat se vidi, da imajo tek radi.

Sem ter tja počasni tekač vidi koga, ki je zelo hiter, drobir belega peska se mu praši pod nogami, v teku ne uživa. Le opravlja svojo tlako, sledeč svojemu načrtu vadbe. Njegov korak je zakrčen, ves je zvit, iz nosa in ust mu grdo teče, pogled je prazen, teče v svetu številk, ujetih v številčnico kronografa, in ne v svetu užitka.

Počasni tekač se spomni takšnih svojih nekdanjih dni. To je pač tekaška geneza, vsakdo, ki teče bolj zares, se včasih izgubi v tekaškem besnilu.

Čez leta ta bolezen popusti. Nekaj prinese razum, nekaj poškodbe, oboje je v škatlici z imenom izkušnje.

Potem postane tek naenkrat lep. Vsak korak po Rožniku prinaša svojo zgodbo, vsak pogled v Ljubljano – kako lepa je v jeseni, z višine – svoje spomine.

Počasni tekač je tekel, ko je bil srečen, in tekel je, ko je bil žalosten in obupan. Tekel je, ko se je v življenju prehitro vzpenjal, in tekel je, ko je padel na tla, z velike višine.

Kakor koli je že bilo, je vedno tekel. Največkrat sam, največkrat v najboljši in najslabši mogoči družbi hkrati.

Tekel je in vedel je, da ko teče, živi. Da tek ni njegovo življenje, a da je vse njegovo življenje vtkano v vsak njegov korak.

Počasnemu tekaču je v življenju uspelo dobro izpeljati le malokdaj. Skoraj večkrat je pred resnimi ovirami padel kakor jih preskočil. A je vedno vstal in šel naprej. S svojim korakom.

Spomnil se je svojega prvega tekaškega koraka. Širok nasmeh mu je zaplesal po obrazu.

Ta korak je bila ena njegovih najboljših odločitev v življenju. Nihče mu je ni podaril, nihče ga ni nagovarjal, naj to naredi, nihče ga ni spodbujal.

Odločil se je sam. In stekel, iz sivine v zeleno, iz življenja v Življenje.

Ker je življenje prevelik dar, da ga ne bi imenoval Življenje. Ker je življenje lahko včasih tek. In vedno Maraton.

';