Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lora Klinc

Zelena, ki te ljubim srebrno

Vedela sem kam grem, poznala sem imena tramvajskih postaj, poznala sem kako na mehak način in ob najbolj nepravem trenutku pada dež, kako z vetrom, ko prečkaš Torgalmeningen zasmrdi iz starega pristanišča, ribje tržnice, Fisketorget. Ob boku vzporedno z zalivom stoji Bryggen , skupaj stlačene barvite lesene hiške, sveta in tudi svetovna dediščina, tako so stare, da se vsaka nagiba v svojo smer, gor, dol, vstran. Za Bryggnom je strmina. Za nas grič, za njih gora nad mestom.  Višje kot greš, dražje in večje so hiše. Je res minilo že 6 let? Izbrala sem ga kot nekakšen obliž, na neizsanjane skandinavske rane. Če bi vedela, da skorajda ni snega, ga verjetno nebi. Šele po pol leta sem se naučila  živeti po norveško in ko sem odhajala sem jokala, malo od sreče, malo bolj od žalosti, niti na kraj pameti mi ni padlo, da se bom kdaj vrnila. Smešna je usoda, kajneda, smešna si, da veš. Kako lahko pripelješ najpomembnejši kronometer v letu na moj hrib, v moje mesto, en dan prej mojim rojstnim dnem?

Na kopico naključij, ki to niso, se zmeraj zgodi kaj magičnega. Pa tudi mavričnega? Nisem niti tako živčna, senzibilnost se je umaknila, ostala je doma, želela sem samo, da se konča. Nagnetene sanje požrejo ogromno energije.
Na Floyen sem šla skorajda vsako soboto in Bergen je eno najbolj deževnih mest na svetu. Hinavec se je svetu pokazal drugače, sončen, tako tudi tistega dne.
Upajoče in ponižno pogledujem levo pa desno, s katere strani se bo zaprlo nebo. Naravnost skozi okno, skorajda iz oči v oči je Floyen, z norveškimi zastavami postrojenimi v ponosno vrsto in tisto belo leseno restavracijo, ki je čisti prestiž in še danes predraga.
Dežja torej ni ko z Vinkotom zakorakava podenj, vmes še seveda preučiva severno morske alge v plitvini in morske pajke v kamnitem bazenu pri ribjem trgu, kot se za biologa, rahlo obsedenega, spodobi. Ko naju ustavijo že na ovinku, se udarim po čelu. Kako si lahko tako neumno mislila, da te čakajo?? Strah. V cilj moram. Preko serpentin zasledujeva kačo ljudi po ozkih uličicah in strmih stopnicah med lesenimi hiškami, vse se mi zdijo podobne. Morda sem tu že kdaj hodila, a teža današnjega dne izrine spomin. Ko naivno mislim da sva čez najhujše, naju ustavi policija. Da na klanec ne spuščajo več, ker je čisto poln. Gledam kot tele v nova vrata, ne vem ali naj ga brcnem, ali se mu naj zjočem na ramenu in povem, da sem samo zaradi tega prišla sem, preko dva tisoč petstotih kilometrov, da grem na jebeni vrh hriba, samo zato, a namesto tega ne rečem nič.  Mahneva ga okoli hriba. Mahneva je rahla beseda. Nihče ne ve kam, in če se sploh da do vrha, slediva koloni Norvežanov z lakastimi čevlji in vrečkami s pločevinkami in smokiji. Nekateri odnehajo, drugi gredo svojo pot. Ko se gora zatrese od navijaških vzklikov obstaneva. Blizu so.

Pa pustimo to, da sem v kačjih čevljih z zlato šnolo tacala okoli brega in se potem švercala k cesti preko blatnega gozda, tako da sem imela za nohti črno, kot da delam v rudniku premoga in me je srce zabolelo vsakič, ko je moj plašček pobožal blatna tla – kajti strmina v gozdu je bila dvomestna, zagotovo. Pustimo tudi to, da je na kupu pred gozdom ležalo na stotine specialk in nobenega ni skrbelo, da bi ostal brez nje, in da je bilo v zadnje tri serpentine pred ciljem nagnetenih 20 tisoč ljudi – to je tresljaj, ki ga ne pozabiš nikoli, in paziti si moral, da ti kak ne pade na glavo in da se je v morju norveških zastav tresla gora ob huronskem hop hop za vsakega kolesarja, Albanec se je smejal na kolesu, jaz sem stala v navpičnem močvirju, na nepritrjeni spolzki skali in jokala, ker taka pač sem. Navdušuje me navdušenje, da ljudje prepoznajo junaštva, in eden od teh, ki ga bodo slavili, ko bo šel mimo njih, je moj fant.
Obožujem vas, narod blesavi, neka utesnjena melanholičnost se mi privleče v spomin, tako sem si pozimi predstavljala kraljevo klasično disciplino smučarskega teka na Holmenkollnu, samo fantomska bolečina je Lora, pusti to, pa ne morem, bi, bi trpela tistih ne vem koliko pekočine v pljučih, da mi na koncu dajo lovorjev venec okoli slinastega vratu, bi.  Vem da besede ne bodo spremenile ničesar, namesto tega raje požrem blodnje.
Ne pozabimo torej, česa ni za pozabiti; da Jan vodi, mogoče tudi to, da je wc na vrhu hriba, tako nedosegljiv kot… kaj pa je bilo tega dne sploh nedosegljivo? Verjetno uporaba stranišča glede na standard stane vsaj 17 evrov, na tržnici sem ga morala plačati s kreditno kartico in od tega da ga ne uporabim, me od sicer vabljivega gozdička odvrnejo gospodje ostrostrelci s šmajsarjem v roki, samo pogledam ga in prebere moje namere, nalahno in gentelmansko odkima, čudovita kontradiktornost skandinavskosti, sploh če se spomnim na hrib specialk pred prejšnjim gozdom.

Pa pozabimo še na to, da sem na težko prigaranem wc-ju, vključno z vsem mahom in blatom na čevljih in norveško šoto za nohti preživela še telefonski napad panike, v katerem me je, po parih trenutkih enosmerne zagurščine, ki je zrela za podnapise, Primož buzeriral še z vprašanji če je cesta že suha in ali naj menja kolo. Če naj menja kolo! Kako naj jaz, kolesarski debil, ujetnik v straniščni kabini na gori FLoyen, pol ure pred startom vem, če naj on menja kolo?
»Zaradi mene. Naredi kar misliš.«
Tišina.
»Čeprav skoraj nobeden ne menja, se mi zdi«,– potem.
»Hm ja, vem, gledam,« reče on.
»Glej na wc-ju sem, zunaj je verjetno vrsta do podna, do ravnine«.
Ni zdrav, če se mu ne mudi, če ni vse na knap, na zadnjo sekundo, na limitu tega če bo ali ne.
»Dobr, dobr kua pol, menjam«.
»Ne vem.«
Tišina.
Spet jaz. » Menjaj kaj te zaj, to da ne narediš nekaj po svoje in drugače ni v tvojem stilu, bodi črna ovca, sej ti je najbolj fajn če tvegaš, ne?«. To je dovolj.
Zunaj je folka vedno več, Jan varuje vodilno utrdbo. Kar tudi ne gre pozabiti tistega dne je zavesa. Obesila se je med dva griča v daljavi, Bergen je pregovorno namreč nastal na sedmih gričih, eden od njih je tudi Floyen, in bolj kot sem strmela vanjo, v katero smer gre, bolj je dišalo po dežju. In zasmrdelo po Dusseldorfu.
Ne delaj mi tega, Bergen.  Nekaj minut čez peto je začelo deževati, Primož je bil že zunaj. Mi smo bili pod zaveso. Kislo zaprem oči, sem si samo iluzorično predstavljala da je bilo cel dan sončno?
Ne vidi se več vrhov, ne za nas, ne za one spodaj. Zavračam marelo in pelerine, vidiš dež, ne bojim se te, popuši. Dežni Che Guevara sem danes, medtem,  ko ti vztrajno spiraš uporništvo z mojega lica. Ni pošteno, pomislim za hip. Tepih mi ne gre iz glave.
Grozne bitke bijem sama s seboj med vsako dirko. V glavi fliper, bing bang, ding dong, se mi odbija od lobanje, križarske vojne, bitke, dobro proti zlu, mlini na veter, molitve proti boli me *, v temo grem, sama pa nazaj, odsotnost spoznanja, blazno stiskam čeljust zaradi nedorečenosti, onstran fizičnosti ima telo nek svoj dražljaj, ki ga ne morem umiriti.

Ne znam, vse gre po svoje, nadzorovana volja je utopija, vedno, preziram se ko se mi to zgodi. Prehitro je začel si mislim, strmim v mokroto ulic na ekranu, nad zalivom ropotajoče bdi helikopter.
»Bodnar je startal pred njim, a je padel v prvem ovinku in ga je hitro ujel, zdaj ga Bodnar dobiva nazaj« zazijam, od kod Vinko dobiva vse te podatke, s katerim satelitom ali tem sranjem v zraku je povezan, če sem jaz v informacijskem kolapsu in mi nič ne dela.
Zdaj mi je jasno, zakaj je čas takšen – Bodi je bil vaba, zajec. Ostalo je nagonsko, zavohsl je kri. Videl ga je pred sabo in podivjal, iz oči v oči za prevlado. Ubogi Bodi.
Prekleta zavesa, pihnem skozi nos. Vse gre hitro, kot en dolg interval, besedi primerno se tudi počutim, srce mi razbija v spodnji polovici telesa, na ekvatorju, vmes na jeziku okusim že drobec nezavesti, ko po zvočniku skozi dežne kaplje kapne » There has been a crash«, in ko sem v nadaljevanju slišala še RO, sem samo pogledala kam bi padla, v blato pod zidom. Pretiravam, Rohan je bil, revež; kaj bo kenguru po dežju.
Menjava. Čas ni bogve kaj, ledene kocke rumenkasto sijejo na zadnjem ovinku pred preprogo. Z roko si pokrijem usta, bodisi da preprečim nenačrtovano blebetanje, bodisi da prikrijem škleptanje zob. Trenutek, ko lahko sanje padejo na tla in se raztreščijo kot kristalna vaza, ali trenutek, zaradi katerega bo od zdaj naprej vse drugače. Ti si dirigent, Roglič. Čuden moment je bil, bikoborska arena, na to me je spominjal rdeč tepih, sem potem ugotovila in moj matador je zdaj na pragu velike bitke. 
Bori se z goro, kako smešno, me pride izgubljeno rešit na vrh? Je Floyen demoničen? Demonski?

Koliko je v kolesarstvu romantičnosti je v bitkah z goro, zame. Na začetku najinega skladanja mi je rekel, da na kolesu ni romantike.
» Še v boksu je romantika, pa pokajo orkade«, sem bleknila, kot da je svet popolnoma jasen. Če zdaj pomislim kam sem namenila to misel, v katero galaktično dimenzijo, neumnica.
In potem, steče čas, utopično, jaz se raztalim na svoji gori, ki to sploh ni, nad svojim mestom, bogve kaj si mislita Anja in Urša, na zemljo pridi Lora, se kličem.
Vinko steče dol po klancu, s preveliko pelerino je kot rumeno rdeč žalosten goban.
Hoče videti odtekanje sile v živo, spektakel, biti tam. Jaz moram ostati v cilju.

Ekran. Dež. Froome. In tam je bil.
Zelen, svoj, besen.  V bolečini, ki izraža drsenje v pogubo, morda sestop na tron?
Vem da se navzgor ne sestopa, zelo dobro. 
Vidim obraz, simfonično treščen v realnost, kolikokrat sem ga gledala v vzvratnem ogledalu med intervali na Areh. Si tiščala solze nazaj v goltanec, tako tragično je stažirati zavestnemu ranjenju človeka, ki ga imaš rad. A vem, da je največ kar lahko naredim, da molče poberem kolo iz jarka, kamor ga je zabrisal, ker drugega ne morem, ker se je tako odločil. In proti vetru ne moreš scat.
In ti boš meni govoril, da tu ni romantike?! Oprosti, Romeo in njegova Julija mi lahko poljubita stopala.
Zemlja. Omejiti moram te svoje izlete v izginulo vzporednost, vem. Mogoče spijem preveč kave.
Ekran. Skozi kotel norveških zastav gre, ovinkasto, čas je zeleno zelen kot njegov dres. Ples gledamo, ne sede sploh, zdivjal je preko sebe, voham.
Ura se ustavi na zelenem, kar je dobro. Tam sem, kjer je rekel da moram biti. Vidi me, bolj verjetno sliši, 25 m za ciljno črto se ustavi, ne vem kaj bo padlo prej, on ali kolo, brezzračen je, brezsapen, brezkrven, uspem ga prijeti, ograja med nama mi pomaga, pljuva nekaj podobno besedam, ko razberem naj odprem zadrgo, da zadiha.

Konec je poznan. Slovenija ima dva tekmovalca v prvi deseterici sveta kar uspe še samo Nizozemski, kjer je kolesarstvo nacionalni simbol, bolj holanderski od tulipanov. To je dosežek za kurjo polt, kurjasta Slovenija, ali to sploh veš?
Podelitev je na glavnem trgu, in se ne začne dokler strumne vrste ljudi pred odrom ne zaprejo dežnikov, na okoliških stavbah so snajperji. Ostalo je ekstatika, ki se je ne spomnim, prežgala mi je spomin, prevelika, za nekoga navadnega. Norvežani so zmešani, enega vidim, ki je oblečen v banano, nedaleč stran ima nekdo na glavi gnezdo iz pur pene.
Hlad, žad, whatever.
Srebro, zlato, boli te.
Oder. Giro, Tour, pizdarija v zelenem.
Kaj te je gnalo, da jim ga tako nasuješ v hrib?
Vem, tudi jaz sem prej videla mavrico nad mestom.
Zmaga pogosto kasni, zamuja, veš, sem prebrala nekje in je le redko vrhunec poguma. Ampak ne tistega dne. Ali veš, da je žadasta, ta lepa zelena, barva kraljevske moči?
Kakšne barve so vaši dresi, fantje?

 

';