Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Zemljevidi in glasba

Glede na popularnost je dejstvo, da uporabnike spletnih aplikacij zanimata predvsem dve stvari. Ena so zemljevidi, druga pa glasba. Zemljevidi na tablicah, pametnih telefonih, v različnih prevoznih sredstvih ... in glasba, prav tako na vseh mogočih elektronskih medijih, čeprav je glasbena industrija bojda v (trajni, kar pomeni, da je vse v redu) krizi. Popularnih aplikacij je še ogromno, a izmed vseh sta ti dve najbolj tipični.

In je tudi enostavno, zakaj. Želja po varnosti in želja po ugodju sta dve osnovni potrebi, ki ju je nujno zadovoljiti. Prvo, varnost, zadovoljujejo zemljevidi, drugo, ugodje, prav tako uspešno teši glasba.

To pa ne tako, da popolnoma odpravljajo katero od želja, ampak tako, da s svojo stalno navzočnostjo namenoma ustvarjajo občutek, da brez njih enostavno ni več mogoče. Da se, na primer, po Mariboru tujec ne zna več gibati brez spletne aplikacije, ki bi mu v vsakem trenutku sporočala, kje je in kam hoče, in da je trenutek brez glasbe trenutek, ko se bo pojavil občutek čustvene ali katere druge nepotešenosti. Kar pomeni, da aplikaciji pravzaprav ne nevtralizirata oziroma ne zadovoljujeta potreb, prej vzbujata potrebo po nenehnem zadovoljevanju. Gre za namerno ustvarjeno in vzdrževano stanje stalne nepotešenosti. Krog je tako sklenjen: uporabnik je srečen, ker ima ponudnika, ki mu ponuja način, kako lahko rešuje svoje težave. Reševanje težav seveda plača, v zameno pa je lahko miren, zadovoljen, potešen. Pasiven.

To stanje je že pred leti krasno poimenoval italijanski mislec Umberto Eco – karnivalizacija življenja. To je stanje, v katerem ima uporabnik tovrstnih storitev ves čas občutek, da se zabava in suvereno nadzoruje situacijo. Pri tem ga nič ne more presenetiti, on je ves čas tisti, ki vodi igro, pri čemer se mu ne more zgoditi nič nepredvidenega.

Politika je nekaj, kar prav tako ustreza Ecovi tezi o karnevalizaciji vsakdanjega življenja. Naše živahno politično dogajanje letošnjega leta to potrjuje. Na videz tektonske politične spremembe, nenehno spreminjanje razmer, nove in nove afere, volitve in referendumi ... Ob vsem dogajanju se hote ali nehote ustvarja občutek, da gre za nekaj, na kar je mogoče vplivati, za nekaj, pri čemer res šteje vsak glas.

Vsakdanje spreminjanje političnih razmer takšen občutek potrjuje: to, da smo vsi enako močno vpleteni v aktualne politične razmere, da lahko vplivamo in smo zato lahko upravičeno zadovoljni, če ne že potešeni (kar se je doslej še vedno pokazalo kot nekaj, kar ne drži povsem, a takrat ponavadi pridejo časi za nove obrate, novo zgodbo, v kateri se potem spet vse na videz obrne na glavo).

Vsakega toliko časa se pojavijo »slepe pege«, mesta, ki poskušajo izstopiti iz tega čudovitega začaranega kroga karnivalizacije. Eno takšnih je tudi vsakoletni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Mladi levi, ki se začenja jutri. Tokratna rdeča nit je dokumentarno gledališče, tip gledališča, ki s kombinacijo dokumentarnih posnetkov, intervjujev, člankov ... in »klasičnih« gledaliških postopkov to iluzijo poskuša razbiti. Ki se poskuša dokopati do neke druge slike realnosti. Ki praviloma ni udobna, ugodna, prijetna in sposobna potešitve. In ravno zato deluje osvobajajoče, čeprav praviloma neugodno. Ker pokaže, kakšnim vrstam manipulacije drugih smo ves čas podvrženi. In kako so možnosti, biti aktivno vpleten v reševanje, v resnici majhne. A jih je vseeno treba izkoristiti. Na vsak način. Dokumentarno gledališče je eno redkih, ki prinaša neposreden vdor v stvarnost (ni pa edino).

Od katere pa je najlaže pobegniti. To je z zemljevidi v rokah in s slušalkami na ušesih zelo enostavno. Kar pomeni, da je vse v redu.

Da je situacija na terenu bolj kot ne ugodna.

';